Kdo je kriv za nasilje med štirimi stenami doma (v času karantene in negotovosti)

Raziskava je nastala na podlagi analize in interpretacije spletne, anonimne ankete, ki je zaokrožila po vseh statističnih regijah Slovenije in prinesla več kot 700 različnih odgovorov.

Na podlagi dobljenega je, ob upoštevanju predhodnega stanja na področju (ne)enakosti spolov v Sloveniji, nastala tri delna analiza v kateri jih je zanimalo:

• 1) splošno razumevanje vlog v družinskih in partnerskih vlogah v času karantene – v tem delu so preverjali trdovratnost spolnega stereotipiziranja;
• 2) o izkušnjah v času karantene – v tem delu so jih zanimale realne podobe doma, najnevarnejšega prostora za ženske, ki je mnogim pomenil vse drugo kot kraj za preizkušanje receptov in mirno preživljanja časa z družino
• in 3) o spopadanju s stiskami.

Ključne ugotovitve raziskave so:

S trditvijo, da je za nasilje vedno kriv in odgovoren storilec, nikoli žrtev, sploh ni strinjalo oziroma se ni strinjalo kar 34, 7 % anketiranih moških in 18 % anketiranih žensk. Če k temu dodamo razmeroma visok delež tistih, ki se do trditve ne morejo opredeliti in se z njo niti ne strinjajo, niti se strinjajo, še posebno če vemo, da je takšnih kar 20 % vseh anketiranih žensk in 13 % moških, to pomeni da se ogromen del žensk v naši družbi še vedno bori s posledicami normaliziranja nasilja nad ženskami, ki je očitno dejstvo.

S trditvijo, da je nasilje včasih upravičeno se strinja oziroma se popolnoma strinja kar 5 % vseh anketirancev, pri čemer se še dodatnih 10 % s to trditvijo niti ne strinja, niti se strinja. Z uporabo tehnik pametnejšega vedenja, ki naj bi jih ženske uporabljale da bi se nasilju nad njimi ognile, se strinja ali popolnoma strinja 6 % vseh anketirancev, pri čemer se do tega ne opredeli (se ne strinja, niti se strinja) celo 15 % vseh tistih, ki so rešili anketo.

Tretjina verjame, da bi morale biti ženske še bolj potrpežljive

Ko so podobno trditev nekoliko predrugačili in zapisali Trditev 6: »V tem času moramo/te biti ženske še posebno potrpežljive in nezahtevne - miriti moramo morebitne napete situacije v družini in v partnerstvu« je bila statistika še bolj zgovorna – s tem, da je v kriznih časih primerno od žensk pričakovati, da mirijo konflikte in jih same ne ustvarjajo se je strinjalo ali zelo strinjalo kar 30 % vseh vprašanih. Tudi delež tistih, ki se do te trditve, ki ženske poglede, razumevanja in uveljavljanje svojega glasu v stresnejših situacijah življenja razume kot nepotrebne, celo nevarne ter škodljive, ne morejo opredeliti oziroma jasno (ne)strinjati je alarmantno visok, kar 24 %.

Pri teh številkah se je nujno potrebno zaustaviti in zapisati, da je za vsako skupnost neprimerno, če pomaga vzdrževati takšne predstave o ženskah, ki slednje prikazujejo kot del prebivalstva čigar mnenje in potrebe se morajo vsakič prilagoditi skrbi in sreči drugih in s tem povezanim predstavam o nasilju nad ženskami, ki slednjega normalizirajo tako, da odgovornost zanj prelevijo na ženske.

Medijska poročanja o nasilju, ki na prvo mesto postavljajo željo po klikih, branosti in škandalu delajo nepopravljivo škodo vsem, še posebno pa ženskam, kadar v naslovih zapisujejo in namigujejo na okoliščine alkohola, ljubosumja ali prej obstoječih konfliktov, ki naj bi storilca privedli do dejanja s čemer dajejo napačen vtis, da je za nasilje odgovoren kdorkoli drug od storilca. Poudarjanje nezvestobe, namigovanje na težave zaradi katerih so si ženske same krive, je nedopustno in neodgovorno medijsko početje, ki se očitno ne zavedajo svoje moči na področju ustvarjanja družbene sprejemljivosti nasilja. A to, da se te moči zavejo, da jo uporabijo za to, da vsako dejanje avtomatsko obsodijo in dejansko poudarjajo, da v demokraciji zlorabe nad enim spolom ne morejo biti del naših življenj, mora biti njihova zavestna, uredniška odločitev.

