Narcisi med pandemijo pogrešajo občudovanje, psihopati pa priložnost za nadlegovanje!

Pandemija & osebnostne motnje

23. 3. 2021, 13:07 | Odnosi in psihologija | Piše: N.Z.
Narcisi med pandemijo pogrešajo občudovanje, psihopati pa priložnost za nadlegovanje! (foto: profimedia) profimedia

Konec leta 2020 je bila Springer.com objavljena študija, ki je pod drobnogled vzela raziskave o odzivanju ljudi s simptomi osebnostnih motenj na pandemijo, da bi ugotovila potencialne negativne psihološke učinke. Študija je zgolj ena prvih te vrste, zato so bili raziskovalci nekoliko zadržani pri svojih zaključkih.

Pa vendar.

Študija je dovolj zanimiva, da v nadaljevanju povzemamo nje ugotovitve.

Najprej pa ...

Kaj so osebnostne motnje?

Aktualna klasifikacija duševnih motenj pozna več glavnih kategorij duševnih motenj. Te so: čustvene motnja (npr. depresija, bipolarna motnja), anksiozne motnje, osebnostne motnje, psihotične motnje (npr. shizofrenija), motnje hranjenja, s travmo povezane motnje (npr. PTSD) in motnje odvisnosti.

Osebnostne motnje so torej le ena izmed kategorij duševnih motenj, ki pa v populaciji še zdaleč niso redke. Po zadnjih podatkih je osebnostne motnje mogoče diagnosticirati pri 9 do kar 15 odstotkih ljudi v populaciji.

Osebnostne motnje so skrajno poudarjene nekatere nespremenljive osebnostne poteze neprilagodljivih ljudi, katerih mišljenje, čustvovanje in vedenje nato praviloma povzroča številne težave v odnosih s soljudmi. Gre za trajni vzorec dojemanja, sporazumevanja in razmišljanja o sebi, drugih in svetu, ki se kaže v najrazličnejših socialnih in medosebnih situacijah.

Poznamo 10 vrst osebnostnih motenj. Te nato nekateri delijo v tri skupine:

  • skupek A, v katerem so paranoidna, shizoidna in shizotipična osebnostna motnja,
  • skupek B z antisocialno, narcistično, borderline in histrionično osebnostno motnjo,
  • skupek C, v katero sodijo izogibajoča, odvisna in obsesivno-kompulzivna osebnostna motnja.

Študija, ki je raziskovala negativne učinke pandemijske situacije pri pacientih z osebnostno patologijo, je ugotovila, da so se učinki razlikovali prav glede na specifičen tip osebnostne motnje in skupek (ali 'cluster), ki mu te pripadajo.

Med drugim so ugotovili, da so prav pacienti z osebnostnimi motnjami težje prenašali pandemijsko situacijo, negativni učinki na simptomatiko pa so bili odvisni od glavne diagnoze in z njo povezanimi manifestacijami.

Raziskovalci so si na začetku študije zastavili hipotezo, da bodo:

  • paranoidne značilnosti pacientov v skupini A spodbudile zatekanje k teorijam zarote in negativen odnos do drugih ljudi, medtem ko bodo ukrepi karantene še poglobili že tako prenaglašeno simptomatiko socialne izoliranosti,
  • pri pacientih iz skupine B so pričakovali s stresom povezane reakcije, med katerimi bi v ospredje stopila impulzivnost in tvegano vedenje. Še posebno težavna bi morala biti situacija za paciente z mejno (ali borderline) motnjo, saj njihova slabša sposobnost za čustveno samoregulacio, pa tudi strah pred zapuščenostjo in zavračanjem, trči z zahtevami po fizični distanci. Po drugi strani pa bi lahko simptomatologija narcističnih pacientov, ki v središče doživljanja postavljajo sebe, celo zaščitno vplivala pred negativnimi učinki izolacije, pa četudi bodo v takšnih okoliščinah težje zadovoljevali neprestano potrebo po 'hranjenju' grandioznega videnja samega sebe.
  • In potem je tu še skupina C s pacienti, ki so še posebno nagnjeni k anksioznim in stresnim odzivom. Pri teh so raziskovalci pričakovali povečan strah pred okužbo in še več eksistencialne zaskrbljenosti. Prav osebnostna rigidnost in tudi siceršnje upiranje vsakršnim spremembam bi tem posameznikom lahko onemogočila ustrezno prilagoditev na novo rutino.

