Doc. dr. Robert Oravecz | 14. 1. 2022, 13:27

Dr. Robert Oravecz: "Po nasilnem dogodku sledijo rožice, srčki, medeni dnevi ..."

Osebni arhiv Robert Oravecz

V času, ko sem začel delati na psihiatriji, se je veliko trpinčenih žensk, običajno žene ali matere zasvojencev z alkoholom, obračalo na nas v obupu. Razkrivale so izkušnjo različnih oblik trpinčenja, od besednega in fizičnega do spolnega nasilja, poniževanja, razvrednotenja. Ne da bi se tega zavedale, so te ženske živele v suženjskem razmerju. Popolnoma neopolnomočene. Pogreznjene v nemoč. Pogosto že od otroštva naprej.

Prejšnje generacije psihiatrov in socialnih delavcev niso razumele vir nemoči in posebnosti odzivanja teh ljudi. Če se ne poglobimo v doživljanje žrtev družninskega nasilja, težko dojamemo, zakaj so te ženske vztrajale v nemogočih, nasilnih razmerah ob nasilnih partnerjih, jim rojevale otroke, ki jih niso mogle zaščititi, pogosto pa niti prehraniti.

Potem, ko so trpele telesno, spolno nasilje v primarni družini, so s poroko in rojstvom otrok stopile z dežja pod kap. Ob možu alkoholiku se je njihova usoda uresničila v tem, da so se trudile ustreči pričakovanjem moža, tasta in tašče ali lastnih staršev in ob tem neskončno trpele. Sprva so živele v iluziji, da bo mogoče kdaj, po prvem, drugem, tretjem otroku kaj boljše, da bi se potem z leti sprijaznile s svojo usodo in počasi hirale v psihološkem, včasih pa tudi telesnem pomenu.

Sprejele so, da nič ne morejo spremeniti, storiti, da bi zaščitile sebe in svoje otroke. Tako so svoj naraščaj prepuščale podobnim izkušnjam, kot so jih imele same.

Od antropologov sem se naučil, da so t.i. 'motična gospodarstva' bolj naklonjena nasilju.

V haloških zbitih, viničarskih hišicah se je rodilo veliko otrok, ki so že od malih nog bili prisiljeni biti delovna sila, nujno potrebna za preživetje družine. Delo v goricah, prinašanje pitne vode iz grape, paša in oskrba živine je bilo otroško delo. Nasilje je služilo podrejanju družinskih članov, da se ne bi upirali suženjskem, težaškem delu. Trdo življenje je lajšal le alkohol, kar je še dodatno prispevalo k nasilju, tudi v spolnem pomenu.

Prepričan sem, da so bile kljub tudi sicer bridkim življenjskim okoliščinam ravno vojne najbolj pomembni generatorji nasilja v krogu družin.

Vojna

Veliko je zgodb, ki so korenine pognale iz izkustev nasilja prve in druge svetovne vojne.

"Sem zrasla za žico”, je rekla hčera bivšega taboriščnika, ki so ga kot partizana zaprli v Dachau. Po vojni je postal vaški miličnik v Prekmurju. Svojim otrokom je prepovedal, da bi se družili z otroci domačinov. Ponoči je budil otroke, jim pijan preverjal nohte in zvezke, izvajal 'apel', kot so to počeli z njim v taborišču. Napake je kaznoval s fizičnim nasiljem. Bivši eksekutor je redno posiljeval svojo najstniško hčero. "Lovil me je po hiši kot pes srno”. Poleti je spala na njivi, da bi se izognila očetovemu nasilju.

Dedek moje pacientke se je bojeval v prvi in drugi svetovni vojni, da bi ga na koncu lasten poveljnik likvidiral zaradi terorja, ki ga je izvajal nad nedolžnimi. Oče pacientke se je redno izživljal nad ženo in otroci, da bi pekel na koncu končal s samomorom. Podoben konec si je izbral tudi njegov brat. Sklepam, da sta bila oba žrtvi očetovega nasilja.

Na štajerskem koncu je bilo veliko moških, ki so drugo svetovno vojno preživeli v nemški vojski in se vrnili domov globoko travmatizirani. Kot pripadniki zloglasne, premagane vojske, so bili prisiljeni svoje zgodbe obdržati zase, da bi nato to zlo našlo pot skozi alkohol v nasilju v krogu družine.

Alkohol

Pod vplivom alkohola se osebnostne značilnosti posameznika korenito in trajno spremenijo.

Čeprav so ti posamezniki neredko v osnovi bojazljivi, negotovi, tesnobni, odvisnostno naravnani. Lahko bi rekli, da so 'v srcu dobri ljudje', vendar se po dolgoletnem uživanju alkohola spremenijo v hudo motene posameznike, ki ne čutijo empatije, usmiljenja, želje po iskreni navezanosti. Potrebe drugih ne prepoznajo, družinske člane izkoriščajo za zadovoljevanje svojih potreb, predvsem po pitju.