Težavnost raziskovanja tematike zaradi sramu in stigme

Nasilje ostaja močno stigmatizirano, zato je do podatkov o dejanskem dogajanju zelo težko priti.

Pri raziskavah na to temo se vedno soočamo tudi z nevarnostjo podajanja želenih odgovorov in sramu, ki ga utrjujemo vsi, če ženskam ne pojasnimo, da nasilje ki se dogaja nad njimi ni njihov neuspeh, ni slaba izbira partnerja, ni nekaj kar je normalno in še zdaleč ni nekaj kar bi si zaslužile.

Anketa je po drugi v skoraj 65 % izrazila strinjanje s trditvijo, da je karanetna povzročila porast nasilja v družinah in v partnerskih odnosih, s tem se izrecno ni strinjalo zgolj 25 % anketirancev in anketirank, ostali pa se do tega niso opredelili.

Če k temu dodamo kar 45 % delež anketirancev in anketirank, ki se tednov v izolaciji ne bodo spominjali kot prijetnih, saj niso bili radi doma, in če vemo da je nasprotno odgovorilo zgolj 11 % vseh – da so spomini na karanteno prijetni, je jasno da so minuli tedni mnogo ljudi (še posebno žensk) soočili s težkimi situacijami, ki so bile tudi posledica neenakega razmerja moči med spoloma, ki žensko določi kot manjvredno in manj pomembno.

Dejstvo, da se je s Trditvijo 7: »V tem obdobju so težave z odvisnostjo (od alkohola in drugih prepovedanih substanc) še bolj izrazite« strinjalo več kot pol vprašanih – 54 %, najbrž potrjuje zgornje ugotovitve in nam pomeni vsaj to, da se je v polovici Slovenije problematika odnosov in zlorab, ki so posledica pretiranega pitja, še povečala. Kakšna psihična, emocionalna in drugačna škoda je s tem nastala za gospodinjstva s katerimi odvisniki živijo in kaj bo s situacijami, ki jih še čakajo ob premagovanju ekonomske, finančne krize, ki bo sledila, je vprašanje s katerim bi se država morala že včeraj začeti ukvarjati.

Ko davek na odnose terjajo tudi ekonomske negotovosti

Na vprašanje »Kakšen je status vaše zaposlitve oziroma stanja prihodkov med korona krizo«? je 12 % vprašanih odgovorilo, da je izgubilo zaposlitev, 4 % pa, da jim je izguba zaposlitve grozila, nas nezmožnost ljudi, da v teh časih vidijo novo družbeno ali individualno vstajanje ne sme čuditi.

Kot je že bilo izpostavljeno, bodo ekonomsko krizo (in posledice njenega reševanja) še posebno drago plačale ženske, ki že tako ali tako v povprečju prejemajo 8 % nižjo plačo od moških za enako delo, poleg tega pa so zaposlene tudi v bolj nestabilnih oblikah dela.

V tem smislu se je za mnoge ženske zdaj pričelo obdobje povečane odvisnosti od partnerjevega dohodka, ki v tradicionalnih, patriarhalnih družbah velikokrat pomeni, da je partnerjeva finančna pomoč izgovor za poslabšanje neenakega položaja žensk, ki jih pahne v še večji strah, pasivnost in ujetost. Tako nas ne sme čuditi, da je kar 15 % žensk odgovorilo, da je njihovo preživetje zdaj še bolj odvisno od partnerja, pri 11 % pa je bila ta odvisnost vzpostavljena že prej. 11 % žensk prav tako meni, da je finančna negotovost, ki postaja iz dneva v dan izrazitejša njihov partnerski odnos še poslabšala.

Vprašanje »Kdo v tem času opravi večino kuhanja, pospravljanja, čiščenja, pomoči s šolanjem od doma in morebitne skrbi za bolne in starejše člane vaše družine?« je pokazalo, da so v kar 43 % primerov ženske tiste, ki doma opravijo večino omenjenih opravil, v dobri polovici odgovorov je bilo navedeno da so opravila enakomerno porazdeljena, v preostalih 6 % pa naj bi večino dela doma opravili moški. Vsi, ki v večini opravljajo gospodinjska dela doma so potrdili, da se je njihova količina obveznosti v času karantene povečala. Zanimivo je, da se je v odgovoru na načelno postavljeno vprašanje »Se vam zdi prav, da ženske doma gospodinjenju namenijo več časa kot moški?« s tem strinjalo 35 % vprašanih (tako moških kot žensk).