Negativni psihološki učinki pandemije

Skupina A - čudaško in ekscentrično
Ljudje z osebnostnimi motnjami skupine A so močno introvertirani, čustveno odmaknjeni in hipersenzitivni glede ogroženosti v medosebnih odnosih zaradi nagnjenosti k paranoidnosti. Posledica so paranoidna, shizoidna ali shizotipična osebnostna motnja.

Situacija, kot je aktualna pandemija, za te ljudi predstavlja grožnjo občutku za njihovo preživetje, izrazitejši pa postane strah pred okužbo, kar je sicer povsem normalna psihološka reakcija na dogajanje. Pa venda. Pri pacientih z osebnostno motnjo iz skupine A bi strah pred okužbo lahko še intenziviral že obstoječe paranoidne tendence in sumničavost do drugih ljudi. Še bolj izrazito pričnejo ljudi deliti na 'dobre' in 'slabe', kar lahko rezultira v negotove, poralizirane, disociirane, fragmentirane in izkrivljene poglede nase in pomembne druge.

Raziskovalci so ugotivili, da so pacienti iz skupine A v opazovanem obdobju pandemije izkušali več anksioznosti in depresije kot običajna populacija.

20,9 odstotkov ljudi z že obstoječimi diganozami je poročalo o poslabšanju njihovega duševnega zdravja tekom pandemije.

Višjo stopnjo depresivnosti v pacientih iz skupine A gre pripisati njihovemu tudi siceršnjemu nezaupanju drugim, pa tudi neprestano potrebo po previdnosti v relaciji do drugih ljudi. Vse to seveda prinaša več stresa in anksioznosti.

Še več. Trditve, da gre izvor pandemije koronavirusa iskati v laboratorijih in naj bi bila torej delo človeka, so praviloma našle somišljenike prav pri pacientih s paranoidno osebnostno motnjo. Ti so bili še posebno dovzetni za vse mogoče teorije zarot, ki so jih pridoma tudi delili naokoli.

Svoje je nato naredila tudi 'vojna retorika' zdravstvenih delavcev in novinarjev, ki so poročali o pandemiji, kar je imelo še dodaten negativen učinek na paciente te skupine. Ti so se na pregreto poročanje odzvali s še bolj ojačanim črno-belim pogledom na svet in ljudi pričeli interpretirati le še v dihotomiji zmagovalcev in poražencev.

In nenazadnje, ukrepi fizične distance. Slednji so imeli prav poseben učinek na paciente skupine A, ki se tudi sicer umikajo vase in proč od ljudi.

Njihovo nagnjenje k socialnemu umiku in izolaciji se je 'dobro' cepilo na zahtevo po fizični izolaciji in še potenciralo njegov učinek. Pacienti s paranoidno, shizoidno ali shizotipično osebnostno motnjo so tako bolj oklestili svoje socialne kontakte kot drugi ljudje, kar je imelo negativen učinek na njihovo čustveno blagostanje. Med temi pacienti je bilo tako zaznati višje ravni depresije, anksioznosti in stresa zaradi pandemije, fizična izolacija in omejenost stikov z zdravstvenimi delavci za duševno zdravje pa sta prinesli še občuteke osamljenosti, še posebno pri shizotipičnih pacientih, ki si navkljub socialnemu distanciranju običajno želijo socialnih kontaktov.

Shizoidni posamezniki, ki izkazujejo komunikacijske in kognitivne omejitve, motnje pozornosti, abstraktnega mišljenja in spominskih funkcij, tudi sicer običajno živijo precej nekonvencionalne življenjske stile, kar jihuvršča na margino družbe. Z umanjkanjem zrcaljenja v medosebnih odnosih neredko trpijo zaradi slušnih halucinacij, deziluzij in gojijo magično razmišljanje, zaradi številnih težav v funkcioniranju na različnih področjih življenja pa jih veliko konča kot brezdomcev. Vse našteto jim preprečuje, da bi se dosledno držali pandemijskih, še posebno higienskih ukrepov.

Skupina B - dramatično, impulzivno, nepredvidljivo
B skupku osebnostnih motenj so skupne značilnosti nestabilnih medosebnih odnosov, ljudje s to simptomatiko pa kažejo vedenja, ki so pretirano čustvena, impulzivna, dramatična in antisocialna. Njihova ahilova peta sta hiperodzivnost na stres in hipersenzitvnost na grožnje.

Raziskovalci so pričakovali negativne odzive pri tej skupini pacientov v njihovem splošnem metalnem zdravju. Izkazalo se je, da je bila večina negativnih učinkov omejena na višje ravni depresije, anksioznosti in stresa, v skladu s tem pa tudi nevroticizem, ki se je povečeval z dolžino trajanja pandemije.

