Koronavirus nas je naučil pravilno uporabljati internet in socialne medije (piše: Darjo Hrib)

Kolumna

19. 3. 2020, 13:27 | Odnosi in psihologija | Piše: Darjo Hrib
Koronavirus nas je naučil pravilno uporabljati internet in socialne medije (piše: Darjo Hrib) (foto: Profimedia) Profimedia

Že sama skovanka 'samoizolacija' namiguje na socialno odtujenost in točno to smo v prehodu v samoiniciativno karanteno tudi pričakovali. A mnogi so opazili, da so v tem času, ko so fizično sicer odmaknjeni od ljudi, v resnici povezani bolj kot kadarkoli prej.

Novega koronavirusa seveda ne gre podcenjevati, a verjamem, da ste o tem doslej prebrali že vse, zato je morda čas, da se posvetimo še enemu kroničnemu pojavu, v katerega bomo – če še nismo – začeli vstopati zelo kmalu. Socialna recesija, ko so se naša družbena življenja nenadoma reducirala na najožjo družbeno celico, bo vodila do še ene epidemije – epidemije osamljenosti. Nekatere bo osamljenost v teh dneh udarila bolj kot druge, vsi pa jo bomo doživeli na takšen ali drugačen način, saj gre za drastično spremembo našega življenjskega sloga.

A vse kaže, da morda ne bo tako zelo hudo. Z navdušenjem opazujem, kako so ljudje fizično izolacijo na nek način trivializirali z ustvarjanjem virtualnih prostorov za druženje. S prepletom danes že neštetih komunikacijskih kanalov so se začeli ustvarjati virtualni svetovi, ki nadomeščajo tistega fizičnega, dokler je ta poškodovan in neuporaben.

Za introvertiranega ljubitelja video iger to ni nič novega. Ljudje, ki se v obstoječem fizičnem svetu ne znajdemo najbolje in so nam mnoge utečene socialne interakcije bolj ali manj neprijetne, smo se v virtualne svetove zatekali, še preden so ti postali popularni. Zdaj, v tem trenutku, pa so postali tudi nujni.

Snujejo se na različne načine, z različnimi vzgibi, a vsi z enakim ciljem. Da se povezujemo. Na način, kot so si ga ustanovitelji interneta zamislili. Delimo si informacije, iščemo skupne rešitve, debatiramo o urgentnih problemih in se sproščamo s pošiljanjem in prejemanjem smešnih slik, posnetkov ali anekdot. Digitalna kultura še nikoli ni bila tako zdrava.

Fasciniralo me je, kako inovativno so ljudje zelo hitro začeli izkoriščati internet in družbene medije za tvorjenje novih družbenih celic. V Italiji ljudje v karanteni pišejo male manifeste in jih objavljajo na Facebooku, na Kitajskem so zabave željni uporabniki ustvarili t. i. cloud clubbing, virtualno žurko, kjer didžeji v živo predvajajo glasbo prek TikToka ali Douyina, v Ameriki so se ustvarile skupine, ki eksperimentirajo z digitalnim druženjem prek virtualnih večerij, joga vadb in celo maš.

V Sloveniji ni nič drugače. Nadvse navdušujoče je opazovati, kako ljudje ustvarjajo nove družbene vezi prek digitalnih kanalov. Na Facebooku sem opazil, da nekdo zbira prijave za brezplačno pilates vadbo, ki je potem predvajana v živo na Facebooku, prijavljeni pa lahko zraven telovadijo doma. Na drugi strani pa so se nemudoma ustvarile tudi skupine, ki skušajo rešiti takšne ali drugačne težave, ki nastajajo ali pa bodo nastale zaradi trenutne situacije.

Ena najbolj odmevnih je recimo Facebookova skupina Tudi mi smo (samo)zaposleni, ko se na eni strani naslavlja politiko s premišljenimi rešitvami za probleme samozaposlenih, na drugi strani pa izmenjujejo informacije med uporabniki o tem, kaj je najbolj pametno storiti s s. p. v obdobju, ko se zdi, da je ves svet pritisnil tipko za pavzo. Ob vsem tem pa je seveda logično, da se beleži tudi izjemen porast igralcev spletnih video iger. Ti virtualni svetovi so že od nekdaj bili zatočišče pred neznosnostjo realnosti.

Ta vedenjski preobrat spletnega občinstva v prid družbi je morda začasen, a je že s popolnoma eksperimentalnega značaja neprecenljiv. Že zato, ker je dokaz, da v kriznem trenutku znamo tehnologijo, ki nas je leta in leta bolj ali manj odtujevala od soljudi, uporabiti prav za to, da nas poveže.

Nedavno tega je Jaron Lanier, tehnolog in avtor, ki je prvi formiral besedno zvezo 'virtualna realnost', rekel, da krizo, s katero se soočamo, lahko dojemamo s previdnim optimizmom. Da je seveda logično pričakovati, da bodo (nekateri) ljudje v dani situaciji trpeli zaradi občutka osamljenosti. Se pa za vsem tem morda skriva tudi nekaj dobrega. Recimo to, da se bodo ljudje ponovno spoznali s svojimi družinami. Zares spoznali. Se povezali in ugotovili, da morajo ceniti to bogastvo, ki ga imenujemo 'dom'. In v tem morda našli srečo.

Mislim, da se Jaron Lanier v tem ne moti. Ko nas je virus pregnal v samoizolacijo in posledično v iskanje virtualnih svetov na spletu, lahko to izkoristimo prav zato, da se na eni strani malce prizemljimo, resetiramo in se zavemo, katere družbene celice v naših življenjih so najbolj dragocene, na drugi strani pa tudi v digitalnem družbenem okolju zgradimo trpežne in iskrene povezave, s katerimi se bomo s to krizo – in naslednjimi – znali soočiti bolje, bolj informirano in bolj spretno. Morda smo zdaj končno dojeli, da internet ni samo distrakcija?

Kolumna izraža stališča avtorja in ne odraža nujno stališča uredništva Metropolitan.si.

Izbrali smo drugačen pristop. Ga boste podprli?
V nasprotju z ostalimi mediji smo se odločili, da svoje spletne vsebine ohranimo brezplačne za vse. V času, ko je sledenje aktualnim informacijam nujno, verjamemo, da si vsak od nas zasluži dostop do natančnega in celovitega pregleda vsebin. Poleg tega pa tudi neomejen dostop do kakovostnih lifestyle vsebin.
Vsak prispevek, velik ali majhen, je dragocen in ključnega pomena za našo uredniško neodvisnost.

Podpri in prispevaj

Darjo Hrib
Novinar in kolumnist

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri