Izgubljeni meseci socializacije (piše: Petra Windschnurer)

Kolumna

21. 5. 2020, 10:29 | Odnosi in psihologija | Piše: Petra Windschnurer
Izgubljeni meseci socializacije (piše: Petra Windschnurer) (foto: unsplash.com) unsplash.com

Verjamem, da otroci v teh treh mesecih nedruženja ne bodo utrpeli nobenih posledic.

V petem razredu osnovne šole smo v razred prejeli štiri učence vozače, ki so k pouku v matični šoli pristopili iz ene od podružničnih šol. Ne vem, zakaj točno, a te vozače, ki so ime dobili izključno zato, ker jih je v šolo vozil šolski kombi, smo pričakovali z veliko radovednostjo. Le kako bodo videti? Jim bo kaj nerodno? Bodo smrdeli po živini?

Čeprav mi je danes nerodno o tem na glas razglabljati, priznam, da smo bili otroci velikokrat večji malomeščani kot odrasli, še zlasti tisti najbolj 'socializirani'. Vsa vprašanja, ki so nam rojila po glavi, pa so izhajala zgolj iz podatka, ki nam je nazorno nakazoval, da so ti učenci gotovo zelo osamljeni, 'ujetniki' vaškega življenja, ki nimajo stikov z vrstniki. Njihovo razredno skupnost je tvorilo število štiri, medtem ko smo sami imeli možnost že od prvega razreda izbirati prijatelje in se družiti s 27 sošolci. Omembe vreden podatek pa se nam je zdelo tudi danes strokovno imenovano medgeneracijsko druženje, ki se mu v blokovskih naseljih nismo mogli niti želeli izogniti. Vas zanima, kdo me je kot tretješolko naučil, kako potegniti dim iz cigarete? Petnajstletna sestra moje prijateljice. Na koncu dneva se je izkazalo, da so naši novi sošolci v vseh stvareh pravzaprav zelo podobni nam. Začetna zadržanost se je razblinila ob prvih lumparijah, ki smo se jih kot razred vedno lotili skupaj.

Nihče od njih ni obiskoval vrtca.

S še večjim pričakovanjem so v sosednjem razredu pričakovali dekle, ki ga je mama do šestega razreda poučevala sama doma. Bo sploh znala pisati? Pa rastlinski sistem? Tega gotovo ne obvlada tako dobro kot mi, ki smo imeli privilegij, da nam ga je predstavila učiteljica biologije. Najbrž vam ni treba razlagat, da je bila Klara ena od najboljših učenk v razredu, ki si je brez težav pridobila naklonjenost tako učiteljev kot tudi sošolcev.

Po številu prijateljev in prijateljic ni zaostajala za nami, ki smo se o tem, kako odnose negovati in jih z vrstniki na novo vzpostavljati, kalili že od vrtičkarskih dni. V vrtec me je mama vpisala s tremi leti, ko smo se iz Ljubljane preselili v Logatec.

Vrtca nikoli nisem marala in bila sem presrečna, ko sem začela hoditi v šolo.

Svoja otroka sem v vrtec vpisala leto dni pred vstopom v šolo. Imela sem ta privilegij, da sta ju lahko z veseljem čuvala moja starša. Nikoli se nisem ozirala na sodobna priporočila, da morajo otroci čim prej v vrtec, ker se bodo le tako lahko naučili osnovnih prvin socializacije ter z vrstniki navezali stike, ki jim bodo omogočili normalno odraščanje. Verjela sem svoji družinski zdravnici, ki je moj občasen dvom brez dlake na jeziku pregnala z izjavo, da otrok do tretjega leta starosti ne potrebuje nič drugega kot starše in da je zgodba o socializaciji v tem obdobju povsem pretirana.

Družbe otrok ju je oropala tudi lokacija našega domovanja, ki je izolacijsko umaknjena na rob gozda. In vendar sta moja prvorojenka in bratec na dopustih vedno brez težav navezala stike tako s slovensko govorečimi vrstniki kot tudi s tistimi, s katerimi se je bilo zaradi jezikovne ovire treba sporazumevati z otroško domišljijo in gestami z rokami. Da se lokomotiva imenuje lokomotiva, in ne zapuha, je moja hči na morju razpravljala s svojim češkim prijateljem že pri enem letu.  

Odsotnost vrtičkarske socializacije se ni kazala niti na drugih področjih. Empatija do sovrstnikov in preostalih živih bitij je njuna odlika, za katero je bila prvorojenka v šoli celo nagrajena. Prvih kletvic, tistih res sočnih, se je moj sin naučil od vrstnikov v šoli. Temu nisem namenjala prevelike pozornosti, konec koncev so tudi kletvice potrebne, če želiš biti danes kos vrstniški komunikaciji. Doma ne kolnemo, to je pravilo, ki ga upoštevamo vsi.

Danes izolacijo in šolanje na domu prenašata povsem normalno. Niti enkrat ju nisem slišala reči, da bi bila zaradi tega kaj bolj osamljena, izolirana, da ne bi čutila, da pripadata tako razredni skupnosti kot skupini prijateljev. Res je, da sta stike v živo zamenjala s stiki na družbenih omrežjih, a, roko na srce, ta družabna anomalija ni zrasla z včeraj na danes.

O tem, da se mladi ne družijo niti, ko se družijo, saj jih večina bulji v svoj pametni telefon, smo kot odgovorna družba izpostavljali že leta, preden nas je doletel ta apokaliptični izostanek socializacije.

Če se ta trenutek sprašujete, tako kot sem se sama spraševala pred trinajstimi leti, ali so vaši otroci z neobiskovanjem vrtca in šole v teh dveh mesecih in pol kaj izgubili, vas lahko kot laik z zgolj lastnimi izkušnjami potolažim, da prav ničesar. Tisti, ki se bodo 'dogodka' v svoji odrasli dobi še spomnili, se bodo verjetno ob omembi koronavirusa odzvali podobno kot jaz, ko se spomnim, da mi je vojna za osamosvojitev Slovenije pokvarila poletne počitnice in nisem mogla na dopust s svojo simpatijo ter da nisem imela pravega maturantskega izleta. Nič strašnega, a vseeno, bog ne daj, da se še kdaj ponovi.

Kolumna izraža stališča avtorja in ne odraža nujno stališča uredništva Metropolitan.si.

Izbrali smo drugačen pristop. Ga boste podprli?
V nasprotju z ostalimi mediji smo se odločili, da svoje spletne vsebine ohranimo brezplačne za vse. V času, ko je sledenje aktualnim informacijam nujno, verjamemo, da si vsak od nas zasluži dostop do natančnega in celovitega pregleda vsebin. Poleg tega pa tudi neomejen dostop do kakovostnih lifestyle vsebin.
Vsak prispevek, velik ali majhen, je dragocen in ključnega pomena za našo uredniško neodvisnost.

Podpri in prispevaj

Petra Windschnurer
Novinarka in kolumnistka

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri