Ljubim digitalno. In potem mi zmanjka elektrike. (piše: Maja Fister)

Kolumna

29. 4. 2020, 11:12 | Odnosi in psihologija | Piše: Maja Fister
Ljubim digitalno. In potem mi zmanjka elektrike. (piše: Maja Fister) (foto: Unsplash) Unsplash

Nimam tistih klasičnih fobij. Ne bojim se pajkov. Rada imam kače. In kuščarje. Povsem prijetno mi je tudi v zaprtih prostorih. Obožujem hitrost in višino. Ko mislim na prihodnost, se najbolj bojim tega, da bi izgubila dve zame ključni življenjski bistvi.

Bojim se izgube ljudi. In bojim se izgube spomina.

Ko bolje pomislim, je drugo precej podobno prvemu. 

Spomin že od nekdaj ni bil najboljši. Razen ko govorimo o besedilih pesmi, sploh tistih najbolj nesmiselnih. Ta se imajo edina zmožnost zažreti globoko v gube in tam odmevati v neskončnost.

Na drugi strani pozabim imena ljudi isto sekundo, kot se mi predstavijo. Ja, ja, v redu. Tu ni ravno toliko kriv spomin, kot je kriva tista egoistična osredotočenost nase, na istočasno izgovarjavo lastnega imena. To lahko rešim. Z aktivnim poslušanjem in asociacijami. Če se ravno spomnim, da moram to početi in teorijo izvajati tudi v praksi.

Zdi se mi, da pozabljam čedalje več. Pri telefonski številki domačega stacionarnega telefona sta mi do predlani zmanjkali zadnji dve. Zdaj imam v glavi samo še prvi dve. Nula, ena. Verjetno je povsem normalno, da pozabljaš stvari, ki jih več ne uporabljaš, se tolažim. Če sem včasih znala na pamet telefonske vseh svojih najljubših, mi danes niti na misel ne pride, da bi se jih učila na pamet. Saj so v telefonu!

Normalno se mi zdi, da se ne spomnim, če sem zaklenila hišo, avto, izklopila pečico ali likalnik, če pa to (skoraj) vedno naredim povsem podzavestno, po avtomatizmu. Z možgani že nekje čisto v prihodnosti.

A pozabljam tudi tisto, česar res ne bi smela. In česar res ne želim. Pozabljam trenutke, pozabljam občutke.

Zanašam se, da bo srcu uspelo ujeti vzdušje v tistem 30-sekundnem videoposnetku, tistih fotografijah s tremi filtri čez realen utrip.

Fotografij že dolgo več ne razvijam ali po kronološkem redu lepim v albume. Saj so na Instagramu. Pa tudi nekje v 'oblaku'. Kot da je tudi to večno. Vseeno se vsake toliko priklopim še na zunanji disk, saj veste, za primer, če mi računalnik crkne ali telefon zaplava v Jadranu in digitalne oblake razpiha kakšna teorija zarote.

Na policah imam vedno manj knjig in zaprašenih revij. Berem na spletu. Rada imam tiskane izvode, ampak če je barva še sveža ali če predolgo stojijo, mi med prebiranjem začne teči iz nosa in kiham. Kot da bi digitalizacija prinesla tudi alergije. Od kod so se sicer vzele? 

Babičina knjiga receptov s skrivnimi sestavinami nekje pozabljena čaka odvoz starega papirja, jaz pa svajpam do onemoglosti. Ko guglam recept, izberem enega od prvih treh zadetkov, vsi vemo, da če si danes kje nižje in še nisi slišal za SEO, ne obstajaš. 

In če se mi že ne ljubi ukvarjati z receptom, imam tri klike stran dostavo hrane. Ni mi treba z nikomer niti govoriti po telefonu ali preden stisnem 'kliči' v mislih zvaditi svojega govora: "Živjo, naročila bi dve fensi drožasti pici". Niti tega več ni treba. Le nekaj klikov in ura že do sekunde natančno odšteva, kdaj bo pri meni. Dostavljavec že nekaj let z lahkoto najde prava vrata, čeprav so skrita in na nesmiselnem mestu. Ko pride, pa mu ni treba niti pogledati v oči, brezkontaktno poslovanje je resna stvar. Ob pandemiji ali ne.

Naj vas to nostalgično toženje po fizičnih stikih in analognem ne zavede. Ljubim digitalizacijo. Z računalnikom, svetovnim spletom, digitalnim fotoaparatom in pametnim telefonom ne nazadnje služim kruh. In tudi če ga ne bi, bi mi bila tehnologija blizu.

Ko so ob uvajanju ukrepov najprej odpadli vsi sestanki v živo in smo jih prestavili na maile, klice ali jih preprosto nismo imeli, sem si dahnila 'končno'. Sovražim neproduktivne sestanke, ki so sami sebi namen. Takšne, ki jih ne izkoristimo za viharjenje možganov, kaj šele za kakšen konkreten dogovor in se končajo z: "Bomo dorekli po mailu. Tole je bilo samo tako, da se malo vidimo." Čeprav malo stika z živimi bitji v bistvu res ne škodi.

V teh kriznih časih se je pokazalo tudi, da podjetja in njihovi zaposleni, ki jim je digitalizacija še vedno neznanka, izgubljajo največ kapitala. Če te ni, manjkaš. Če hočeš naprej, moraš online.

A ne morem si kaj, da si ne bi priznala, da je digitalizacija na drugi strani polenila moje možgane. Za podatke, cifre, letnice in dejstva, ki smo se jih v analognih časih v šolah morali učiti na pamet, se mi danes zdi tako nesmiselno tratiti prostor v svoji spominski kartici. Češ, pa ja vedno lahko zguglam, kdaj je bila druga svetovna vojna, kje se je rodil Prešeren in v telefonu odkljukam dedkovo telefonsko. Že tako mi z vsako novo shranjeno informacijo neka tretja, morda pomembnejša, spolzi iz spomina. 

Veste, česa ni na spletu? Spominov, kako je dišalo, ko je babi pekla štrudelj. Pa neopisljivega občutka širjenja srca, ko se ti prvič nasmeji dojenček, tudi če ni tvoj. In občutka, kako zadrgeta drobovje, ko ujameš svoj prvi pravi poljub. 

Bojim se spoznanja, da je več mojih spominov v oblaku kot pa v moji glavi.

Bojim se dejstva, da v predalu nimam ljubezenskih pisem, ki bi jih lahko prebirala na stara leta in se krohotala ali od ganjenosti potočila kakšno solzo. Imam pa kup sledilcev, ki mi dnevno lepijo srčke, pa še to nisem prepričana, ali zato, ker sem jim všeč, ali zato, ker povsem mehansko odklikajo nanje med drsanjem po zaslonih. 

Te dni sem se zavedla nove fobije. Bojim se ljubiti zgolj digitalno.

PREBERITE ŠE: Včasih so ljudje, ki pridejo samo mimo, najboljši za dušo #kolumna

Kolumna izraža stališča avtorja in ne odraža nujno stališča uredništva Metropolitan.si.

Maja Fister
Novinarka

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri