Modrost starih psov (ali česa vse se lahko naučimo od pasjih starčkov)

Elli H. Radinger

26. 1. 2020, 13:10 | Odnosi in psihologija | Piše: Nataša Zupanc
Modrost starih psov (ali česa vse se lahko naučimo od pasjih starčkov) (foto: profimedia) profimedia

"Moja stara punca mi vsak dan pokaže, kako bi mi lahko bilo lepo. Nekoč je bila pravi kozliček, ki ga je bilo težko krotiti, danes pa leži na soncu in opazuje okolico. S prehitevalnega pasu je zavila v prijetno slepo ulico. Njenemu življenju je vrojena zavidljiva počasnost. Moja stara psička očitno živi v skladu z japonskim pregovorom: Če se ti mudi, pojdi počasi. Če se ti še bolj mudi, naredi ovinek."

Avtorica velike knjižne uspešnice Modrosti volkov se s svojo naslednjo osebno-izpovedno knjigo Modrost starih psov sprašuje, kaj se lahko od pasjih starčkov naučimo. Elli H. Radinger namreč verjame, da nas pasji starčki lahko naučijo, kaj je res pomembno v življenju in kako nanj gledati bolj sproščeno.

Knjiga Modrost starih psov Elli H. Radinger, je iskrena in ganljiva zgodba o tem, kako je avtorica v želji, da bi svojo psičko spremljala v zadnjih letih njenega življenja, prekinila raziskovanje volkov in se vrnila k njej.

»Starostne tegobe, kakršne ima Shira, lahko vsak starejši človek opazi tudi pri sebi,« v knjigi avtorica razmišlja o tem, kako si ljudje in psi v tem oziru vendarle nismo tako zelo različni, zato se tudi trudi iskati tiste pomenljivejše skupne imenovalce, ki stvari postavljajo v soroden kontekst. Pa vendar se psi za razliko od ljudi starajo neprimerno hitreje. »Spremembe so se dogajale druga za drugo, tik pred mojim nosim, a jih nisem opazila. Vsak dan je bila malce starejša in za odtenek bolj odrasla. Nič mi ni zares padlo v oči. Nato pa me je na lepem presunilo: pred njo je na drevo splezala veverica, a namesto da bi se tako kot nekoč pognala za predrznico in med poplesavanjem okrog drevesa ogorčeno lajala nanjo, je še naprej mirno ležala in živalco samo otožno opazovala.«

To je bil trenutek, ko je Elli H. Radinger pri svoji psički prvič odkrila sive dlake, ki so obrobljale njen smrček, oči pa so se ji zazdele rahlo motno.

Njena psička Shira se je postarala, ne da bi to ona lahko opazila. »Bila sem ji preblizu.«

Nekaj podobnega se resnici na ljubo dogaja tudi s starši že odraslih otrok, ko brskajo po albumih z družinskimi fotografijami. Ko se pred njihovimi očmi vrstijo fotografije malčkov, ki se igrajo na plaži, se sprašujejo, kdaj se je vse to zgodilo (in kako je lahko tako hitro minilo).

»Pred kratkim sem si ogledala Shirine fotografije, ko je bila še debelušen, skoraj bel mladiček labradorca, kako je vtaknila glavo med prečke na volanu mojega avtomobila. Pa Shira med srečanjem s pasjimi prijatelji, med prvimi plavalskimi poskusi, ko je bila zaradi varnosti na slednjem povodcu, pa ko je nosila svojo igračo, ki je bila večje od nje. Pol leta pozneje je na fotografijah že najstnica na sprehodu, razpotegnjena in nerodna na nesorazmerno velikih tacah.«

Pred Shirino lastnico je bil skratka nov veliki izziv. To je: starost njenega ljubljenčka.

»Shira je zdaj stara štirinajst. V človeških letih (to je že skoraj sto) me je že zdavnaj prehitela,« v knjigi razmišlja avtorica in nadaljuje: »Vem, kaj me čaka. Življenje sem delila že z dvema psoma do njune smrti v visoki starosti, in ju spremljala med umiranjem. Zdaj je spet prišel čas, da se pripravim – kolikor se je sploh mogoče. Pravzaprav je to tudi moja zgodba. Doživljam, kako se živo bitje, ki ga nadvse ljubim, stara in začenja svojo popotovanje v smrt. Jaz sem tista, ki bo nekega dne sprejela odločitev. Naučiti se moram, kako se prilagoditi spremembam in sprejeti neizogibno.«

Postalo je jasno, da je prišel čas, ko bo psički lahko povrnila nekaj njene brezpogojne posebnosti, potrpežljivosti in strpnosti, s katero jo je v obilici razveseljevala vse življenje.

