Dr. Eric Berne o klepetu in fenomenu psiholoških iger: "Katero igro igraš?"

Transakcijska analiza

10. 1. 2021, 12:55 | Odnosi in psihologija

                            Dr. Eric Berne o klepetu in fenomenu psiholoških iger: "Katero igro igraš?" (foto: profimedia) profimedia

Ljudje smo zares nadvse pestra bera najrazličnejših likov, kar postane najbolj očitno v trenutku, ko se naše poti križajo. Še več. Včasih je za to spoznanje dovolj že običajen kratek klepet.

Tudi klepet klepetu seveda ni povsem enak. Odvijajo se lahko v različnih časovnih in socialnih okvirih, med seboj pa se razlikujejo tudi po stopnji zahtevnosti.

»Če uporabimo transakcijo kot enoto socialnega odnosa, lahko izdvojimo takšnega, ki ga bomo poimenovali klepet. Lahko ga opredelimo kot serijo pol-ritualnih, enostavnih komplementarnih transakcij, ki se nanašajo na določeno temo in katerih cilj je zapolnitev določenega časa,« ve o nečem, kar se ljudem zdi tako običajno, da o tem nikoli niti ne razmišljajo, povedati ameriški psihiater Eric Berne.

»Klepeti se največkrat izvajajo na zabavah (’ko se narod druži’) ali pred pričetkom bolj formalnih sestankov. Takšno čakanje, ’da se sestanek prične,’ ima enako strukturo kot ’zabave.’ Klepeti imajo obliko, ki bi jo lahko opisali kot ’a si že slišal, da ...’ a neredko postanejo bolj resni in dobijo videz razprave. ’Odmori z osvežilnimi napitki’ so pogosto kot izložba, v kateri lahko vidimo, kako potekajo klepeti. V enem kotu utegnemo najti skupinico, ki se igra ’Roditeljski sestanek’, medtem ko malo naprej poteka forum ’Psihiatrija’. Spet tretji se gredo ’Ali si že bil’ ali ’Če ni to strašno?’. Četrti so vključeni v ’Moj priljubljeni avto’, pri miz s prigrizkom pa so ženske, ki so razpoložene za ’Najnovejši recept’ ali ’Garderobo’. V bližnji okoli lahko poteka desetina takšnih družabnih srečanj, ki si, z izjemo imen udeležencev, utegnejo biti na las podobna. V nekem družbenem sloju pa poteka druga desetina klepetov z drugačno ponudbo.«

Klepetov je seveda še veliko več, med seboj pa se ne razlikujejo zgolj po socioloških kriterijih (t.j. spolu, starosti, zakonskemu stanu, kulturnemu krogu, ekonomskem statusi ali rasni pripadnosti), temveč tudi po strukturalni delitvi transakcij tekom klepeta. Ta delitev je brez dvoma veliko bolj osebna.

»’Roditeljski sestanek’ se na primer lahko igra na treh nivojih. Na nivoju Otrok – Otrok poteka kot ’kako se spopasti s trmastimi starši’. Nivo Odrasel – Odrasli je značilen za izobražene mlade matere, medtem ko imajo starejši ljudje pogosto raje nivo Starš – Starš, na primer ’kakšna je današnja mladina’. Nekateri poročeni pari igrajo ’dragi, naredi kaj’, pri čemer je žena Starševska, mož pa oklevajoč Otrok. ’Mama, poglej, kaj znam’ je prav tako klepet med Otrokom in Staršem, ki je primeren za ljudi vseh starosti, včasih preoblikovan v mehko različico ’Fant, a nismo od sile’.«

In, ne nazadnje, tu je nato še psihološka klasifikacija kleptov. »Tako sta lahko, na primer, ’Roditeljski sestanek’ ali ’Psihiatrija’ igrana v projektivni ali introjektivni obliki,« v knjigi Katero igro igraš? še piše dr. Berne, ki se je proslavil kot utemeljitelj transakcijske analize, t.j. psihološke in socialne teorije osebnosti, ki postavlja temelje sistemske psihoterapije za osebnostno rast in osebnostno spremembo.

