Katarina Kompan Erzar: Kateri so temelji družine, brez katerih se družinsko življenje ne razvija?

Raziskuje in objavlja s področja odnosov, dela z ljudmi, družine in navezanosti. Ustanovila je Skupino za mlade mamice, je soavtorica in avtorica knjig ter raziskovalka na področjih teorije navezanosti nevropsihologije, spremembe v terapevtskem procesu, starševstva ter razvojnih ciklusih družine.

Kateri so temelji družine, brez katerih se družinsko življenje ne razvija?

Bistvo družine je, da je kreativna, kar pomeni, da se razvija. Za razvoj je potrebnih nekaj oprijemališč, ki stabilno stojijo in se več ne postavljajo pod vprašaj. Eno od teh je zvestoba. To pomeni, da sta med očetom in mamo zaveza (odločitev za odnos) in zvestoba, na podlagi katere lahko odnos šele kreiraš in spremin­jaš.

Kadar odnos lahko sloni na zvestobi in zavezi, se lahko sproti iz dneva v dan posvetiš izzivom, ki prihajajo, ne pa, da vsak dan sprašuješ: "Sva še skupaj ali nisva?" Potem je ves čas isto in izgubiš ogromno razvojnega potenciala, ki ga odnosi v sebi imajo. Ko ni več postavljeno pod vprašaj, ali sta mama in oče skupaj, lahko začneta ustvarjati in odnos se seveda spreminja, raste, dograjuje in preoblikuje.

So v takšnem odnosu možni tudi padci?

Brez padcev ni rasti. Ne vemo, kakšni bomo jutri, lahko pa vemo, s kom in kje bomo in v katerem okviru smo pripravljeni to, kar doživljamo in spoznavamo, graditi, deliti in oplemenititi. Vsak odnos je edinstven in če hoče biti edinstven, mora biti zamejen ter stabilen. Stabilen ne pomeni stalno isti, ampak dovolj trden, da si lahko privošči ogromno kreativnosti in sprememb.

Mar spremembe ne zahtevajo ogrom­no energije?

Drži, ampak energija, ki jo usmerimo v kreativnost (to pomeni ustvarjanje novega in premagovanje strahov) je edini napor, ki nam hkrati tudi daje energijo.

So na takšni poti pasti, izzivi?

Gotovo. Izzivov znotraj družine je ogromno, prav tako tudi razvojnih korakov, ki pomenijo osnovno rast vsakega človeka od rojstva do smrti in po drugi strani tudi poglabljanje in razvijanje globlje človečnosti, razumevanje tega, kdo ljudje smo, kaj je naše poslanstvo, na kakšen način lahko s svojo prisotnostjo naredimo svet boj resničen.

Naj bi družina bila velika učilnica življenja?

Edina prava, glede na to, da se človek v družini oblikuje. To, kar zdaj vemo o odnosih in razvoju možganov, je dejstvo, da se človeški možgani oblikujejo v veliki meri skozi izkušnje. Odvisno je od tega, kakšne čustvene, odnosne izkuš­nje vladajo v družini, izkušnje stika, koliko bližine in stika oz. energije je lahko med starši in otrokom, koliko odzivnosti in občutljivosti bo njegov organski aparat razvil.

Kar pomeni, da ni res, da si takšen, kakršna je tvoja genska predispozicija, ne glede na to, kam te človek da. Obseg, kako se bodo izražale določene stvari in v kaj bodo usmerile tega človeka, bo izključno odvisen od izkušenj, ki jih ta otrok doživlja, kakšne so te izkušnje, kakšne dražljaje in odzive bo dobival iz okolja. To je njegov vstop v svet in zanj je normalno, to je vse, kar pozna, kar mu je domače. Otrok je prepuščen na milost in nemilost nam odraslim, da ga 'polnimo' s tem, kar so naše trenutne muhe.

Iz vsake družine, ne glede na to, koliko je funkcionalna in zdrava, lahko pride takšen ali drugačen otrok. Vsak otrok bo rekel: "To je bila najboljša družina, ki jo poznam," ker je edina, v kateri je živel. Zdi se mi zelo pomembno dati oporo družinam, sploh na začetku, ko so otroci še majhni in se družina še poskuša navajati drug na drugega, saj se z vsakim novim članom njen celotni sistem preoblikuje, pri tem pa je še kako pomembno, da si starša upata biti pristna, kreativna.

S tem mislite, da staršema damo vedeti, da je normalno, da vsega ne zmoreta?

Normalno, da ne zmoreta. Če bi vse zmogla, bi pomenilo, da je z njima nekaj narobe. Pomeni, da sta nekaj spregledala, ker je razvoj družine, kar pomeni tudi otroka, vezan na mejo, na našo nemoč. Če ni nemoči, negotovosti, ni razvoja. Če se vedno gibaš le znotraj tega, kar veš, boš izmaličil vse druge okoli sebe. Kakor brez sposobnosti soočanja z negativnimi čustvi, tudi pravega doživljanja pozitivnih čustev ni.

