Izkušnja travme ljudi naredi bolj empatične in altruistične, kaže študija!

Osebnostna rast

27. 10. 2019, 11:45 | Odnosi in psihologija | Piše: Nataša Zupanc
Izkušnja travme ljudi naredi bolj empatične in altruistične, kaže študija! (foto: profimedia) profimedia

Znano je, da travma v življenju posameznika znatno zviša tveganje za depresijo. Manj znano pa je, da so prav hude stiske tiste, ki spodbudijo tudi osebnostno rast, kar se med drugim izrazi v višjih ravneh sočutja in prosocialnega vedenja.

Nedavna študija, objavljena na PLOS One, je dokazala prav to.

Čeravno se višje ravni empatije po mnenju raziskovalcev ne nanašajo na vse vrste empatije v enaki meri, pa izsledki raziskave brez dvoma kažejo, da je mogoče težavna obdobja v življenju ne le preseči, temveč iz njih iziti tudi kot boljši in bolj sočuten človek kot bi to bil, če se mu hude stvari ne bi zgodile.

Bolj atruistični in empatični

Kako so to izmerili?

V enem od eksperimentov omenjene študije so najprej izprašali 387 odraslih, ki so v otroštvu doživeli hujše travme. Nekateri izmed njih so izkusili bolečino ob smrti najboljšega prijatelja ali družinskega člana in ločitev staršev, medtem ko so bili drugi bodisi žrtve nasilja ali spolnih zlorab.

Sodelujoče so naprosili, da izpolnijo poseben anketni list, s katerim so nato skušali ugotoviti stopnjo njihove empatičnosti, eksperiment pa nato v drugo ponovili še z drugačne vrste testom empatije na novo izbrani skupini sodelujočih, ki je tokrat štela 442 posameznikov z in brez izkušenj travme.

Oba eksperimenta sta pokazala, da so posamezniki z izkušnjami otroške travme kazali višje ravni efektivne empatije (t.j. sposobnost vživljanja v razmišljanje in čustvovanje drugega človeka) kot so to izkazovali posamezniki brez takšnih izkušenj, zgolj druga študija pa je pri travmatiziranih posameznikih potrdila tudi višje ravni kognitivne empatije (t.j. sposobnost razumeti misli in čustva drugega človeka) v primerjavi s posamezniki, ki niso poročali o kakšnih večjih travmah iz svojega otroštva.

Še več. Izkazalo se je, da so gre v primerih zvišanih stopenj empatičnosti za trajna zvišanja omenjenih ravni. Travma teh ljudi torej ni le znatno obremenila in jim otežila življenje, temveč jih je tudi trajno osebnostno pozitivno spremenila.

Avtorji študije so v svojem poročilu še posvarili, da čeravno je zdaj povsem jasno, da korelacija med izkušnjo travme in izkazanim večjim sočutjem obstaja, še ne vedo natančno, zakaj se to zgodi. Da bi to z gotovostjo lahko trdili, bomo potrebovali še več tovrstnih študij.

Se pa vendarle že nakazuje eden od možnih razlogov za to. In ta je, da se travmatizirani ljudje nekoliko bolj izmostrijo v prepoznavanju čustev in mislih drugih ljudi zato, da bi se v prihodnosti lažje ognili morebitnim novim nevarnostim in travmam. Ker so te vrste prilagoditve univerzalne, gre verjeti, da so praktično vgrajene v našo nevrobiologijo.

Za človeka, ki je bil nekoč že soočen z ogrožujočo situacijo, je značilna izostrena pozornost na (lastna in tuja) čustvena stanja ter izkušeni nevarnosti sorodne nove okoljske sprožilce. Razlog za to je mogoče najti v aktivaciji povečane odzivnosti amigdale, ki velja hkrati za center čustev in glavno centralo avtomatičnega odzivanja na nevarnosti. Neposreden vpliv aktivirane amigdale je nato mogoče slediti v povečani stopnji zavedanja, kar posledično botruje izboljšanju sposobnosti prepoznavanja, razumevanja in reagiranja. In ker je za bolj empatične in sočutne ljudi tudi sicer značilno močnejše prosocialno in altruistično vedenje, raziskovalcev ni presenetilo, da so v raziskovanih vzorcih našli poudarjene tudi takšne tendence.

Travma človeka spremeni v temeljih!

Naj povedano sklenemo z naslednjim razmišljanjem, ki ga povzemamo iz poročila raziskovalcev dotične študije.

Dejstvo je, da imata psihološka in fizična travma dolgoročne učinke na razvoj človekove osebnosti in kvaliteto njegovega življenja.

Ker travmatični dogodki v otroštvu usodno posežejo v ključno psihosocialen in biološki razvoj, posledice pa so vidne globoko v odraslo življenje, so bili do sedaj v ospredju raziskovanj le negativni vidiki travme. Mednje sodijo agresivno in nasilno vedenje ter simptomi psihoze in depresije. Travma in zanemarjanje povečujeta tudi tveganje za razvoj številnih psihičnih motenj, med katerimi so mejna osebnostna motnja, bipolarna motnja in huda depresija. Za travmo v otroštvu in depresivne epizode pa so raziskave na ženskah že dokazale, da znatno spreminjajo sliko in delovanje možganov.

Čeprav se torej večina raziskav osredotoča na negativne posledice travme (pogosto na klinični populaciji), pa zadnje čase raziskovalce končno pričenjajo zanimati tudi pozitivni faktorji, to so dejavniki zdravljenja in psihološkega celjenja ter potencial razvijanja posebne vrste trdoživosti po izkušnji travme tudi pri neklinični populaciji.

Oba dejavnika je mogoče opazovati na področju psihološkega sprejemanja sebe, soočanja s spomini na travmatično izkušnjo in skozi razvijanje novih obrambnih mehanizmov ter osebnostnih lastnosti.

In kar je še posebno razveseljivo, tudi kvaliteta večje odpornosti in trdoživosti lahko (in to je že dokazano) spreminja nevrobiologijo naših možganov, ki so prav zares sposobni izjemne plastičnosti.

Pri ljudeh, ki so v svojem življenju preživeli hude travme, ne gre ’prepoznavati’ po zgolj negativnih, temveč tudi številnih pozitivnih spremenjenostih, ki prihajajo v obliki znatne osebnostne rasti in sposobnosti velikih psiholoških preobrazb.

Nataša Zupanc
Novinarka in blogerka

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri