Dr. Borut Škodlar: "Vsako omembo samomora, še posebno poskus, gre vzeti zelo zares!"

Intervju

22. 11. 2021, 12:42 | Odnosi in psihologija | Piše: Suzana Golubov
Izr. prof. in član Katedre za psihiatrijo na Medicinski fakulteti v Ljubljani dr. Borut Škodlar je obenem tudi vodja Enote za psihoterapijo na Univerzitetni psihiatrični kliniki Ljubljana. (foto: Jan Ciglenečki) Jan Ciglenečki

Izr. prof. in član Katedre za psihiatrijo na Medicinski fakulteti v Ljubljani dr. Borut Škodlar je obenem tudi vodja Enote za psihoterapijo na Univerzitetni psihiatrični kliniki Ljubljana.

Psihiater in psihoterapevt dr. Borut Škodlar je pri ustvarjanju predstave sodeloval kot svetovalec.
SNG Drama Ljubljana - ustvarjalna ekipa predstave Vse sijajne stvari.
SNG Drama Ljubljana - Igralec Uroš Fürst je monopsihodramo Vse sijajne stvari tudi prevedel.

Monopsihodrama Duncana Macmillana Vse sijajne stvari, v režiji Nataše Barbare Gračnar, z igralcem Urošem Fürstom na malem odru ljubljanske Drame nas med ostalim »pouči« kako temne misli zamenjati z bolj svetlimi, s tistimi, ki so samo življenje. Pripoveduje tudi o travmah fanta, ki odrašča ob mami, ki dvakrat poskuša narediti samomor in ga tretjič naredi.

Naš sogovornik psihiater in psihoterapevt, izr. prof. in član Katedre za psihiatrijo na Medicinski fakulteti v Ljubljani dr. Borut Škodlar, ki je obenem vodja Enote za psihoterapijo na Univerzitetni psihiatrični kliniki Ljubljana, je pri ustvarjanju predstave sodeloval kot svetovalec.

Katere poteze, lastnosti so skupne samomorilno ogroženim in tistim, ki so nagnjeni k samomoru?

Ljudem, ki poskušajo ali storijo samomor, je skupno to, da se znajdejo v situaciji, ki je za njih brezizhodna. Počutijo se nemočne, ujete v situacijo, iz katere ne vidijo izhoda in iz te nemoči ter stiske, sploh tisti, ki so ob tem bolj jezni, nezadovoljni in imajo v sebi impulzivno komponento ter hočejo situacijo takoj rešiti, pri njih pride hitreje do samomora. Že pri ljudeh, ki se v nekaterih situacijah počutijo ujete in nemočne, seveda vsi ne bodo razmišljali o samomoru, niti storili samomora, kaže, da gre za bazično dopuščanje možnosti samomora, nekaj, kar je daleč pred samim dejanjem. Ali je to iz družine, kjer se je to tudi že zgodilo ali so poznali koga, ki je naredil samomor ali poskušal ali si človek iz kakšnih drugih razlogov dopušča to opcijo. Nekateri ljudje pa tudi, čeprav zelo trpijo in so v zelo težkih situacijah, ne bodo naredili samomora.

Govorite o tem, da gre za stvari, ki se nabirajo na »dolgo progo«?

Po eni strani se nabirajo, ampak temelj 'da ali ne samomor' je nekaj, čemur predhodi dolgo tehtanje. Tudi, če zelo trpijo, nekaterim samomor ni opcija, nekaterim pa je, težko pa vemo, kaj vse vpliva na to temeljno, bazično izhodišče. Z leti pridejo različne izkušnje, travme, vse kar se človeku zgodi, sprožilci pa so ponavadi neugodni dogodki in izgube neposredno pred samim samomorom. Nekateri ljudje bodo tudi večkrat pomislili na samomor in bodo v procesu preden pride do samega dejanja. Njihovo življenje se bo odvijalo, kakor se bo, in če se pri njih združi več dejavnikov tveganja, predispozicij - se pravi skupek lastnosti od bioloških do genetsko pogojenih nagnjenosti, ene so tudi socialno pogojene - če nimajo socialnih stikov, če so v konfliktih z drugimi ljudmi in se nadnje zgrnejo še drugi dejavniki, ki so se jim nabirali v življenju, povrhu pa še kakšen sprožilec - recimo izguba službe, smrt bližnjega, je pri teh ljudeh lahko kaplja čez rob in so tako samomorilno zelo ogroženi.

