Dr. Alojz Ihan o psiholoških posledicah pouka na daljavo za otroke in najstnike

Pomen socializacije

22. 5. 2020, 06:00 | Odnosi in psihologija | Vir: Playboy | Piše: Borut Omerzel
dr. Alojz Ihan (foto: Aleksandra Saša Prelesnik) Aleksandra Saša Prelesnik

Številne nas skrbijo posledice koronakrize, tudi za otroke, šolarje in dijake.  in kaj vse so morda zamudili pri socializaciji. So skrbi pretirane? Upravičene? Sploh zares vemo? Tudi o tem smo povprašali dr. Alojza Ihana, profesorja in mednarodno uveljavljenega strokovnjaka za mikrobiologijo in imunologijo, v velikem Playboyevem intervjuju.

Celoten intervju, ki je v celoti dolg 13 revijalnih (37 tipkanih) strani, preberite v povsem sveži izdaji slovenskega Playboya.

PB: Ko sva ravno pri socializaciji, naj se navežem na eno od vaših kolumn, v kateri ste zapisali, »da bo skoraj nepredstavljive kulturne in mentalne posledice povzročila dolgotrajnejša distančna šolska vzgoja osnovno- in srednješolcev«. Ti so zaradi pouka na daljavo zdaj še toliko bolj pred zasloni računalnikov in mobilnih telefonov, kar bo v skladu s spoznanji nevrologov tudi zagotovo imelo dolgoročne posledice, pa ne samo zanje, za celotno družbo.

IHAN: Pri oddaljenem, elektronskem pouku osnovno- in srednješolcev je nevarnost v tem, da ne omogoča zaresne socializacije, ki samo v fizični skupini motivira otroke k temu, da dosežejo občutek sprejetosti v skupini. Ta sprejetost v skupini je eden največjih oblikovalcev psihe, zlasti pri odraščajočih. Enostavno smo kot človeška vrsta programirani v to, socializacija je osnova preživetja naše vrste. Mlad človek si mora prizadevati za to, da je v skupini sprejet. Zato so mladi včasih tudi tako nevarno plastični, kar se tiče sprejemanja kakršnihkoli skupinskih ideologij. Na benigen način se to kaže v ideolatrijah. Na primer, v kakšnem razredu je vsem mladim idol en glasbenik, športnik ipd. Ta idol nekako povezuje celotno skupino ali pa generacijo, zato se posledično pripadniki iste skupine ali generacije počutijo povezani, sorodni, zmožni medsebojnega sprejemanja in sodelovanja. Ta nagon po skupinskem sprejemanju drug drugega in skupne motivacije je bistven del dozorevanja in tega za računalnikom ne moreš dobiti. Se pravi, če mladi niso skupaj, če se dobesedno ne vohajo, potem vsi ti fiziološki mehanizmi oblikovanja skupin, skupnosti in skupinskih občutij ne delujejo več. Zato se bojim, da bi mladi, ki bi bili vzgajani samo na oddaljeni, individualistični, elektronski način, postali zelo drugačni. Morda preveč, da bi si smeli privoščiti takšno tveganje.

PB: Ste pa dejali, da bo tudi v prihodnje gotovo veliko več pouka na daljavo.

IHAN: Na univerzah se mi to ne zdi problematično. Tam se da tehnični del pouka zelo dobro narediti tudi z videokonferencami. Seveda pa je praktične zadeve na vsak način treba delati v živo. Na primer, medicinec ne more pregledovati bolnika od doma, saj mora tipati in poslušati. Enako velja za tehnike, da ne govorim o likovnikih. Ogromno študijev je, ki zahtevajo par mesecev vaj. Se pa da deset mesecev študija razdeliti na dva meseca skupinskega praktičnega dela in na osem mesecev oddaljenega. S tem se petkrat zmanjša epidemiološka obremenitev. Če torej tehtam, bi raje bolj prilagodil univerzitetni pouk, saj so študenti že zrele osebnosti, kot pa osnovnošolski in srednješolski pouk, ki je še bolj kot za učenje pomemben z vidika socializacije, osebnostnega dozorevanja in tudi poenotenja izobrazbenih priložnosti za vse otroke, ne glede na to, iz kakšnih družinskih okolij prihajajo.

Borut Omerzel
Novinar, publicist in urednik slovenske izdaje Playboya

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri