"Kaj te briga, kakšen odnos imajo drugi, saj to ne vpliva nate." Res ne? (piše: Darjo Hrib)

Odkar ljudje veliko bolj neobremenjeno razkazujemo nianse svojih zasebnih življenj vsem, ki imajo delujočo internetno povezavo, je ustvarjanje mnenj o razmerjih drugih ljudi postalo neločljiv del naših vsakdanjih pogovorov. Zdaj o intimnostih drugih vemo več kot kadarkoli prej, zato imamo tudi mnenj več kot kadarkoli prej.

Kljub temu pa je ideja, da si ustvarimo mnenje o tem, zakaj se je Marko odločil, da bo imel ali pa ne bo imel otrok, o tem, koliko let razlike je med Mojco in Petrom, o tem, da sta se Nejc in Monika odločila prakticirati odprt odnos in o tem, kako Rok in Tina ves čas objavljata njune fotografije na socialnih medijih, na katerih se kažeta kot optimizirano srečna, ko pa vsi vemo, da Rok že tri mesece spi na kavču, kar nekoliko škandalozna.

Soditi romantična življenja drugih se zdi nesramno in neuvidevno. In tako preprosto se vse skupaj demantira z vzklikom: "Kaj te briga, kakšen odnos imajo drugi, saj to ne vpliva nate." Res ne? Zakaj pa potem, odkar pomnimo, ljudje obožujemo soditi razmerja drugih?

Odgovor je zelo preprost. Ker nujno želimo vedeti, da so drugi v vsaj toliko težavah, kot smo mi.

Preden skomignete, ker po vseh meritvah živite v manifestaciji romantičnega filma, naj le hitro dodam, da tu ne govorim (samo) o totalno disfunkcionalnih odnosih, v katerih se potem le išče uteha, da bi bilo lahko še slabše.

Vsakdo, ki se v odnosu bori z vsaj kančkom negotovosti, morda zgolj radovednosti, ne bo mogel mimo kritičnega opazovanja zasebnosti drugih.

Izključno zato, ker je zasebnost drugih ljudi edini in obenem tako zelo bogati vir podatkov o tem, kako se drugi ljudje soočajo z življenjskimi izzivi, tudi z izzivom življenja v dvoje.

V tem je tudi razlog, zakaj resničnostni šovi privlačijo toliko ljudi in zakaj je predvajanje igranja video iger zdaj že solidna pot do milijonskih zaslužkov. Ljudje gledajo druge ljudi, ko igrajo igrice? Da. In ne.

Gledajo igralca in imajo s tem vpogled v njegovo življenje, v zasebnost, ki vključuje vse tegobe, ki jih imajo tudi oni.

Ko opazujemo in sodimo zasebna življenja drugih, s tem ocenjujemo, kako so se izkazale odločitve drugih, kaj jim je uspelo in predvsem kaj jim ni, ker v tem najdemo potrditev naših lastnih, nasprotnih odločitev.

Dobimo občutek, da v tej igri življenja – zmagujemo.

Prijateljica se je odločila, da bo imela s partnerjem odprt odnos, zdaj pa jo kljuva ljubosumje, medtem, ko ste vi, sprva skeptični, če bi ji ta avanturistični duh zavidali, uvideli, da mogoče takšna praksa ni najbolj preprosta? Kako čudovit občutek, kajne? 1 proti 0 za vas.

Seveda takšne sodbe zadržimo zase. Na socialnih medijih bomo kakopak vsakomur, ki bo rekel kakšno kritično čez razmerja slavnih, manj slavnih ali nič slavnih moralistično zabrusili, da naj se briga zase. Tako je edino prav.

Vendarle smo že popolnoma vajeni živeti v dvojnem standardu, ko si težko opravičimo to sicer popolnoma univerzalno in čisto človeško težnjo, da le želimo imeti okvirno oceno o tem, kako nam gre. Če smo se do sedaj kaj vendarle odločili prav.

In ker imamo vedno popoln vpogled v le en odnos – naš lastni, v katerem vidimo vse dobre in vse najbolj slabe stvari – moramo včasih pokukati onstran ograje.

Živimo v divje kaotičnem svetu, ko lahko tudi najbolj defektna razmerja zapakiramo v ličen celofan in jih prodamo kot noro uspešne, kar pa le pomeni, da bomo razmerja drugih le še toliko bolj tlačiti pod drobnogled. Pa četudi samo zato, da bomo imeli malce bolj jasno sliko o svojem lastnem.

Novo na Metroplay: Ko se govori o hierarhiji, je že prepozno | Bine Volčič in Žiga Faganel