Se negativnih čustev bojimo?

Na splošno se bojimo čustvovanja, kar se tudi kaže v splošni kulturi in v občutku za čustvovanje. Čustvovanje je namreč telesni proces, ki je precej naporen. Ljudem, ki so pripravljeni ali imajo varno okolje, da lahko na polno začutijo bolečino, žalost, kar ne pomeni, da delujejo iz tega čustva, le da pustijo telesno občutje, se tudi fizično telo izboljša: prekrvavi, napolni se s kisikom in je zelo zdravo.

Bistveno boljše se je na polno zjokati, začutiti bolečino in potem to počasi procesirati ter pozneje v varnem okolju še izgovoriti. Drugo je, da to bolečino zapreš vase in poskušaš vse narediti, da je ne bi zaznal. To je stres, ki gre potem na tiste telesne organe, ki nimajo dostopa do zavesti, se pravi na notranje organe: srce, ledvice, želodec ...

Če pa si ti dovoliš, si pripravljen tudi razmišljati, kaj se s tabo dogaja, ozavestiti čustvovanje, potem stres ne bo šel na organe, ki niso v naši kontroli, ampak v mišice, solze, hrepenenje po objemu, v željo po tem, da zmanjšaš količino dražljajev, skratka v stvari, ki so obvladljive in telesu prinesejo več kondicije ter večjo sposobnost hitrejše regulacije stresnih hormonov.

Dajemo s takšnim načinom čustvovanja dober vzgled otrokom?

Vsaka kapljica neizrečene tesnobe med očetom in mamo bo škodovala in bremenila otroka. Otrokovo telo bo tesnobo čutilo na notranjih organih, ne na zavestnih. Odrasli lahko imamo nekakšno obliko sobivanja, se delamo, da nam je v redu, pa nam ni, nekako bomo že prišli do starosti. Če pa veš, da vse, česar ne boš naredil, neposredno škoduje tvojemu otroku, je treba premisliti.

Govorimo o zelo zavestnem in tankočutnem sobivanju v družini?

Ja, ker naša telesa sobivajo tenkočutno in zelo intenzivno. Ni res, da če nečesa ne vem, se z nečim ne ukvarjam, to ne deluje. To tankočutnost smo dolžni ozavestiti, glede na to, kaj nam govori telo. Ob majhnem otroku telesa zelo govorijo. Vse ti gre na živce, vse te moti, stalno si malo žalosten, lahko si zelo vzhičen, utrujen, neprespan, ogromno je občutij, za katera moraš biti mrtev, da jih ne zaznaš.

Ta občutja vzamemo resno in rečemo: "Kakšno intenzivno obdobje. Kako bova midva kot oče in mama zgradila varen okvir, kjer bova lahko o tem govorila? Se lahko naslonim na tvojo ramo, ko me bo otrok že petič zbudil? Te lahko pogledam in rečem, da mi gre na živce? Ti pa se nasmehneš ter rečeš, da si ponosen name, ker zmorem."

Gre za stik med mamo in očetom, ko oče vstane, ker ima mamo rad, in ne zato, ker je na vrsti. Prinese ji otroka, ker je utrujena in ji želi pokazati, da jo ima rad. V tem smislu se gradi tankočutnost med partnerjema, ki je nenadomestljiva, ki je ne moreš zgraditi drugače kakor ob tem naravnem impulzu, ki ga zunaj naše zavesti sproži otrok kot dražljaj.

Je za takšen odnos nujen pogovor?

Seveda! Pogovor in predvsem tudi sposobnost poslušanja in izražanja.

Imate v mislih pogovarjanje o bistvenih stvareh, in ne pogovarjanja kar tako?

Kar je bistveno, je treba vedno znova odkriti. Dostikrat mislimo, da je bistveno tisto, o čemer je najlažje govoriti, kar je najlažje dosegljivo. Zato je toliko pomembno, na kakšen način se oblikuje družbeni prostor. Z vsako vsebino, ki jo damo v eter, oblikujemo družbeni prostor in posledično svojo občutljivost.

Če svojo pozornost usmerjamo na plehka ali lahka čustva ter jih razglasimo za bistvena, je dejstvo, da se ustrašimo, ko pride nekaj bolj pristnega, globljega. Dokler se zasvajamo z lahkotnimi vsebinami, ki ponujajo podobo sveta, ne vsebujejo pa temeljnih čustev, smo v paniki, ko prideta dva begunca, ker nimamo več receptorjev, s katerimi bi lahko razumeli, kaj stiska pomeni, ali pa smo ravnodušni in histerični ter govorimo: "Ubogi ljudje," in se ob tem smilimo sami sebi, da živimo v tako krutem svetu.