Včasih rečem svojim pacientom, da se je en 'škratek' naselil v njihove možgane, ki jim šepeta nasvete, ki delujejo proti njihovim resničnim potrebam. Ta 'škratek' prevzame nadzor nad njihovimi motivi, čustvi in vedenjem kot nekakšen gospodar.

Najprej so te spremembe le začasne, tako da se po vzpostavitvi abstinence ponovno razkrijejo izvirne osebnostne lastnosti, z dolgotrajno zasvojenostjo pa postanejo trajne in osebo za vedno spremenijo tako, da se človek sploh ne zaveda več svoje izvirne samopodobe. Tak posameznik postane moralno oporečna, nasilna, vulgarna, obscena oseba, ki se ne ozira več na družbena pravila vedenja ali moralne vrednote.

Osebnostna zmaličenost

Vpliv alkohola in nekaterih drog daje zasvojenim osebam občutek lažne varnosti in nedotakljivosti, prepričanje, da se jim ne more zgoditi nič hudega, da so pravzaprav 'gospodarji vesolja', ki se jim podreja celoten svet. Čeprav jih je strah zapuščenosti, zavrženosti, to uspešno tajijo, tako da delujejo kot čustveno nedotakljivi, nepremakljivi v svojem prepričanju in vedenju.

Spremenjeno odzivanje zasvojenih oseb v življenje družinskih članov obremeni z razočaranjem ter hudimi občutki nemoči. Družinski člani pogosto vlagajo veliko energije, da bi se 'nekaj' spremenilo, predvsem v cilju streznitve odvisnika, a njihove prošnje, moledovanje in grožnje z zapuščanjem vedno znova izzvenijo v prazno.

Odvisne osebe posedujejo nekakšno intuicijo, prek katere ocenijo, do katere mere so nameni njihovih svojcev in partnerjev resnične in verodostojnosti. Njihov 'škratek' jim pridno pomaga, da ignorirajo čustva in intence svojcev.

"Koliko krat sem mu že rekla, da se bom odselila, pa je z nasmehom rekel, da mi bo kar pomagal spakirati potovalko."

"Pogledal me je in rekel: poglej se, kakšna si, kdo te bo še imel?”

"Kar idi, itak veš, da te doma tvoji ne bodo imeli."

Zadnje orožje

Po večkrat prekršenih in neuspelih ultimatih ženskam ostane še zadnje orožje: odtegovanje spolnosti, kar prilije še dodatno olje na ogenj.

Nesproščena libidinalna energija se obojestransko spremeni v nasilne impulze, ki vsake toliko časa rabijo razbremenitev in sprostitev. Petkovi športni dnevi, ki se končajo z obojestranskim zmerjanjem in klofutami, se spremenijo v ritual, nekakšno igro, ki jo otroci v trepetanju za življenje mame doživljajo kot dramo.

Težko je razumeti, da je nasilje lahko vir ugodja, ki s spodbujanjem endorfinskega odziva izzove občutek kratkorajne razbremenitve in sprostitve. Kot če bi spraznili kondenzator, ki nato spet rabi nekaj časa, da se napolni.

Polna Luna, PMS, lahko še spodbudi konflikte, ki vodijo v nasilje.

Nasilje kot regulator

Nasilje je lahko tudi regulator medosebnih odnosov, saj z njim lahko 'profitirata' obe strani.

Nasilna oseba dokaže svojo nadmoč in nadzor, žrtev pa dokaže celotni družini, da ni odgovorna za zakonske, družinske razprtije. Ker fizično nasilje rado premakne jeziček na tehnici (mnenja družbe) na stran žrtve, se ob tem zakrije predhodna odklonilnost do spolnosti, nežnosti, navezanosti.

Nasilje presenetljivo, pa vendar, lahko deluje regulatorno celo pri izražanju romantičnih čustev.

Po nasilnem dogodku sledijo rožice, srčki, medeni dnevi, nežnost ter navidezno kesanje in odpuščanje, da bi se po nekaj tednih zgodba ponovila po istem scenariju. Po fazi navdušenosti sledi razočaranje, a tudi to hitro potone v pozabo.

Da pa me na tem mestu ne bo kdo narobe razumel, poudarjam: Kriv je vedno tisti, ki udari.

Izvajalci družinskega nasilja, ki so bili sprejeti v pripor, so se pogosto branili z izgovori, da je 'ona začela', da je 'ona tista, ki neti konflikte', je 'ona tista, ki ne da miru in ne more nehati'. Kadar sem takšnemu paru rekel, da bi se lahko ločila, če je bilo tako hudo, sta me ponavadi debelo gledala, ker na tovrstno - funkcionalno - rešitev nefunkcionalnega razmerja (zakona) nista niti pomislila.
Priučena nemoč

Sčasoma, po nekaj viharnih letih, se pri partnerjih, partnerkah odvisnikov razvije t.i. 'priučena nemoč'.

