Dr. William Glasser: »Sami izbiramo nesrečo, nad katero se pritožujemo!«

Teorija izbire

16. 4. 2021, 12:00 | Odnosi in psihologija

                            Dr. William Glasser: »Sami izbiramo nesrečo, nad katero se pritožujemo!« (foto: profimedia) profimedia


»Če bi ljudi vprašali, zakaj, bi skoraj vsi za svojo nesrečo krivili druge – ljubimce, žene, može, nekdanje partnerje, otroke, starše, učitelje, učence ali ljudi, s katerimi delajo.«

Na svetu bi težko našli človeka, ki ga še nihče ni slišal reči: ’Zaradi tebe bom znorel … Ali ti je res vseeno za moja čustva … Tako me jeziš, da se mi kar megli pred očmi ...’ Hkrati pa taistim ljudem ne pride na misel, da si ’sami izberejo nesrečo, nad katero se pritožujejo’, je jasen ameriški psihiater, ki je zaslovel z revolucionarno drugačnim pogledom na ljudi in njihovo psihologijo.

Psihiater, ki verjame v dobre namene ljudi

Dr. William Glasser je psihiater svetovnega slovesa. Študij medicine in magisterij psihologije je pridobil na univerzi v Clevelandu, nato pa leta 1961 specializiral še psihiatrijo. Prakso je opravil v bolnišnici Veterans’ Administration na kalifornijski univerzi v Los Angelesu (UCLA). Poleg zasebne prakse je delal na področjih rehabilitacije, prevzgoje prestopnikov, problematike šolanja, zasvojenosti, v zadnjem času pa tudi na področju menedžmenta.

Leta 1965 je objavil knjigo Realitetna terapija, s katero je izzval tradicionalne poglede psihiatrije na naravo duševne bolezni, proces pomoči, uporabo preteklosti in številna druga vprašanja človekovega življenja.

Po mnenju dr. Glasserja je tako ’duševna bolezen’ vedenje, ki ga posameznik izbere v poskusih ohranjanja ravnovesja v svojem življenju. »Ta izbira ni nujno zavestna, vendar je vedno posameznikov najboljši poskus nekega trenutka, da bi zadovoljil svoje potrebe.« Glasserjevo prepričanje v absolutno pozitiven namen vsakega človekovega vedenja nasprotuje mnogim drugim pogledom, ki vidijo določena človekova vedenja kot ’motnje’.

Dve leti po izdaji knjige je dr. Glasser ustanovil Inštitut za realitetno terapijo, ki jo je aktivno vodil do svoje smrti, leta 1968 pa ustanovil še Izobraževalni center za učitelje in vzgojitelje, v katerem se je doslej izobraževalo več kot 300.000 pedagogov.

Dr. William Glasser je tekom svojega plodnega življenja zaslovel kot izjemno iskan predavatelj in avtor številnih knjig s področja psihoterapije, od katerih jih je več kot ducat prevedenih tudi v slovenščino. Pri založbi Chiara so se potrudili, da so tej zbirki dodali še en prevod. Izšlo je namreč Glasserjevo delo iz leta 1998, t.j. Teorija izbire – Nova psihologija osebne svobode.

»Knjiga govori o tem, kako so dobri medsebojni odnosi pomembni za uspešno življenje. V njej trdim: tudi če ne trpimo zaradi kakšne bolezni, revščine ali posledic starosti, je večina težav, s katerimi se ubadamo – nasilje, kriminal, zloraba otrok in zakonskih partnerjev, odvisnosti od mamil in alkohola, mladoletne zanositve, spolnost brez ljubezni in duševne stiske – posledica nezadovoljujočih medsebojnih odnosov. Celotna knjiga obenem razlaga, zakaj se to dogaja in kaj lahko storimo, da bi se z drugimi bolje razumeli,« v predgovoru piše dr. Glasser, ki se v knjigi nato osredotoča na štiri glavne vrste medsebojnih odnosov. Ti odnosi so: mož – žena, starši – otrok, učitelj – učenec in vodja – zaposleni.

Knjigo je avtor z razlogom napisal preprosto, da bi načela teorije izbire dosegla tiste, ki so jim namenjena, t.j. vse tiste povsem običajne in vsakdanje ljudi, ki mislijo in doživljajo življenje drugače kot domnevno ’pravi’ in ’normalni’.

Ker avtor pri tem dosledno izhaja iz predpostavke, da imajo ljudje dobre namene, saj jih v življenju vodi temeljna potreba po sodelovanju in ljubezni, je avtorjev prispevek k osvobajanju posameznika od pritiska nezdrave družbene konformnosti pa tudi čislanje resničnega razumevanja in sprejemanja različnosti med ljudmi praktično neprecenljiv.

Srečni le toliko, kolikor so kakovostni naši odnosi
»Glavni vzrok težav za razvijanje kakovostnih odnosov, ki hkrati predstavljajo tudi pogoj za osebno srečo in zdravje človeka, vidi avtor prav v tem, da ne razumemo, da drugemu človeku ni nujno ’dobro’ to, kar je nam ’dobro’. Človek je osebek, ki svobodno izbira svoje cilje, s katerimi teši svoje potrebe, pa tudi načine, kako jih bo dosegel. Ko to spoznamo o sebi in drugih, postanemo svobodnejši. Odstopimo od nemogočega, da bi nekoga drugega spremenili v predmet. Postanemo tudi učinkovitejši, ker se posvetimo kakovosti informacij, ki jih dajemo drugim, in ne več sredstvom, s katerimi bi jih prisilili, da naše informacije upoštevajo.« - Leon Lojk v predgovoru k slovenski izdaji

Osrednja premisa knjige (in z njo učenja dr. Glasserja) izpostavlja potrebo po vzpostavitvi nove psihologije. Psihologije, ki bi ljudi medsebojno bolj zbližala. Za razliko od tradicionalne, ki jo Glasser imenuje kar psihologija zunanjega nadzora, bi nova psihologija temeljila na teoriji izbire, ki pravi, ’da si iz najrazličnejših praktičnih razlogov sami izbiramo prav vse, kar počnemo – vključno z nezadovoljstvom, ki ga občutimo’.