To ni nič, če čutiš, da je nekdo v stiski, boš nekaj naredil. Če ne moreš narediti, boš vedel, zakaj ne moreš, in tudi razumel, da je popolnoma 'nestresno' pomagati ljudem, ki so v stiski, ker razumeš, da nisi odrešenik sveta in hkrati, da nisi nemočna uboga žrtev, ki ji bodo begunci pokradli še to, kar ima. Rečeš: "Trpljenje pride in gre, drug drugemu ga lahko olajšamo, ne moremo pa spremeniti celotne zgodbe drug drugega. Lahko vzpostavimo medsebojni stik." Včasih je le ena drobna gesta do bližnjega bolj odrešujoča kakor milijon ur histeričnega ukvarjanja s tem, kako so ljudje ubogi.

Se v družini, čeprav imamo vse potrebne komponente za dobre družinske odnose, vseeno marsikaj dogaja?

Saj se mora. Odnosi so nekaj živega, kar se ves čas razvija. Narobe je, če se nič ne dogaja. Je pa nekaj, da se lahko ena in ista stvar ves čas ponavlja in poglablja na nefunkcionalen način. Najprej sta se le grdo gledala, potem sta se začela zmerjati, nato še tepsti, prihaja do vedno slabše oblike vedenja, ker si ne moreta povedati osnovnih stvari. Osnovne stvari so, da poveš, kdaj si v stiski, kdaj pogrešaš drugega, kdaj si s sabo nezadovol­jen, nemočen, česa te je strah in kje bi želel premagati svoje strahove, pa si ne upaš.

Se je tega treba naučiti?

To je treba le izgovoriti, to pride samo od sebe, tega ne moreš zanikati. Dobro je tudi, da te nekdo nauči to poslušati in spoštovati, da ti pove, da te stvari niso ne kritika, obtoževanje, temveč komplimenti. Ženske smo narejene tako, da se, če nam kdo zaupa svoje notranje doživljanje, čutimo počaščene. Menim, da moški ravno tako. Ne pa, da se lažno pritožujemo: "Kako sem neumna, nič mi ne gre ..." hkrati pa pričakujemo, da nas bo drugi tolažil in prepričeval, da sem v redu.

S tem tarnanjem sporočaš, kar ni res, poleg tega pa je še napačno ubesedenje tega, kar zares doživljaš, ter od drugega zahteva izumetničen odgovor v stilu: "Ne, ne, saj si v redu." Je izogibanje temu, da zares poveš svoje stiske in potrebe: "Negotova sem, želim si pohvalo, pogrešam potrditev in me je strah, da bi zares preverila, kako mi gre." In da daš drugemu prostor, da ti pride blizu in ti pomaga sprejeti tudi tiste plati sebe, ki se jih najbolj bojiš. Te drobne stvari lahko odnos naredijo izjemno intimen, ranljiv in strašno prijeten, tudi če govorimo o 'neprijetnih' stvareh.

Gre za bližino in ranljivost?

Seveda. Ljudje ne moremo razviti svojega potenciala, če nimamo bližine, tudi možgani se ne razvijejo v polnosti, če ni te bližine.

Kaj še znotraj družine pripomore, da se otrok razvije v zdravo in ustvarjalno osebnost?

Vsi bi želeli imeti otroke, ki so kreativni, edinstveni, prodorni, sposobni in nekaj posebnega, ampak težko zdržimo tistih 20 in nekaj let, (ker se možgani formirajo do 24. leta in šele potem lahko rečemo za otroke, da so odrasli. Odrasli gremo težko skozi vsa čustva, ki jih prebuja ustvarjanje prostora, v katerem otrok lahko razvija kreativnost. Zakaj? Ker se kreativnost vedno razvija prek poizkusov in napak.

Če hočeš imeti kreativnega otroka, bo proizvedel določeno količino 'škarta'. Če ne preneseš čustvovanja, ki ga v tebi prebuja otrokovo odraščanje v tvoji prisotnosti, boš njegovo vedenje, namesto da bi ga usmerjal in vodil, preprosto zatrl. S tem mu boš potem omogočil ožji vstop v svet, ožji spekter čustvenih izkušenj. Naša odgovornost je, da sledimo cilju, ki ga imamo ob otroku, ki lahko odrašča v kreativno osebo. To pa ne pomeni, da mu moramo vse pustiti, ampak da mu pomagamo vsako stvar izoblikovati do konca, da ga vodimo v vse večji stik s seboj in z nami, svetom okoli sebe.

Je spodbujanje otroka h kreativnosti varno?