V času, ko je pandemijska urgenca silila ljudi v drastično zmanjševanje medosebnih kontaktov, kar je rezultiralo v znatnejše spremembe dnevnih rutin in socialno izolacijo, so bili najhuje prizadeti tako borderline (mejni) kot histrionični pacienti. Oboje druži močna nuja po čustveni in fizični bližini s pomembnimi drugimi (starši, partnerji, prijatelji). Še več. Pri borderline pacientih, ki trpijo zaradi strahov pred zapuščenostjo in zavrnitvijo, zanje pa je v časih stresa značilen tudi vznik paranoidnosti, so zaradi zahtevane izolacije opazili še nekaj več težav.

Kot posledico so tako zaznali, da je pri borderline pacientih naraslo vedenje uživanje opojnih substanc, kar velja za obliko samo-medikalizacije, več pa je bilo tudi zabeleženih tako samomorilnih kot nesuicidalnih samopoškodavanj kot odziv na perečo osamljenost. Ker imajo borderline pacienti težave s čustveno regulacijo, pa tudi pravilno interpretacijo čustvenih odzivov drugih ljudi, je situacija sprožila reakcije v obliki izbruhov jeze, razdraženosti in impulzivnega vedenja (npr. maladaptivnih prehranskih vedenj).

Pričakovanje raziskovalcev je bilo skladno z nedavno študijo, ki je pokazala, da ciklotimni temperamenti, ki ga naboljše izražajo prav pacienti B skupine, najslabše prenašajo psihološki stres, ki ga povzroča pandemija.

Študije so pokazale, da prosocialna zavest tekom pandemije obljublja najboljše psihično zdravje, manj zaskrbljenosti na splošno in več skrbi za skupnost.

Glede na to, da je prosocialna zavest povsem nasprotna dizinhibiciji, ki je značilna za borderline paciente (in ji ni mar za socialne norme), je bilo mogoče pričakovati slabše duševno zdravje tekom pandemije in umanjkanje skrbi za skupnost.

Izjemno težko je bilo tudi za histrionične paciente, ki neprestano iščejo pozornost in zanjo praktično živijo. Ti so občutili globoko osamljenost, z njo pa so prišle tudi višje stošnje anksioznosti in depresivnega čutenja.

Nasprotno pa je bilo pri narcisih. Še posebno odkritih, grandioznih narcisih, ki so vase zagledani, socialno hladni in dominantni. Ti svojo vrednost utemeljujejo predvsem na osnovi svojih ambicij in uspehov, manj pa jih zanima družbeno dobro. Na nek način je paciente z narcistično osebnostno motnjo prav ta značilnost obvarovala stresa.

Nedavna študija (Gupta in Parimal) je sicer pokazala, da priljudnost in prilagodljivost pri ljudeh napoveduje psihološko ugodnejše duševno zdravje tekom pandemije.

Ker tako narcistični kot antisocialni pacienti izkazujejo višje stopnje antagonizma (kar je nasprotno od prilagodljivosti), gre torej pričakovati, da se bo to odrazilo tudi na njihovem duševnem zdravju.

Nedavne študije patološkega narcisizma - tako grandioznega kot ranljivega - so tako pokazale, da stres običajno načne ranljivejše dele osebnosti. Ker socialna izolacija do neke mere prepreči izkušanje občudovanja s strani drugih ljudi, lahko to poveča občutek brezupa, kar je tipična ahilova peta narcisizma.

In, ne nazadnje, fizična izolacija lahko povzroči stres pri antisocialnih osebnostno motenih posameznikih že samo zato, ker imajo na ta način slabši dostop do priložnosti, da bi izrazili svojo sovražnost do drugih, kar običajno tako radi počno.

Raziskovalci so tako dognali, da ukrepi fizične distance in drugih preventivnih ukrepov vplivajo na vedenje B skupine pacientev. Na primer, zaradi impulzivnosti bodo borderline pacienti težje vzdrževali fizično distanco, tudi sicer pa se je izkazalo, da so v skupini B, za katero je v nasprotju z prosocialno zavestjo značilna dizinhibicija, slabše sledili ukrepom fizične distance, umivanja rok in higiene.

Tako narcistični kot antisocialni pacienti skorajda niso čutili motivacije, da bi sledili preventivnim ukrepom. Medtem ko narcisoidni tem niso sledili zaradi preuveličanega občutka lastne vrednosti, pa antisocialnim enostavno ni bilo dovolj mar za druge.