Se samomorilno ogroženi ali nagnjeni k samomoru delijo na tiste, ki govorijo, da bodo naredili samomor in na tiste, ki ga kar naredijo?

Iz tega ne moremo dovolj dobro sklepati. Podobno kot v primeru, ko ljudje o nekaterih stvareh več govorijo, recimo nekomu se bo zgodila življenjska stiska, pa bo o tem več govoril. Ženske povedo več kot moški, zato je pri moških to težje ulovljivo, saj se manj pogovarjajo in se zakopljejo v delo ali v neke aktivnosti, ne rešujejo pa tega s pogovorom.

Pri moških je več samomorov in je bolj zagatno, ker veš, da bodo manjkrat poiskali pomoč, obenem pa tudi veš, da so bolj ogroženi. Moški v primerjavi z ženskami štirikrat pogosteje storijo samomor.

Ne gre samo zato, kakšne izkušnje ima človek trenutno z ljudmi, odvisno je tudi, kakšne izkušnje je imel z ljudmi v svoji preteklosti. Nikakor pa se ni možno zanašati na to, da če nekdo govori o samomoru, da ga potem ne bo naredil in obratno. V danem trenutku ali situaciji, v kateri se človek odloči za tako dejanje, se običajno skupaj nagnete res veliko neugodnih dejavnikov in, če je zraven še malo impulzivnosti, jeze, alkohola, nespečnosti, je lahko naenkrat vsega preveč. Redkejši so samomori, ki jih ljudje pripravljajo sistematično ali plansko. Človek lahko samomor vidi kot izhod, ko tehta razloge za življenje in razloge za smrt.

Kaj je s tistimi, ki govorijo, da se bodo ubili?

Osnovno izhodišče je, da vzameš vsako omembo samomora, sploh poskus, zelo zares. Tudi mama protagonista v predstavi Vse sijajne stvari je enkrat poskušala narediti samomor, prav tako drugič, tretjič pa ga je storila. Tako, da ne smemo jemati zlahka, ker ga je enkrat poskusila. In drugič, ker je težnja umreti od človeka do človeka različna. Ko pride do te točke, da nekdo poskuša samomor, ga imajo nekateri res namero narediti.

Pod črto je poskus samomora vedno potrebno vzeti zelo resno. Tiste, ki so že poskušali narediti samomor, je potrebno spremljati in presoditi, kdaj so res ogroženi.

Kaj lahko storijo laiki, ko so soočeni s samomorilno ogroženo osebo?

Ko ljudje pridejo v stik s potencialno samomorilno ogroženo osebo, je nujno, da jo vzamejo resno in ne gredo kar mimo. Veliko je odvisnega tudi od tega, kako kdo to reče, saj je za nekoga reči 'da bi kar naredil samomor' lahko tudi le pogovorni rek, da katerim komunicirajo stisko, pa tudi tolažba, kadar mu je težko.

Moj nasvet je, naj ne ostanejo s tem sami, temveč se o tem pogovorijo s svojimi prijatelji, sodelavci, sorodniki, z nekom, ki jim je blizu. Najprej, da na to opozorijo, nato pa, da se z nekom dobijo.

Morda jih je paraliziral strah, zaradi česar nato nič ne naredijo, lahko pa jih, nasprotno, prav to aktivira, da nekaj poskušajo narediti. Predvsem je pomembno, da ne ostanejo sami.

Ko človek zazna, da ima opravka s človekom v hudi stiski, je to, da bi stisko kar zanemaril podobno, kot če bi nekdo ležal na cesti in bi šli mimo njega, kot da se ni nič zgodilo. Če niste prepričani, da je s človekom vse v redu, gre stopiti bližje in se prepričati, ali lahko vendarle še kaj naredite.

Včasih ne morete storiti nič, včasih pa veliko. Včasih pa lahko tako tudi opazite, da je človek samo padel in se bo pobral.