Kreativnost pomeni ravno tako varnost. Kot mama sem odgovorna, da s svojo prisotnostjo in stikom z otrokom zagotovim, da otrokovo vedenje, raziskovanje, ne glede na to, kakšno je, ne bo postalo nevarno za otroka in druge. Če mi bo uspelo držati ograjico varnosti okrog otroka, bo otrok to ograjico sprejel kot nekaj samoumevnega, in tudi nehote ne bo 'kršil meje'.

Če pa mejo postavljam zato, ker se bojim, da ne bo podivjal, izgubim stik z otrokom in drobne vzvode usmerjanja in sooblikovanja njegovega vedenja ter zamudim najdragocenejše trenutke, ko bi mejo postavila mimogrede. Meja je stranski produkt normalnega stika, je kot osnovni človeški občutek za 'fairplay', kar je v nas položena. Smo pa že tako daleč od sebe, drug od drugega in svoje resnice, da moramo namenoma postavljati pravila, ki naj bi omogočila, da lahko med sabo normalno živimo.

Je otroka treba usmerjati?

Otrok raste z usmerjanjem, stikom, sooblikovanjem, v odnosu s starši. Če si vsak dan z otrokom, ki ima različne izbire, interese, ga pritegnejo različne stvari, boš tudi ti kot starš glede na otroka sproti dograjeval svojo ambicijo, ker ga boš razumel. Eno so naše predstave, kaj bi želeli, da bi otrok postal, drugo pa so otrokovi darovi in sposobnosti ter ambicije, ki se razvijajo postopno in počasi.

Tako se njemu in nam odkriva, kaj je zares v njem. Zadovoljstvo je večje, če prideš z otrokom v sinergijo in vidiš, da vsak tvoj pogled krepi njegovo ambicijo, pogum, ustvarjalnost, kot pa prestrašeno razmišljanje, da so službe zdaj trenutno v neki panogi, torej, naj se vendar usmeri tja in potem otroka vodimo nekam, kamor ne želi, ne čuti in tudi nima veselja ali potenciala.

Bo otrok, ki smo mu omogočili zdravo in spodbudno družinsko okolje, odrasel v odgovorno in samostojno osebo?

Bo. Otrok namreč raste v odraslost v stiku z nami že od spočetja naprej, z vsakim trenutkom. Če ima varno okolje, to pomeni, da je v globokem čustvenem stiku s starši, lahko celostno in v svojem tempu spoznava sebe, druge, svet in razvija pravo samostojnost. Samostojnost seveda ni to, da nikogar ne potrebuješ in vse zmoreš sam. Samostojnost je to, da si v sebi in v odnosih suveren, da razumeš, kaj prihaja od zunaj in kaj od znotraj, da se lahko odločiš, sprejemaš posledice svojih odločitev, dobiš občutek, da svoje življenje soustvarjaš s tem, kako pristopaš do drugih ljudi, kako delaš s sabo.

To so stvari, ki se jih učimo ves čas. Mi pa zgrešeno razmiš­ljamo, da otrok pač raste in ga moramo naučiti samostojnosti. Ne moremo ga učiti samostojnosti. Ali bomo samostojni ob otroku ali ne bomo. Če obesim na otroka svoje neizrečene, neizpolnjene želje, nisem sposobna biti samostojna in tudi otrok ne, četudi vse naredi sam. Samostojnost pomeni imeti kontrolo nad svojo notranjostjo, jo poznati, jo znati ubesediti, znati vstopati v odnose, soustvarjati odnose, kreirati svoje življenje, biti fleksibilen glede na okolje, spoznati svoje sposobnosti, ambicije in si jih upati uresničiti.

To pomeni, da se, ko otrok odraste, ne more izgovarjati na starše?

Nikoli se ne moreš izgovarjati na starše. Eno je dejstvo, da nas naša družina ali naša rodbina in zgodovina oblikujejo, drugo dejstvo pa je, da je naše trenutno doživljanje, delovanje, pogum in strah oblikovano od te družine. Če bi odraščali v drugi družini, bi bili drugačni. Če sem odrasla in me je strah celega sveta, je to posledica odraščanja v tej rodbini na določen način, to pa ne pomeni, da so ti ljudje krivi za to, da v tem trenutku ne naredim koraka naprej.

Lahko, da ne zmorem, in so odgovorni, v smislu, da so me oblikovali tako, da se pri teh izzivih ne znajdem, ampak za to, kaj bo moj naslednji korak, sem izključno odgovorna sama. Se bom s tem izzivom soočila in naredila korak naprej, poiskala pomoč, sogovornike, oporo, dodatno znanje, čustva in karkoli bom potrebovala, da bom lahko speljala ta korak naprej.

Pripravila: Suzana Golubov

Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