Je to, da ne znamo biti srečni, znak propadanja naše civilizacije?

Biologinja in poslovna gurujka Rebecca Costa je pred leti v knjigi Thinking Our Way Out of Extinction zapisala, da so Maji kljub temu, da dejansko niso nikoli določili konca sveta (še pomnite tiste senzacije leta 2012, ko naj bi preroško čez noč kolapsirali v svojo pogubo?), vseeno tvorili zelo pomembna sporočila, iz katerih lahko danes razberemo marsikatero alarmantno opozorilo za stanje sodobne družbe.

Danes sicer vemo, da je tisti čas neverjetno napredna civilizacija Majev med leti 750 in 900 nenadno propadla. Zakaj točno, se znanost ne more čisto opredeliti. Teorije so različne: suša, bolezni, vojne, prekomerna populacija, pretirano izkoriščevanje narave. A Rebecca Costa predlaga, da je bil razlog morda vse od naštetega. Češ, da so Maji dosegli »kognitivni prag«, ko so z divjim napredkom uspeli ustvariti tako kompleksno družbo, da je njihova takratna miselna kapaciteta ni uspela celostno dojemati.

Posledično so znotraj svoje napredne družbe začeli naletavati na probleme, za katere niso znali tvoriti ustreznih rešitev. In točno ta sociobiološka paradigma se dokaj nazorno izraža tudi v današnjem času, če si seveda dovolimo za trenutek stopiti korak nazaj in na vse skupaj pogledati z malce neusmiljenega fatalizma.

Mi, ki radi jamramo, znamo izpostaviti kar nekaj negativnih dogodkov, ki so definirali zadnja leta, morda celo desetletje. Globalno segrevanje je recimo velik problem, za katerega kar ne vemo, kako bi se ga lotili reševati. Ali pa terorizem, ki mu sledijo vojne, ki jim nato sledijo masovne imigracije, tem pa logično vrsta humanitarnih kriz.

Pa morda že malce pozabljena finančna kriza, po kateri smo se pobirali tako dolgo, da smo se je na koncu prej navadili kot pa jo kadarkoli res odpravili. Kakšne so rešitve za te tegobe? Zdi se, da nimamo pojma. Svoje ideje pristavljajo politiki, strokovnjaki, teoretiki, a zdi se, da zdravil za te pojave ni.

Kontroverzno razmišljanje bi torej bilo, da smo ustvarili tako kompleksen svet, da se v njem zdaj pojavljajo težave, za katere nimamo kognitivnih kapacitet, da bi jih rešili.

Vplivi hitrostnega razvoja se podobno kažejo tudi na bolj osebni ravni. Ustvarili smo si nadvse udobno življenje in ga obenem še tehnološko oplemenitili, a kaj, ko zdaj ne znamo reševati niti najbolj banalnih vsakodnevnih izzivov. Kako živeti zdravo življenje? Tisočero odgovorov se ponuja, kdo ve, kateri je pravi.

Kako biti srečen v odnosu? Mediji in guruji ponujajo različne pristope, a so vse bolj obliži kot dejanske rešitve. Kako biti srečen na delovnem mestu? Ne vedo niti tisti, ki sedijo na najbolj zaželenih delovnih mestih. To naše nadvse udobno, bogato, izpopolnjeno, moderno, celo dekadentno življenje pa nas je prisililo, da se borimo z novimi nerešljivimi težavami. Z izgorelostjo. S stresom. Z rastjo števila obolelih za rakom. Z rastjo števila ljudi, ki trpijo za neštetimi tegobami sodobnega življenja in številnih posledic vsega tega udobja, ki smo si ga ustvarili.

Ravno te dni so sporočili, da bo 50 odstotkov Američanov v naslednjih desetih letih padlo v kategorijo morbidno debelih, če ne bodo uvedli kakšnih rešitev. Pa imamo te rešitve? Če vprašamo tisoč ljudi, bomo verjetno dobili tisoč različnih odgovorov. Če vprašamo strokovnjake in institucije, bomo dobili vrsto preventivnih nasvetov. Kateri je pravi? Smo v točki, ko je narobnih možnosti več kot pravih.

Da potešimo občutek urgentnosti, pač izberemo eno rešitev. Na hitro. Hočemo biti zdravi, zato gremo na sprehod. Sicer potem popijemo tri vrčke piva in požremo 4000 kalorij (slabih 17.000 joulov), ampak nekaj smo naredili.

Povedo nam, da uničujemo planet in potem vestno ločimo prazen jogurtov lonček od bananinega olupka, preden se z dizelskim avtomobilom na štirikolesni pogon odpeljemo v službo, ki je pet avtobusnih postaj od našega doma. Izberemo eno možno rešitev in upamo, da je prava.

Ker pa v resnici ne vemo, ali je to, kar delamo, dejansko prav, je mogoče čas, da nehamo ugibati. Moramo recimo klimatske spremembe reševati na ravni države, občine, politike, življenjskega sloga ali tehnologije?

Kaj pa, če je rešitev vse od naštetega? Kaj pa, če preprosto sprejmemo vse rešitve in bomo morda tako že po statističnem preseku naredili nekaj, kar bo dejansko učinkovalo?

Podobno lahko ozavestimo tudi na osebni ravni. Ko se počutimo utrujene, nesrečne, kot da nam kronično primanjkuje energije, morda ne kolebamo med sprehodom, popoldanskim dremežem ali sistematskim pregledom. Morda je prav, da naredimo čisto vse na seznamu – jemo bolj zdravo, spimo kakšno uro več in, po potrebi, obiščemo zdravnika.

Kot pove Rebecca Costa, moramo zdaj razmišljati drugače. Namesto da na vse novodobne težave iščemo eno pravo rešitev (in smo potem razburjeni, ko ugotovimo, da ne deluje), je bolj pametno, da pristopamo kot investicijski kapitalisti, ki bogatijo kljub temu, da 80% njihovih investicij propade – ključ je v tistih 20%, ki uspejo in več kot pokrijejo vso izgubo.

Kompleksni problemi, s katerimi se soočamo danes, bodisi na globalni, bodisi na osebni ravni, zelo očitno presegajo naše sposobnosti odkrivanja ene prave rešitve. A žal smo istočasno razvili družbo, v kateri se en neuspeh že šteje kot poraz.

Razmišljati, da si neuspehov ne smemo privoščiti, pa je nespametno, saj škoduje napredku. Neuspehe moramo sprejeti kot neizogibne, ker se bo le tako nekoč nekje eden teh potencialnih neuspehov izkazal za uspeh.

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord