Dr. Lucija Mulej: "Ne govorijo le besede. Veliko več pove pogled. Včasih tišina."

Kolumna


                            Dr. Lucija Mulej: "Ne govorijo le besede. Veliko več pove pogled. Včasih tišina." (foto: osebni arhiv) osebni arhiv

Obzorja, obstoječa le v eni dimenziji, so strašansko dolgočasni ubijalci inteligence in kreativnega zrenja.

Da je jezik osrednji medij sporočanja medčloveške komunikacije, da so besede medij strasti, tako svetle kot temne igrivosti, stvarne kot nezemske razsodnosti, vzgoje ali razkroja, navad in razvad, gradilnega in rušilnega, spevnega in ujetega, svobodnega in iščočega, prijetnega in medenega, zdravilnega ali bolezenskega, zaznavamo domala vsi. Zares prav vsi gradimo svetove in medosebne relacije o resničnosti, ki obstaja za nas. Zato prepričanja niso nepomembna, naši občutki pa še manj. Koga vse se dotaknemo z mislijo, ki jo pretočimo v foneme in v črke, ki nizajo pomene, smisle in pravila izrekanja mavričnih biti in (ne)resnic? Se zavedamo, da so besede spremenljive. … a določujoče? Kaj določa in določi tisti dokončni pečat, ki se v nas zariše kot »resnica«?

Mar ni dober retorik tisti, ki ustvarja nova in drugačna vsebinska polja misli, ki se še ni rodila?

Mar ni dober strateg ta, ki predvidi nianso pomislim, ki se še niti mislile niso? Argumentom, ki niso podkrepljeni le z varnostjo številk, pač pa z močjo intuicije srca in duha?

Kakšen nivo komunikacije kot človeška vrsta trenutno premoremo?

Če večina že govori restriktivni, omejevalni jezikovni kod, brez širše jezikovne kompetence in poznavanja raznolikih jezikovnih prvin, ki obogatijo izraznost, je nivo komunikacije osiromašen. A četudi večina ni vešča besed, pomnimo, da bistvo dobre in uspešne komunikacije ni le v formi in poznavanju jezikovnih prvin. Bistvo je v izvornem namenu, saj ne govorijo le besede. Veliko več pove pogled. Včasih tišina. Mestoma molk, ki presvetli gostoto misli in čustev, ki so se zavozlala.

Srčna in lepa beseda vselej najde pot do pristnih izmenjav. Besed, občutkov. Sokreacije retoričnega momenta, ki ga soustvarjata dva. Ali trije.

Jasna beseda, ki zareže brezkompromisno kot meč samuraja, odreže gnilo tkivo, ki se zažira v zdrava jedra umov.

Se vam zdi, da se znate naravnati na počutje sočloveka? Se vam je že kdaj zgodilo, da ste komu »ukradli« misel in namesto njega/nje izgovorili stavek ali besedo, ki je po sebi oplemenitila svoj izvor in se razveselila rojstva mimo klasičnih sintaktičnih in semantičnih pravil? In tako se je pomen v obeh govorcih zarisal drugače, saj se je pojavil istočasno. Ponovil je eksperiment DNA fantomskega efekta, ki govori o kvantnem svetu valov in paralelnih svetov in resničnosti, kjer eno soobstaja hkratno na dveh različnih mestih istega časovnega intervala. To je spoj. Ki ne prepušča komunikacijskih šumov.

Seveda, jezik realnosti nikdar ne opisuje, pač pa jo ustvarja. Kot pravi sapir-whorfova hipoteza, je temu tako, saj vsak od nas stvarnost mapira skladno s svojo specifično identiteto, situacijo in inteligentnostjo. Vsak od nas je rojen v določene okoliščine, specifike primarne socializacije in nadaljnjih korakov v odraslost, kjer se medsebojno neprestano (so)vzgajamo.