Modrost odpuščanja in samoodpuščanja

Knjiga Modrosti starih psov je poleg impresij iz življenja (še posebno v odnosu do Shire in njenih pasjih predhodnikov) polna razsvetljenih prebliskov o naravi življenja in medosebnih odnosov (ne zgolj z živalmi, temveč tudi med ljudmi).

Pisanje avtorice bralcu tako ponudi številne priložnosti za poglobljen premislek.

Ena od tem, ki se Elli H. Radinger vsili ob spremljanju starajoče se Shire, je tudi tista o neizogibnosti napak in posledično občutkom krivde, ki v življenju ne uidejo nikomur.

»Ljudje smo krvavi pod kožo in delamo napake, tako z drugimi ljudmi kot z našimi psi. Nekatere napake so tako hude, da nas vse življenje muči krivda. Ta občutek zakopljemo globoko v srce, ker nas je sram. Upamo, da se bo občutek krivde nekega dne razblinil sam od sebe. A tudi če ga zakopljemo še tako globoko, ne zamre, temveč vztraja. In vse, kar zakopljemo živo, nekega dne privre na dan,« še piše avtorica o tem, da gre odrešitev iskati v soočenju s krivdo in samoodpuščanju.

In prav tega se lahko naučimo od svojih psov, saj ti to že znajo in zmorejo. Še več. So pravi mojstri v tem.

»Klops, moj mešanec, je na stara leta slabo videl. Ko je med igro hlastnil za palico, ki sem jo držala v roki, je zgrešil in me po nesreči ugriznil. Ni se mogel potolažiti, s spodvitim repom je skakal okrog mene ter mi lizal dlan in obraz,« se na tem mestu spominja pretresljivega trenutka z neutolažljivim kužkom. »Morala sem ga potolažiti. ’Saj nisi ti kriv, vse je v redu.’ Šele nato se je pomiril.«

Kužka je pomirilo šele odpuščanje (in razumevanje) njemu najljubšega človeka na celem svetu naravnost identično tako, kot samoodpuščanje pomiri preganjavico in trpljenje znotraj v človeku, ki se globoko v duši grize zaradi nečesa iz preteklosti (in to ne glede na resnično stanje stvari takrat ali danes).

»Svojim psom odpuščamo enako, kot odpustimo sebi. Ljubezen je edino, kar šteje. Psi so zmožni preteklost pustiti za seboj in se veseliti vsakega dneva,« o še eni izmed mnogih lekcij, ki se jih ljudje lahko naučimo od naših psov, piše avtorica, a tudi dodaja: »… včasih pa pes (in človek) upravičeno ugrizne(ta). Gre za samoobrambo. Ne moremo vedeti, kaj je drugega napeljalo k napadalnosti. Če to spoštujemo in smo zmožni sočutja, če dogodka ne jemljemo osebno, s tem morda odpremo vrata razumevanju in smo na koncu pomirjeni.«

Medtem ko je avtorica pisala zgornje vrstice, je Shira smrčala pod njeno mizo.

Dihanje njene najboljše prijateljice je raziskovalko življenja volkov in psov navdalo s svojevrstnim obžalovanjem. Obžalovanjem, ki ga poznamo sleherniki v trenutkih, ko se spomnimo, da nečesa nismo storili.

»Zaradi Shire me peče vest glede vsakega dneva in minute, ki jih nisem preživela z njo. A zavedam se, da sem se trudila po najboljših močeh in da bo tako tudi v prihodnje. In to zadostuje.«

Nova knjiga Elli H. Radinger, avtorice, novinarke in strokovnjakinje za volkove in pse, prinaša skratka zanimive zgodbe, ki so zgled zaupanja, potrpežljivosti, pozornosti, hvaležnosti, notranjega glasu, ljubezni, odpuščanja in smeha, a tudi spopadanja z žalostjo in izgubo.

Kot bralci lahko skratka mirno pričakujete zares ganljiv in osupljiv slavospev najboljšemu človekovemu prijatelju.

Marca 2020 bo Elli H. Radinger v Cankarjevem domu svojo novo knjigo predstavila slovenskim bralcem.

O avtorici

Elli H. Radinger (1951) je specialistka za volkove, raziskovalka narave ter avtorica knjig, v katerih se posveča volkovom, psom in naravi. Nekdajna odvetnica in ustanoviteljica neprofitne organizacije »Society for the Protection of Wolves« je večino odraslega življenja preživljala v ameriškem narodnem parku Yellowstone in opazovala divje volkove.

Danes s psičko Shiro živi v Nemčiji in poleg pisanja knjig izdaja revijo »Wolf« ter predaja svoje znanje na seminarjih in predavanjih. Knjiga je prevedena v več kot 15 jezikov.

Nataša Zupanc
Redaktor in novinarka

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri