Feminizem v rokah ekstremistk: vsega so krivi moški! (piše: Petra Windschnurer)

Kolumna

9. 3. 2020, 13:10 | Odnosi in psihologija | Piše: Petra Windschnurer

                            Feminizem v rokah ekstremistk: vsega so krivi moški! (piše: Petra Windschnurer) (foto: Unsplash) Unsplash

Nedavno tega je ena od znank na svojem delovnem mestu izrazila željo, da bi poslovne obveznosti zaključila pol ure prej.

Preden bo skočila na govorilne ure za svojega sina, mora še v trgovino po brokoli, ker bo za družino skuhala večerjo. 'A ti kuhaš za moža?' je bila osupla sodelavka.

Kljub pojasnilu, da kuha večerjo tudi zase, začetna zgroženost sodelavke preraste v odkrit odpor, ki ga zaključi z mnenjem in podukom celotni pisarni, da ženska v 21. stoletju nikakor ne bi smela biti sužnja otroku kaj šele možu, oziroma partnerju.

Pravzaprav se ji zdijo pomilovanja vredne vse, ki prisegajo na tradicionalne vrline, kot so poroka, materinstvo in so o tem pripravljene celo javno spregovoriti. Za konec jim servira še dejstvo, da so žrtve pranja možganov, kateremu botruje nihče drug, kot edini pravi krivec sodobne družbe, moški.

Ko ostale odidejo, sama še pozno v večer ostaja zvesta svojim delovnim nalogam, od katerih je ne bo odvrnil nihče. Ona ni v sužnjelastniškem odnosu.

Naslednji dan v pisarni potarna mati samohranilka, da ima dovolj vsega, med drugim tudi 40-urnega delovnika na teden. In čeprav je ta samooklicano feministko še dan poprej vsaj navidezno osvobojeval jarma družinskega zatiranja z moškim na čelu, ta kot rešitev očitni žrtvi predlaga, da prekine sužnjelastniški odnos z delodajalcem, v katerega jo je zagotovo pahnila patriarhalna nadvlada, ki je svoje ideje manifestirala v tem, da je ženske 'osvobodila' hišnih opravil, jih poslala v službe ter jih s poveličevanjem kariere prisilila, da si kot življenjski cilj zadajo stresno vzpenjanje po karierni lestvici.

Tisti dan tudi ona iz protesta pisarno zapusti preden odbije ura štiri popoldan.

Esktremni feminizem, ki si je za svojega edinega sovražnika izbral moškega, vidi vsak poskus sprejemanja in predstavitev nadomestnih, drugačnih življenjskih slogov, v katerem moški igra kakršno koli spremljajočo ali dopolnjujočo vlogo, kot napad na lastne odločitve v življenju. In tega je pripravljen braniti na nož.

Še več, svoje poslanstvo osvobajanja žensk izpod patriarhalnega zatiranja, ki jih pošilja bodisi za štedilnik in spet drugič v službo, šteje kot enega pomembnejših družbeno koristnih del.

Diskurz, ki bi se lahko razvil zavrača, saj ogabnim šovinistom in njihovimi podpornikom ne bo gledal v oči. Bojim se, da tovrstni feminizem nima ničesar skupnega s feminističnim bojem, ki se je v prvi meri zavzemal tudi za to, da si vsaka ženska lahko ustvari življenje takšno, kot si želi.

Sodobne feministke bi morale razumeti, da si lahko – če nič drugače vsaj hipotetično - izberejo tisto življenjsko pot, ki jim najbolj ustreza, brez strahu, da jih bo izpopolnjen odnos med žensko in moškim pokroviteljsko zavedel in spravil s te poti.

Konec koncev feminizem opogumlja ženske z obljubo, da jim bo na vseh področjih življenja omogočil enake možnosti z odstranjevanjem zakonskih in socialnih ovir, ki vplivajo na spol.

Torej govoriti ženskam, da so lahko, kar hočejo in potem v grozi, ko se te kljub vsemu odločijo, da pred kariero, študijem, zabavami in življenju brez moških na prvo mesto postavijo družino, pokroviteljsko poseči v njihovo izbiro s preusmerjanjem na 'pravo' pot, je popolna zavrnitev tega, za kar naj bi se zavzemal feminizem.

Ekstremni feminizem ženske doživlja kot žrtve, ki jih zatirajo zlobni moški. Takšen odnos in nenehno prilivanje olja na ogenj ni samo globoko žaljiv do žensk, ampak spravlja v neprijeten položaj tudi vse tiste, ki mu sledijo.

Po njihovem imam v življenju zgolj srečo, da spolne diskriminacije nisem občutila ne na področju odnosov ne v karieri. Če bi se sama igrala njihovo nenehno primerjalno igro, bi lahko celo rekla, da sem imela do sedaj v življenju veliko več prednosti prav zato, ker sem ženska (ob tem ne pozabljam na vse samoumevne pravice, ki si jih delim z moškim spolom in jih je zame v preteklosti izbojevalo feministično gibanje).

Lahko sem rodila, ni mi bilo treba služiti vojaškega roka, dobila sem službo, ki jo obožujem in je kot del modnega in lepotnega sveta vsaj v Sloveniji še vedno rezervirana predvsem za ženske …

Feminizem od nekdaj temelji na enakopravnosti in vzajemnosti zato ne morem verjeti, da se danes v očeh številnih radikalnih feministk bere kot enakost. Ženska in moški si ne bosta nikoli enaka.

Za to res ni potrebe, še manj biološke osnove. Mi lahko kdo zaupa, kaj ima ženska od tega, oziroma kdo jo omejuje, da lula stoje, da si pod pazduho pušča dlake, da mašira s puško v roki, da iz prvega nadstropja v drugo prenaša osemdeset kilogramov težko omaro, da pod pritiskom javnosti opravlja stresno delo ministrice za zdravje, si zatiska oči pred biološko uro, ki žal tiktaka veliko hitreje kot moška …? 

Osnovna ideja feminizma, ki nam je prinesla in zagotovila pravice, ki jih sodobne ženske jemljemo za samoumevne: volilno pravico, pravico do posestva lastnine, pravico do odprtja bančnega računa, pravico do plačanega dela, izobraževanja prav gotovo ni temeljila na sovražnem odnosu do moških.

Naj vas še enkrat vprašam, kaj naj bi ženske imele od tega, če svoje moške končno naučimo, kako vsak mesec menstruirati. ‘We’ll teach them how to menstruate!’ je samo eden od številnih feministično sovražnih plakatov, ki se znajo pojaviti na tovrstnih feminističnih zborovanjih.

Prepad med žensko in moškim, ki trenutno zeva med spoloma danes, ni bil še nikoli tako velik.

Nenehno iskanje sovražnikov tako na eni kot na drugi strani, poveličevanje družbe posameznikov in posploševanje odnosov ter stereotipov, ki so del vsakdana v nezdravih družbah, je že zdavnaj močno porušilo iskren odnos, ki bogati dvostranskost.

Doma imam hči in sina in resnično si želim, da bi obema sobivanje z nasprotnima spoloma pomenilo ustaljeno in plemenito vrednoto. Bojim pa se, da jim ob nenehnem postavljanju hipotez, da so moški zasnovali sodobno družbo v svojo korist, ženske pa trpijo na vsakem koraku, in z izjavami v slogu, da so ženske edina zatirana skupina na svetu, ki si svojo posteljo delijo s sovražnikom, to ne bo lahko.

Kolumna izraža stališča avtorja in ne odraža nujno stališča uredništva Metropolitan.si.

Petra Windschnurer
Novinarka in kolumnistka