Da bi to izvedeli, pa gre vsaj vprašati. Drugemu človeku ne moremo pogledati v glavo in enostavno prebrati, da razmišlja o samomoru. Samo s pogovorom ne prispevate k samomorilnim mislim. Pa vendar se nekateri ljudje bojijo pogovarjati o tem in se sprašujejo 'Kaj, če bom s tem kaj povzročil?' S tem ne bo nič povzročil. Kvečjemu lahko povzroči nelagodje ob težki temi, ampak še vedno je to bolje kot nič. Vedno namreč obstaja možnost, da bi se odprl kakšen nov horizont in z njim pot reševanja brezizhodne situacije, v kateri se je sočlovek znašel. Če človek tega ne stori, nase prevzame breme – misel na to, da bi nekdo, ki ga pozna, lahko naredil samomor - ki razjeda.

Pridejo k vam tudi sami po pomoč?

K nam pogosto pridejo zaradi drugih stvari, recimo depresije, tesnobe, nespečnosti, stresa, izčrpanosti … Razmišljajo o tem, da ne vidijo izhoda, rešitve. Nekateri pa pridejo tudi zato, ker jih ob tej brezizhodnosti spremljajo misli na samomor.

Je torej bolje, da se z njimi pogovorimo o čemer koli, četudi bo nelagodno, kot pa se pretvarjati, da ni nič?

Tako je. Morda bo povedal nam ali komu drugemu. Če presodimo, da je v svojem zoženem mentalnem stanju, v tunelskem vidu, in ne vidi upanja, je takega človeka pomembno aktivno pospremiti do pomoči in mu nikakor ne gre obrniti hrbta. Takšen človek v tistem trenutku potrebuje razbremenitev, bolnišnico, in šele potem razmišljanje, kako in kaj naprej. Takšen primer je človek, ki se znajde v akutnih duševnih stiskah. Veliko ljudi k nam pride zaradi duševnih motenj, ponavljajočih se težav, in so lahko tudi kronično samomorilno ogroženi. Pri njih morda nismo vedno v precepu, ali gre takoj zvoniti alarm, vseeno pa na dolgi rok obstaja nekakšna negotovost okoli tega. Torej, če nekdo v takšnem stanju pride k psihiatru, psihoterapevtu, kliničnemu psihologu, je verjetnost, da bosta skupaj s strokovnjakom našla pot, da samomorilnost ne bo več tako huda in da ne bo prihajalo do poskusov ali izvedenih samomorov.

Če pride sam k strokovnjaku, to pomeni, da si želi sprememb na bolje?

Med njimi so takšni in drugačni primeri. Bili so ljudje, ki so do nas prišli aktivno, a so kasneje vseeno storili samomor, in tudi takšni, ki so jih pripeljali svojci ali skoraj prisilili, da so prišli, pa se je na koncu vse izteklo v redu oziroma smo našli skupaj eno pot – rešitev iz tega. Na splošno ni nekega zagotovila.

Če se ozreva na predstavo Vse sijajne stvari, v kateri mama večkrat poskuša narediti samomor in ga tudi naredi, kakšne posledice pusti samomor staršev na otroke?

Otrok to prevzame nase. Zelo težka situacija je, ko se otrok boji in ga skrbi za nekoga in to najbližjega, pri kateremu išče varnost, ki naj bi ga čuval in spremil do odraslosti, da bo v življenju lahko nadaljeval sam. Nazadnje se ta otrok boji za svojega starša, kar je zgodba in situacija, ko otroka ali ljudi, ki so prezgodaj odrasli ali bili prezgodaj potisnjeni v situacijo, ko so v vlogi skrbnika, namesto, da bi bili samo otroci, se igrali, raziskovali in se veselili, da bi lahko skusili, da je življenje lahko tudi lepo, varno, mirno. Če je otrok tako zgodaj v tej situaciji, mu je kasneje s tem težko, navsezadnje je tudi za odraslega, če ima ob sebi nekoga, ki je samomorilen, težko.

Če pa si v tem kot otrok in je to hkrati tisti, ki te pomaga konstituirati ali vzpostaviti osnovni odnos do življenja, je to toliko težje. To pusti hude psihološke zagate ter razvojne izzive.

V predstavi se pojavi psihologinja, ki fantu uspe skrb in žalost preusmeriti v nekaj bolj pozitivnega.