To je pojav, ki so ga ameriški strokovnjaki opisali že pred desetletji. Danes lahko ponudimo tudi nevrobiološko razlago za ta pojav.

Dolgoletni neuspešni poskusi, da bi se dosegla sprememba vedenja partnerja, povzroči specifične nevrobiološke spremembe v možganih osebe, ki se kažejo v občutku nemoči, apatije, pomanjkanju volje in energije. Neredko slišim, da so se partnerke, žene, 'vdale v usodo' in le čakale na čudež v obliki 'neke zunanje sile', ki bo rešila njihovo trpljenje.

Osebe, ki so preplavljene z občutki nemoči, je težko prepričati, da bi vzele življenje v lastne roke. Le od časa do časa se tudi zgodi, da kakšen svetovalec, zdravnik, prijateljica ali 'drugi moški' v kakšnem od njih prebudi življenjsko energijo, motivacijo v njih, da se vendarle opolnomočijo in vzamejo usodo v svoje roke.

Na začetku kariere sem vlagal ogromno energije v poskuse opolnomočenja teh žensk, a naletel na tisoče izgovorov, zakaj ni mogoče spremeniti ničesar.

Sčasoma sem se naučil drugačne tehnike. Pričel sem jih preizpraševati o njihovih pričakovanja do mene kot psihiatra in o tem, s kakšnimi predstavami so prišle na psihiatrični pregled. Tako so se zlagoma razkrili njihovi resnični motivi, pričakovanja in iluzije. Šele to je postavilo temelj za sodelovanje, ki je kdaj pa kdaj nato lahko obrodilo rezultate.

Informacija kot ključ

Svojci zasvojencev se pogosto odzivajo afektivno, se razburjajo, grozijo, zmerjajo, preklinjajo ter se tako nehote postavijo v položaj poraženca, medtem ko je resnično spremembo mogoče doseči le s pridobivanjem pravih informacij in kompetenc za reševanje problema. Tak pristop se je izkazal za izjemno uspešnega v podpornih skupinah svojcev zasvojencev z nedovoljenimi drogami.

Svojcem, partnerjem zasvojencev pogosto svetujem, naj se obrnejo na ustrezne inštitucije, med katerimi so center za socialno delo, pravni svetovalec, policija, tožilstvo, člani primarne družine. Tekom pridobivanja verodostojnih informacij se namreč uspejo razrešiti ambivalence, strahovi in dvomi, hkrati pa se ustvari koncept osamosvajanja, ki je nujen za začetek dialoga z zasvojeno osebo na novi osnovi.

Takoj ko partner, zakonec zasvojene osebe pride do spoznanja, da obstaja tudi boljše življenje izven tega nesrečnega zakona, ga to opolnomoči.

Velikokrat sem videl, kako se je odpor odvisnika pred zdravljenjem v trenutku zlomil, ko je spoznal, da žena trdno stoji za izjavo, da se bo odselila, če se ne odloči za zdravljenje. Glede na to, da se je odnos do nasilja v družini radikalno spremenil, so ženske, partnerke odvisnikov in nasilnih oseb postale emancipirane. Danes se veliko bolj zavedajo spvojih pravic kot pred desetletji. Zakonske predpostavke in ukrepi omogočajo zelo učinkovite rešitve nasilja v družini.

Kljub vsemu, žal, še vedno živimo pod vplivom idealov 19. stoletja, zaradi katerih se trudimo za vsako ceno ohraniti zakon in enotnost družine ter se oklepamo iluzije, da ljubezen reši vse. Ob tem pozabljamo, da niso vsi ljudje sposobni živeti v družini ali trajni partnerski zvezi, da določene osebnostne lastnosti delujejo toksično in da so nekateri ljudje pravi čustveni vampirji, ki uničujejo življenja družinskih članov.

Včasih rečem, da se človek lahko loči 'od' ali odloči 'za' nekoga, ki nam uničuje življenje, oziroma za to, da si zgradimo življenje, ki nam je pisano na kožo.

Ko se nekdo obotavlja vzeti življenje v svoje roke, mu svetujem, naj si predstavlja, da je star 80 let, sedi v udobnem fotelju z odejo čez utrujene noge in se sooča s svojim preteklim življenjem. Vpraša naj se, kaj si želi videti takrat? Da je v imenu ljubezni ponižno preživel življenje podrejen nekomu, ki ga/jo je izkoriščal, poniževal, zlorabljal, ali je zbral/a pogum, se osamosvojil in si zgradil novo življenje, v katerem je uresničil svoje poslanstvo na zemlji.

Da nikoli ni prepozno, potrjuje zgodba članice naše skupine, ki je pri 55 letih pustila za sabo udobno meščansko življenje in se ločila od vedno bolj ljubosumnega in vedno bolj nasilnega moža, da bi si ustvarila življenje, ki ga danes ne bi zamenjala za nič na tem svetu.