»Teorija izbire uči, da svoje življenje nadzorujemo veliko bolj, kot se tega zavedamo,« pojasnjuje dr. Glassner.

»Na žalost večina tega nadzora ni učinkovita. Na primer: najprej izberete jezo na svojega otroka, nato si izberete še vpitje in grožnje, stvari gredo pa samo na slabše – in ne obratno. Prevzem boljšega nadzora pomeni sprejemanje boljših izbir pri odnosih z vašimi otroki in vsemi drugimi. S teorijo izbire se lahko naučite, kako ljudje v resnici delujemo, kako kombiniramo, kar je zapisano v naših genih, s tistim, kar se v življenju naučimo. Najboljši način spoznavanje teorije izbire je osredotočenost na vprašanje, zakaj si izbiramo običajne nesreče, za katere menimo, da se nam dogajajo kar same od sebe. Ko smo depresivni, verjamemo, da nimamo nikakršnega nadzora nad svojim trpljenje, da smo žrtev kemičnega neravnovesja v našem živčnem sistemu, zaradi česar potrebujemo zdravila, kakršno je prozac, s katerim bomo podrto ravnovesje ponovno vzpostavili. Vendar je ta vera brez prave podlage. Na svojim trpljenjem imamo kar precejšen nadzor.«

Namesto zdravil, zaradi katerih se morda bomo počutili nekoliko bolje, nikakor pa nam ta ne bodo pomagala rešiti težav, ki so nas v prvi vrsti pripeljale do izbire trpljenja, skuša Glassner bralce senzitivizirati za resnično pomembna vprašanja, med katerimi je tudi: ’Kako naj si izborim pravico, da živim tako, kot hočem, a se še vedno dobro razumem z ljudmi, ki jih potrebujem?’

Dr. Glassner na podlagi več kot štiridesetletne psihiatrične prakse namreč trdi, da imajo VSI nesrečni ljudje ISTI problem. In ta je: slabo se razumejo z ljudmi, s katerimi bi se radi razumeli dobro.

Še več. Dr. Glassner dobro ve tudi, zakaj se ljudje ponavadi slabo razumejo z drugimi ljudmi, zaradi česar so nato nezadovoljni. Razlog za to vidi enostavno v enem od različnih stanj, v katerem ljudje poskušajo nadzorovati nekoga drugega. In ta stanja so:

  • Od nekoga ste pričakovali nekaj, on ali ona ni hotel/a narediti. Običajno ste ga/jo poskušali na različne načine, najsi bo tiho ali hrupno, prisiliti k tistemu, kar ste hoteli vi.
  • Nekdo druga vas je poskušal prisiliti k nečemu, česar vi niste hoteli.
  • Tako vi kot nekdo drug sta hotela drug drugega prisiliti v nekaj, česar dotični ni hotel.
  • Samega sebe ste poskušali prisiliti k nečemu, kar ste zaznavali kot zelo boleče in povsem nemogoče.

»Te različice so stare kot človeštvo in odpor tej prisili je razlog, zakaj dosegamo pri medčloveških odnosih tako pičel napredek,« je jasen dr. Glasser, a ob tem opozori na eno redkih izjem uporabe razširjene psihologije zunanjega nadzora. »... je ta, da jo redko uporabljamo pri svojih najboljših prijateljih, ljudeh, ki so nam več let stali ob strani v dobrem in slabem. Pri njih, pa čeprav se tega zaveda le malokdo, uporabljamo teorijo izbire. A ne glede na to, ali poznamo teorijo izbire ali ne, se nas večina zaveda, da se obnašamo do svojih najboljših prijateljev drugače kot do svojih zakonskih partnerjev, otrok, učencev ali zaposlenih.«

Za več branja!

Teorija izbire

V praksi je najpomembnejša potreba po ljubezni in pripadnosti, saj je bližina in povezanost z ljudmi, ki nam nekaj pomenijo, predpogoj za zadovoljitev vseh potreb. Teorija izbire in njenih Sedem navad skrbi nadomešča psihologijo zunanjega nadzora in njenih Sedem navad pogube.

Zunanji nadzor, uveljavljena psihologija skoraj vseh ljudi tega sveta, je poguben za odnose. Ko ga uporabimo, uničimo zmožnost enega ali obeh za zagotovitev zadovoljstva v odnosu in povzročimo izgubo stika med nama. Stanje nepovezanosti je temelj praktično vseh človekovih problemov, kot so duševne bolezni, psihosomatske bolezni, odvisnosti, nasilje, kriminal, zlorabe bližnjih, učne težave, če omenimo le nekatere.

Druga knjiga iz sklopa Teorija nadzora/Teorija izbire predstavlja nadgradnjo knjige Teorija nadzora, ki obravnava in razlaga našo duševnost predvsem kot družbenega bitja, ki je pri doseganju zadovoljstva odvisno od pristnih odnosov z vsaj nekaj bližnjimi ljudmi, kako ti vplivajo na našo srečo, zadovoljstvo, pa tudi nesrečo in bedo.

Teorija izbire trdi, da:

  • je vse, kar počnemo, da se vedemo v skladu z našimi najboljšimi namerami,
  • je skoraj vsako vedenje izbrano,
  • nas žene pet genetskih potreb: preživetje, ljubezen in pripadnost, moč, svoboda in zabava.