In o tem, kdo smo in kaj postajamo, ne smemo prepustiti naključju. Saj prav vse vpliva na nas do mere našega ozaveščenega zrenja, ko prepoznamo vzročno-posledične vezi. In prvo spoznanje, na katerem gradi lingvistična antropologija, je relativnost jezika. Etnolingvistika gre še korak dlje. Ne samo, da sami ustvarjamo lastno realnost. Ne samo, da »meje mojega jezika ustvarjajo meje mojega sveta« (Wittgenstein). Jezik ne obstaja mimo naše percepcije, besede ne obstajajo brez nas, ki jih uporabljamo in delimo. Tako kot pomene soustvarjamo, njihovo aktualnost tudi delimo in potrjujemo.

In pomeni po sebi nas držijo v razmerjih, ki niso vselej svobodna. Kovid ideologija ustvarja nova in drugačna razmerja družbene moči, kjer se protagonisti in antagonisti preoblačijo v vloge, ki begajo še tako prodorne scenariste. In besede so orodje, a za premnoge orožje in instrument manipulacij.

Antropologi in antropologinje vemo, da so v sami raziskavi terena bistvena vprašanja, in seveda, na svetu ne obstaja niti eno samo »neumno« vprašanje. Saj že vprašanje po sebi določi retorični moment, razvoj argumentov in morda neke poti ali usode. Pogosto ta, ki vprašanje postavi, poznavalcu izda prvine lastne identitete. In vprašanja so, tako kot plezalne poti v navezi, nepovratna. A na vprašanja lahko odgovorimo z vprašanjem in razširimo topos, ki ga je začrtal spraševalec. Saj so obzorja, obstoječa le v eni dimenziji, strašansko dolgočasni ubijalci inteligence in kreativnega zrenja.

Žal je za mnoge ljudi »svoboda govora« ravno to, da povedo vse, kar jim »pade na pamet«, brez refleksije.

Obstajajo nekorektna vprašanja, prav tako pa nekorektno posredovanje informacij.

Poklici, ki se ukvarjajo z besedo, pisano ali izrečeno, so domala vsi.

Zanimivo je opazovati, koliko konkurenčnih svetov gradimo z besedami, z nizi in izbori, ki so na agendi, konkurirajoč za eksistenco ali prevlado. Poklicanih mnogo, izbranih še manj. A beseda, t.i. bardo besede, ki je vzhodnjaški princip časti in dostojanstva, po katerem mora posameznik paziti na to, kaj pove in kako le to izpove, gradi na vplivu, ki je trajen. Bardo označuje učinek naše besede, ne zgolj materialni, pač pa celostni učinek tako na govorca, ogovorjenega kot na celotno komunikacijsko situacijo. Beseda barda je vedno usklajena z bitjo človeka, zato je v vseh okoliščinah resnična. In zaradi tega razloga ima moč ter vpliv.

Beseda barda je izrečena na način, ki je skladen s tokom komunikacijske situacije, in nikdar ne žali niti ne lomi. Besedo barda obvladujejo ljudje, ki poznajo svoje telo, um in srce. Ki poznajo lastne sence in njih odseve v čisti luči.

In kako daleč smo v današnjem času od tega »ideala«? Kakor kdo.

Za bardo besede velja svetopisemski izrek »In beseda je meso postala«. Torej je beseda človeka, ki živi skladno z zakoni stvarstva, enigmatična in brezprizivna. Se ne zgolj izreka, pač pa materializira. In beseda kot vibracija je nezmotljiva, zato bodimo previdni, kako jo uporabljamo (izrabljamo); spomnimo se na čast in dostojanstvo besede in postanimo osveščeni in zavedni načinov, na katere rokujemo s to potencialno močjo, z močjo besede barda.

Kolumna izraža stališča avtorja in ne odraža nujno stališča uredništva Metropolitan.si.

Izr. prof. dr. Lucija Mulej
Sociologinja, antropologinja, predavateljica, publicistka