Marko Juhant: Vrag se skriva v detajlih – tudi in predvsem pri vzgoji otrok!

Pristopov k vzgoji je več, prilagoditvenih tehnik pa verjetno toliko, kot je staršev.

Popoln ni nihče. Kot ni popoln noben otrok, niso niti starši. Žal ali na srečo.

V številnih družinah se vsakodnevno spopadajo z ugovarjanjem in obotavljanjem, ko beseda nanese bodisi na šolske obveznosti bodisi na opravljanje hišnih opravil. Karantena v času pandemije je vse skupaj samo še stopnjevala in razkrila, da se v mnogih družinah srečujejo s pomanjkanjem motivacije pri otrocih. Iz te namreč izhajajo tako odgovornost, samostojnost kot samodisciplina.

Dobra stara pravila

Etimološki slovar pojasnjuje, da beseda pravilo izhaja iz praslovanskega izraza 'praviti oziroma delati prav'. Prvotni pomen besede pravilo je torej 'tisto, s pomočjo česar se dela prav'. Dandanes so pravila pri vzgoji preohlapna, preveč striktna, morda jih celo ni, poglavitna težava pa je običajno v tem, da niso natančno opredeljena. Otroci pa potrebujejo ravno to – jasna, kratka in natančna navodila.

Navodilo, naj otrok pobere smeti ali pospravi sobo, ni dovolj. S tem namreč starši otroku niso povedali, ali naj kanto s smetmi samo odnese na dvorišče ali naj jih odnese ven, ustrezno razporedi po različnih zabojnikih in prazno kanto prinese nazaj v kuhinjo ter jo postavi na primerno mesto. Ravno tako jih, če otrok prehitro pospravi sobo, ne sme zavesti njen dobri umetniški vtis. Če se predali in omare šibijo pod na kup zmetanimi potrebščinami, igračami in obleko, v katerih se ne znajdejo niti starši, kaj šele vaš otrok, je to jasen pokazatelj, da navodilo ni bilo dovolj podrobno in jasno.

Računalnik in telefon – sovražnika številka 1? Ne nujno.

Raziskava spletne strani vzgoja.si o težavah staršev pri vzgoji ob pojavu novega koronavirusa je med drugim razkrila, da so se starši pogosto spopadali s težavo, da so njihovi otroci preživeli preveč časa na telefonu ali računalniku. Razlogi za to so bili različni – od tega, da so bili otroci odvisni od njiju že v času pred karanteno, do tega, da so starši v njiju videli rešilno bitko, ko niso vedeli, kaj še bi počeli z otroki, da jim ne bi bilo dolgčas. A namesto da starši v tehnoloških napravah vidijo težavo, naj jih raje dojemajo kot izziv oz. pripomoček in jih uporabijo za nastavitev alarma za pričetek opravljanja nalog in hišnih opravil ali predhodno načrtovanje izleta, ko se bodo odpravili nanj.

Z dolgčasom pa ni kljub oziroma ravno zaradi razširjenosti 'nujnoritisa' in 'priljubljenosti' nenehne zasedenosti prav nič narobe. Nasprotno – če je otrok kdaj povsem pri miru, to vsekakor ni znak, da je z njegovimi 'tovarniškimi nastavitvami' kaj narobe.

Obstaja učinkovita pomoč? Vsekakor.

Motiviran otrok, pa naj bo to za domače naloge, opravila ali kakršnokoli drugo delo, ni nekaj, česar ne bi bilo mogoče doseči. Samo prave vzvode je treba poiskati, ki prebudijo motivacijo, bodisi zunanjo, še bolje pa notranjo, ki je prava in dolgotrajnejša. 

»Če je motivacija notranja, prihaja od znotraj, nima otrok ali najstnik nobenih težav, da bi se lotil in opravilo res kvalitetno tudi dokončal,« poudarja Marko Juhant, ki v videotečaju Motiviranje otroka prek treh sklopov, 35 videoposnetkov in z več kot tremi urami vsebin staršem pomaga s praktičnimi primeri in metodami korak za korakom bolje motivirati lastne otroke. Vrlini, kot sta odgovornost in samostojnost, tako nista nedosegljiv ideal, ki meji na čudež, čeprav se včasih morda zdi tako. So pa za to potrebne vztrajnost, doslednost in potrpežljivost. Predvsem pa je pomembno, da otrok spozna ključno razliko med občutenjem olajšanja in občutenjem zadovoljstva pri slehernem doseženem cilju oziroma nalogi, ki si jo naloži (ali mu jo zadajo) v življenju.

Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