Skupina C - anksiozen in bojazljiv
Za paciente skupine C so značilni anksiozni in bojazljivi vzorci vedenja in razmišljanja.

Za paciente z izogibajočo, odvisno ali obsesivno kompulzivno osebnostno motnjo velja višje tveganje, da razvijejo resne psihološke stiske tekom pandemije. Ti pacienti so še posebno občutljivi na anksiozno klimo, ki ga prinaša strah pred okužbo tekom pandemije. Še več. Povezava med anksioznostjo in depresijo je bila tekom pandemije močno vezana na strah pred infekcijo sebe in s strani bližnjih. Ker je prav anksioznost temeljna značilnost izogibajoče osebnostne motnje, pacienti s to motnjo pa se tudi sicer soočajo s strahovi in občutki ogroženosti (zaradi negotovosti), so se njihove težave tekom pandemije še poglobile. Pravzaprej je še huje: pandemija nas vse vskupaj sili neprestano živeti v stanju negotovosti (npr. negotovosti zaradi službe), zato se pri izogibajočih razvije še več depresije, anksioznosti in občutkov stresa.

Nekatere študije so namigovale, da bi prilagodljivejše osebnostne značilnosti lahko pomagale blažiti pandemijski stres zaradi negotovosti. Izkazalo pa se je, da ekstrovertiranost (kar je nasprotje od odvisnosti) ni bila povezana z boljšim duševnim zdravjem, izkazalo se je tudi, da ni botrovala manjši zaskrbljenosti.

Pacienti z odvisno osebnostno motnjo se tudi sicer težko soočajo s situacijami v katerih so sami, saj se zanašajo na podporo drugih ljudi. Zato ni nič čudnega, če so tekom pandemije zaradi večje zaskrbljenosto za lastno preživetje zaznali višje ravni anksioznosti, psihološkega stresa in motnje spanja.

Že misel na to, da bi ljudje, na katere se zanašajo, zboleli in bi jim zato ne bili več na voljo, je zanje nevzdržna. Prav zato so odvisni pacienti najbolj ogroženi, da razvijejo depresivno in posttravmastko psihomatiko, če njihove bližnje prizadane bolezen, hospitalizacija ali celo smrt.

Študije so pokazale, da nevroticizem in negativni učinki pandemije zmanjšujejo čustveno blagostanje, kar se kaže z višjimi stopnjami depresije, anksioznosti, stresa in celo posttravmatske simptomatike.

Pacienti z obsesivno-kompulzivno osebnostno motnjo so se izkazali za še posebno ranljive, da razvijejo anksiozno in depresivno simptomatiko tekom pandemije, čemur botrujejo tako njihova nefleksibilnost kot tudi pretirana potreba po nadzoru (in utrjeni rutini), ekstremnemu perfeksionizmu in deloholizmu. 'Lockdown' je te posameznike prisilil, da so se prilagodili fleksibilnemu delovnemu modelu, s katerim so morali nato cele dneve sobivati nekaj tednov. In težko bi lahko bilo huje, ko pa obsesivno-kompulzivni zares slabo prenašajo negotovosti in vsakršne spremembe v rutini. V skladu s tem so tekom pandemije izkusili visoke ravni stresa, kar je rezultiralo v slabšem psihičnem stanju.

Pacienti iz skupine B so se zelo različno odzivali na zahteve preventivnih ukrepov tekom pandemije.

Anksiozni in pretirano zaskrbljeni so se preventivnih ukrepov držali vzorno in nadvse dosledno. Po drugi strani, pa so na nekaterih drugih področjih (npr. na področju dela) izkazovali precejšnje težave zaradi svoje rigidnosti in nefleksibilnosti (tako je vsaj bilo z obsesivno-kompulzivnimi pacienti).

Tudi študije so bile tozadevno mešane. Medtem ko so pokazale, da je ekstrovertiranost (ki je nasprotje odvisnosti) v negativni korelaciji z upoštevanjem fizične distance, pa se je izkazalo, da obstaja pozitivna navezava med ekstrovertiranostjo in preventivnim (pripravljalnim) vedenjem. Spet druge študije pa so pokazale, da je nevroticizem sicer povezan z večjo socialno distanco, ne pa tudi sicer s splošnim preventivnim vedenjem, kar je skladno s študijo (Aschwanden), ki je pokazala, da je čustvena nestabilnost povezana z manj previdnosti.

Našteto tako v skladu s prejšnjimi študijami, ki so že kazale, da čustveno nestabilni ljudje v času velikega stresa težje sledijo samozaščitnemu ravnanju, zaradi česar otrpnejo, namesto da bi ukrepali.