Razvoj transakcijske analize, katere začetki segajo že v 60. leta prejšnjega stoletja, je sicer presegel vsa pričakovanja svojega ustanovitelja že za časa njegovega življenja.
Ego stanja (in igre, ki jih igramo)

Temeljni koncept transakcijske analize so ego stanja, ki oblikujejo našo osebnost.

»Tehnično jih poimenujemo eksteropsihična, neopsihična in arhepsihična stanja jaza, v pogovornem jeziku pa Starš, Odrasli in Otrok.«

Različna stanja jaza so normalen psihološki pojav, zadeve pa lahko postanejo zapletene med-odnosno. Takrat se namreč pričnejo preigravati takšne ali drugačne igre, ki jih ljudje po (priučenih) scenarijih preigravamo v različnih življenjskih situacijah. Ker te igre niso nujno vedno dobre, še manj pa prijetne, je orodje, ki ga je terapevtom s transakcijsko analizo v roke položil dr. Berne, toliko bolj dobrodošlo.

Tonija, starega 7 let, je pri večerji zabolel trebuh, zato je prosil, če sme od mize. Starša sta mu svetovala, naj se malo uleže. Njegov mlajši brat Mitja, star 3 leta, je na to rekel: ’Tudi mene boli trebušček’ in si pri tem očitno želel nekaj pozornosti. Oče ga je nekaj trenutkov gledal in mu nato odgovoril: ’Saj se ne misliš igrati te igrice, kaj? Na to se je Mitja začel smejati in odgovoril je: ’Ne.’

V marsikateri družini bi Mitjo vznemirjeni starši spravili v posteljo. Če bi to vajo vsi skupaj večkrat ponovili, bi bilo mogoče napovedati, da bo ta igra postala del Mitjevega značaja, k čemur bi v dobri meri pripomogli tudi starši. Vsakič, ko bi bil ljubosumen na ugodnost, dodeljeno njegovemu tekmecu, bi odigral bolezen, da bi si pridobil nekaj dodatnih ugodnosti tudi zase. Skrita transakcija v tem primeru bi bila (socialni nivo): ’Ne počutim se dobro’ ter (psihološki nivo): ’Tudi meni morate dodeliti privilegij.’ Na srečo je bil Mitja prikrajšan za možnost, da postane uspešen hipohonder.

Na tem primeru vidimo, kako otroci začenjajo igrati igre.

»Psihološke igre so pred-zavedni načini komuniciranja, s katerimi si vedno znova zagrenimo predstavo o sebi in so-ljudeh. Če je psihoanaliza podala osnovni vpogled v psihodinamiko nevroz, nam je Berne nevrozo nazorno osvetlil tudi kot vrsto medčloveških odnosov, s katerimi si jo lahko drug drugemu ’pomagamo’ vzdrževati in krepiti,« so ob izidu Berneove knjige Katero igro igraš?, ki je že presegla pet milijonov prodanih izvodov, zapisali pri Intitutu za psihoterapijo transakcijske analize (IPTA).

Z izjemo dobrih velja, da so igre (ki jih v odnosih igramo) praviloma korak v napačno smer osebnostne rasti in oddaljevanje od neposredne zavestnosti, spontanosti in naše sposobnosti za medčloveško etično korektno bližino v njenih različnih dimenzijah.

Ena knjiga za vse čase

Katero igro igraš? je vprašanje, ki ga je avtor s tem svojim delom na izviren način zastavil bralcem že v več kot dvajsetih jezikih.

Knjiga, ki govori o psiholoških igrah, je namenjena vsem, ki se ukvarjate z ljudmi, predvsem pa s psihoterapevtskim, študijsko psihoterapevtskim, svetovalnim delom, psihologom, socialnim delavcem, svetovalcem, učiteljem, vzgojiteljem in vodjem različnih organizacijskih ravni.

»Avtorju dolgujemo izredno jasno in pronicljivo teorijo osebnosti, komunikacije, psihopatologije in predvsem učinkovit psihoterapevtski pristop, ki omogoča terapijo klinično zapletenih stanj.« - IPTA