O tistih moških, ki v prijateljicah zmorejo najti izgubljene mame, sestre in podpornice

Kolumna izr. prof. dr. Lucije Mulej


                            O tistih moških, ki v prijateljicah zmorejo najti izgubljene mame, sestre in podpornice (foto: profimedia) profimedia

Večkrat se sprašujemo, če je prijateljstvo med moškim in žensko možno. Iskrena srčnost, ki oplaja oba, pa brezmadežna. Neseksualna. Čista. Razprav na to temo je mnogo, in vsak zagovarja stališča, ki jih pozna, jih je izkusil ali pa takšna, za katera presodi, do bodo naletela na odobravanja in všečnost.

Seveda se v heteroseksualnih odnosih, kjer sta si nasprotna spola lahko privlačna in kjer napetost poraja različne tokove, ki so lahko šibki ali strastni do mere, da zrušijo vse jezove zdrave pameti, razuma in ovir, vprašanje poraja z razlogom.

Dva, ki se privlačita, težko zaobideta slo in poželenje ter spregledata ljubezen, ki se običajno razvije. Seveda, če gre le za bežno kemijo in iskanje minljivih užitkov, težko govorimo o medenju, poljubih duše in navdihih srca, ki jih oplajata dva, ki se zares ljubita.

Seksualni odnos nas določa globlje, kot bi si želeli, zato ga ne moremo razrešiti le z razumom. Ker nas s tem, da nas določa, pogosto tudi omeji, zavrti in zaklene v nevidno kletko, kjer ne vidimo niti ključavnice, kaj šele ključa. In ljudje, ki jih spustimo v lastna intimna življenja in v notranje svetove, v nas pustijo odmev. Posledice. Pečat. Včasih neizbrisljive odtise, ki nas za vedno spremenijo. In zanimivo je opazovati, kako nas privlačijo eni in kako hitro odbijejo drugi, in na tem mestu ni nikdar prostora za logiko, ki ne domuje v kraljestvu strasti, zato takšnih odzivov in izbora seksualnih partnerjev ne more pojasniti. In pari, ki se mojstrijo v stekanju istosti in nasprotij, večkrat pogrešajo nevtralna ozemlja presoje in prisotnosti, ki samo je. Dober je občutek, da nas nekdo sprejema samo zaradi nas samih. In ne naših okraskov, blagodati in vsega, kar imamo ponuditi.

Pa je to sploh možno, biti ljubljen brez pričakovanj in recipročnosti? Kje najti otoke miru, smisla in presoje, ko je vsak od nas ujet v svoje telo, nekateri pa do nasprotnega spola ne čutijo privlačnosti? Okusi so različni, odtenki strasti pa neodkriti. Številna ozemlja ljubeče seksualnosti pa nepoznana, še neosvojena.

Kje najti poslušalca, ki nas bo v naši zmedenosti iskanja sebi lastne biti sprejel, tolažil in bodril? Takšno oporo lahko ženske najdemo v prijateljih, ki so homoseksualni.

Številne svetovne dive, znane osebnosti in karizmatične lepotice niso zaman iskale tolažbe in podpore ravno pri istospolno usmerjenih moških, s katerimi so gradile pristen odnos.

Občutek, da so cele in vse so našle na ravneh, ki niso le neobičajne. Vemo, da običajne izbire porajajo običajna življenja, a strastno oko ne bo nikdar spregledalo žarečega ozadja. Ne le seksualni objekti, mašine za rojevanje ali čistilni servisi, pač pa celovita bitja, ki v sebi nosijo posebno lepoto ne glede na ideal proporcev telesa ali pa potez obraza so ženske, ki so sprejete, tako pri hetero kot homoseksualnih moških. In seveda, tudi ti moški, ki žensk ne dojemajo kot objektov poželenja, v svojih prijateljicah najdejo izgubljene mame, sestre in podpornice, ki jih sprejemajo z vsemi njihovimi sivimi pegami značajev vred. Seveda lahko tudi s strani moških »plenilcev«, klasičnih heteroseksualnih osvajalcev, ki so skorajda že izumrli, ženska najde svoj smisel. Celovito lahko ravno tu, a ne brez podpore nevtralnega svetovalca, ki je ne dojema kot plen, ženska spoznava svojo bit.

Res, ni enostavno biti človek in še manj enostavno je najti ljubeče odraze in obraze sprejemanja v svetu, ki že od nekdaj časti videz in prikimava pol resnicam, ki se rodijo le ob zori, ko ugasnejo hrepenenja in se mesto prepusti čistini miru.

In tako se v odnosih med moškimi in ženskami neprestano preigravajo nianse želja, pričakovanj in sle, ki večkrat kot ne neubesedena išče razpoke odnosa, da bi se izmaknila rutini, predvidljivosti in dolgočasju, ki ga udobni »srednji« sloj opeva kot smisel življenja. Tako se redko kdo oplaja v kreaciji brez muze ali pa nekega napoja, ki hrani. Redki v sebi izgradijo notranji žar in moč, da znajo dajati in ne le iskati in jemati. Tako ženske skrbijo za svoj videz in vitkost, ki ostaja ideal »modernih« modnih in estetskih smernic; držijo se krilatic uspešnih in srčnih žensk, ki so nepopustljive, borbene in uspešne v vsem, česar se lotijo. Pozabijo pa na nežnost in mehkobo do sebe, na katero jo lahko tako brez prizivno opozori pravi prijatelj, moški gay, ki od njene vitkosti nima užitka, čeravno že estetsko čud.

Na mehkobo do lastnega obstoja nas bodo vedno opozorili le ti, ki vedo, kako hitro se v iskanju odobravanja ljubljenih oseb lahko izgubimo.

In še več, kako celovito lahko prekinemo srčne niti do sebe, če se trudimo slediti družbenim smernicam, ki nimajo posluha za individualnost. In zopet nas na le te lahko opozorijo tisti, ki so spoznali rob. Saj biti gay ali homoseksualec še vedno mnogokomu predstavlja stigmo in biti neukalupljen v bivanju, ki podpira instant rešitve in e-svetove, ni mačji kašelj.

Izr. prof. dr. Lucija Mulej
Sociologinja, antropologinja, predavateljica, publicistka