Med karanteno več konfliktov in nasilja v družini

Na vprašanje »Se vam zdi, da so se v tem obdobju v vašem partnerskem odnosu konflikti povečali?« je z da odgovorilo 14 % anketiranih oseb, 11 % jih o tem ni razmišljalo, z ne pa je odgovorila več kot polovica oseb 55 %.

Nihče od anketiranih se tako sploh ni strinjal s tem, da se o nasilju pri nas premalo govori, medtem ko se je s tem strinjalo ali popolnoma strinjalo 89 % vseh anketiranih. Tudi s trditvijo o pogosti nasilja v naši družbi se je strinjalo oziroma popolnoma strinjalo kar 73 % vseh anketiranih, medtem ko se s to isto trditvijo ni strinjalo ali se sploh ni strinjalo 9 % vseh anketiranih.

Visoka stopnja zavedanja o obstoju nasilja je gotovo posledica naših življenjskih izkušenj, v katerih se je večina z nasiljem soočila na lastni koži ali pa je vsaj od blizu izvajanju nasilja prisostvovala. V tem smislu lahko to visoko stopnjo zavedanja razumemo tudi kot dokaz za vsakdanjost nasilnih odzivov, če k temu dodamo težave z razumevanjem odgovornosti za nasilje.

Na vprašanje »Ali ste bili v tem obdobju žrtev poniževanja, zaničevanja, trpinčenja in/ali druge agresije s strani vašega partnerja/ice ali drugega člana vaše družine?« je 9 % vseh anketiranih odgovorilo pritrdilno, da so doživeli (vsaj) eno od oblik nasilja.

Izmed vseh anketiranih žensk je s strani partnerja nasilje doživelo 4 % anketirank, še malo večji delež 4, 3 % pa je doživel nasilje s strani drugega člana družine.

Podoben delež je tudi pri odgovoru na vprašanje »Ali ste se v teh dneh kdaj ustrašili svojega partnerja/partnerice?«, kjer je pritrdilno odgovorilo 5 % vseh, od tega jih je bilo velika večina žensk (81 %).

Kar 74 % vseh vprašanih je na vprašanje »Ali ste v tem času zasledili informacije o različnih (nevladnih) organizacijah, ki pomagajo v različnih stiskah?« odgovorilo pritrdilno, kar je dokaz o dobrem delovanju tovrstnih organizacij pri nas. Po drugi strani nas mora nekoliko skrbeti podatek, da je samo 15 % vseh anketiranih skupaj o svojih stiskah s kom spregovorilo, kar kaže na veliko tabuizacijo in stigmatizacijo temnejših plati življenja. Izrazito nižja – zgolj 1, 2 % je številka deleža moških, ki so o svojih stiskah govorili kar kaže da so tudi moški žrtve moškega spolnega stereotipiziranja, ki za ideal pravega moškega postavlja neustrašnega, odločnega in trdnega moškega, ki se s svojimi ali tujimi čustvi gotovo ne ukvarja.

Anketa kot uvid v stanje (med in pred karanteno)

Analiza ankete nam je prikazala neposreden uvid v stanje, ki je seveda nastajalo že pred prihodom epidemije.

Njene rezultate moramo razumeti kot opozorilo, da bodo situacije, ki bodo preklicu epidemije sledile: finančna negotovost, psihološke posledice strahu, nasilja, izgube nekih verig trdnosti, neenakost žensk še povečale in naš položaj splošno poslabšale. Namen bo dosežen, če bo ta nevidnost žensk ki trpijo, ker je tiho strinjanje z reproduciranjem njihovega neenakega položaja in vzdrževanje spolnih stereotipov in preživetih spolnih vlog, nedvomno lažje od aktivnega spopada z najbolj razširjeno kršitvijo človekovih pravic na svetu – nasiljem nad ženskami, končno postalo vidno. Kot družba se moramo odpovedati zavednim ali polzavednim vzorcem normaliziranja nasilja nad ženskami, poudarjanja ženskih odgovornosti za mir in srečo v družini in končno moramo omogočiti, da lahko svobodno živimo in se odločamo, govorimo, se ne strinjamo, protestiramo in se upiramo tudi če smo ženskega spola!

In kakšna bo naslednja kriza, po zdravstveni danes že ekonomska, družbena in psihološka v katero vstopamo kot skupnost s preklicano epidemijo? Kakšni smo izšli iz teh tednov in kaj to pomeni za mesece, leta, ki so pred nami?

Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