Psihologinja ga animira s pomočjo nogavice in razvije neke vrste psihodramsko situacijo z njim, torej igranje vlog s pomočjo nogavice, se pravi zavedanje, da smo v različnih vlogah in da ima to nekakšen terapevtski potencial, ker je fant tukaj s pomočjo likov iz nogavice lahko vzpostavil zaupljiv, odprt stik. Vse drugo mu je bilo tako negotovo: kaj bo naredila mama, kaj oče.

To, da je oče molčeč, fantu tudi ni bilo ravno v pomoč?

Kdo ve koliko občutkov krivde je imel oče ali negotovosti o vsem, česar ni naredil ali ni znal narediti ...

Zakaj menite, je kasneje, ko je mama že naredila samomor, fant oziroma takrat že moški ponovno poiskal stik s svojo psihologinjo?

S tem pokaže, kako je terapevtski odnos lahko dragocen in ostaja s človekom dolgo potem, ko se zaključi.

Je težko preusmeriti negativne misli v pozitivne?

Lahko rečemo, da je življenjsko to, da otrok grabi življenje tam, kjer se mu daje, kjer ga čuti. Fant v igri Vse sijajne stvari v obliki seznama sijajnih stvari, ki ga veselijo, svojo žalost preusmeril v nekaj bolj veselega, konkretnega. Verjamem, da drugi mogoče ne pišejo ravno seznama, imajo pa svoj način iskanja svetlejše plati življenja.

Bi iskanju, preusmeritvi negativnih misli v pozitivne lahko rekli, da gre za neke vrste tehniko?

Lahko, saj bi to lahko kot tehniko tudi nekomu priporočili ali kot strategijo, ki se jo človek bolj ali manj zavestno drži, saj gre življenje naprej, kljub temu, da se je nekomu zgodilo nekaj hudega.

Ni v redu, da se oprijemamo le določene točke, recimo bolečine?

Kar je terapevtsko, torej to, kar pomaga, je, da vzameš, zagrabiš življenje in se obrneš k tistemu, kar je pozitivno, Da se premakneš naprej, kot teče življenje, in ne ždiš samo v bolečini, ki jo pestuješ, se pomiluješ, in tako na nek način ustavljaš tok življenja, ker si v krču zaradi bolečine.

Podelite z nami še kakšen drugačen pristop, tehniko, kako se izvleči iz depresivnih, temnih misli?

Zelo pomembno je, da človek vidi in čuti stvari, ki so mu pomembne, ki se mu zdijo smiselne, in to neguje. Ljudje lahko dobijo vzgibe h konstruktivnemu nadaljevanju življenja, a si žal potem pogosto rečejo, da to ni pomembno ali, da tega zdaj ne bi počeli, morda celo, da si tega ne zaslužijo. Dobro je, da človek izbrska kakšno stvar, ki mu je bila pomembna v preteklosti. Ko se drži stvari, ki se jih redno loteva, mu to pomaga, saj takšne dejavnosti delujejo kot nekakšno ogrodje preko katerega lahko priplezajo ven.

Če bodo vsak dan igrali inštrument, hodili na sprehod ali se učili jezika, ker to radi počnejo, je to nekaj, kar jih bo na dolgi rok stabiliziralo in jim omogočalo prijetna občutja.

Pomembne so tudi telesne aktivnosti, zato te dejavnosti gre negovati in se truditi, da imamo neko rutino. Dragoceno je tudi, da smo do sebe prijazni, da se sprejmemo in smo do sebe sočutni. Veliko raziskav kaže, da je pomembno, da do sebe gojimo sprejemanje, prijaznost in razumevanje ter predvsem, da do sebe nismo zelo kritični in strogi, kar nas počne večina velik del dneva. Če bi naredili dnevno bilanco, bi opazili, da je v naših mislih več kritičnega pogleda nase in neprimerno manj prijaznega ter sočutnega sprejemanja samega sebe.

Občutek prijaznosti in sočutje do sebe, telo in telesne aktivnosti ter pozitivne ter smiselne stvari, ki nas pritegnejo, zanimajo, veselijo, motivirajo so tri stvari, ki gredo z roko v roki.

Monopsihodrama Vse sijajne stvari bo ponovno na sporedu v Mali drami SNG Drama Ljubljana 11., 13., 14., 15., 29., 30. decembra ob 20.00 in za silvestrovo, 31. decembra ob 19.00 in 21.00.