Mojca Fatur: "Zakaj sem zdravniku dovolila, da me tako razčloveči?!”

28. 3. 2021, 16:32 | Odnosi in psihologija | Vir: Sensa

                            Mojca Fatur: "Zakaj sem zdravniku dovolila, da me tako razčloveči?!” (foto: Revija Nova) Revija Nova

Slovenska igralka Mojca Fatur je na Facebooku objavila iskren zapis o tem, kaj se ji je dogajalo pred leti na ginekologiji. 

Odgovor na vse tiste “Ne verjamem ji! Zakaj je bila pa tako dolgo tiho?!”

Jeseni leta 2008, nam je nosečniški test namignil, da bo takrat 18 mesečna Mila kmalu dobila sestrico ali bratca. A veselje ni trajalo dolgo, saj se je že na prvem ginekološkem pregledu pokazalo, da nekaj ni v redu. Pod nujno sem bila napotena v urgentno ginekološko ambulanto v UKC Ljubljana. Bila sem v šoku, saj se je pri Mili vse odvijalo tako lahkotno in brez vsakršnih zapletov, da nisem, v svoji mladostni naivnosti, niti za trenutek pomislila, da bi bilo lahko tokrat kaj drugače.
Prvemu šoku je kmalu sledil naslednji. Ko so me poklicali v ambulanto, je tam stala cela četica študentov medicine, vsak s svojimi zapiski v rokah. Še preden bi utegnila karkoli reči, mi je precej vznejevoljen zdravnik naročil naj se slečem. Temu je bil namenjen stol, okrog katerega je bila obešena zavesa. Tako tesno je bilo, da sem se še jaz, ki sem precej drobna, komajda obrnila. Spomnim se občutka mrzlih tal pod bosimi stopali in kako sem si pulover vlekla proti kolenom, da bi se vsaj malo zakrila pred zborčkom študentov.

“Dajte se uležt, no! Nimamo cel dan časa,” odrezavo reče zdravnik. “Ampak miza je še vsa krvava,” mu odgovorim. Pogleda proti mizi, ki je pokrita s krvavimi odtisi pacientke pred mano. “Sestra!” rezko zadoni po prostoru. Priteče starejša sestra, se opraviči in hitro zamenja papirnato podlogo. Brez besed ležem in predstava se začne.

“No, pa poglejmo kaj imamo tukaj. Mola. Ne vem zakaj ginekologi tako radi pišejo, da gre za molo, če nikoli ni mola,” nerga zdravnik med preletom moje napotnice. Študentje se muzajo in ne vejo ali bi se smejali ali je bolje, da ostanejo resni. “No, pa poglejmo to čudo,” reče in mi vstavi ultrazvok. Zdolgočaseno ga obrača levo desno, dokler nekaj ne pritegne njegove pozornosti in negibno zazre v monitor. “Ha!” zleti iz njegovih ust, študentje, ki v zborčku stojijo pred mojimi razkrečenimi nogami, pa zastrižejo z ušesi in pripravijo zapiske. “Zanimivo. Pa je res mola.” Študentje se sokolje zazrejo v monitor. Mene ni, ne obstajam. Moje bolečine in prestrašenosti ni. V tistem trenutku sem pomanjšana na študijski material, ki obeta nekaj redkega in zanimivega.

Zdravnik v svoji zdolgočaseni maniri odpredava glavne značilnosti molarne nosečnosti, kako se jo zdravi in kakšni so možni zapleti. Čutim, kako se razblinjam v svojem plitkem dihu, moje sidrišče v tem absurdnem teatru je zgolj prestrašeno bitje mojega srca, ki mi odmeva v glavi. “Če ne gre drugače, uporabimo kemoterapijo,” je zadnje kar slišim. Nato tišina in občutek vrtoglavice. Globoko vdihnem in iz sebe iztisnem tanek glas: “Oprostite, a mi lahko poveste, kaj se dogaja z mano? Kaj sploh je mola?” Iščem sočutje v njegovih strokovnih očeh, a dobim zgolj odrezavi: “A nimate Googla? Jaz nisem zato tukaj, da vam bom razlagal te stvari.” Se obrne, sname rokavice in odide v sosednji prostor, kjer bo sestri narekoval svoje ugotovitve. Študentje bolščijo v svoje zapiske, jaz pa se odvlečem do svojih oblek za zavesico.

Poleg bolečine sta v meni začeli rasti razočaranje in jeza. “Zakaj sem bila kar tiho?! Zakaj že na začetku nisem rekla, da ne želim, da so študentje prisotni?! Zakaj sem zdravniku dovolila, da me tako razčloveči?!”

Z vsakim zakaj, sem bila samo še bolj razočarana nad sabo. Kdor me pozna, ve da ne šparam jezika. Da znam jasno postaviti meje in jih tudi braniti, ko je treba. Ta dogodek sem potlačila in o njem povedala le nekaj najbližjim, a zdaj, po Miini izpovedi, ko žolč kar pljuska iz ljudi, je priplaval na površje.

Najprej sem bila tiho, ker sem bila prestrašena in kot v transu od vse silne bolečine, ki je pretresala mojega duha. Nato sem bila tiho, ker me je hladna aroganca popolnoma paralizirala. Sledilo je razočaranje nad samo sabo, ker se nisem postavila zase. Kar je samo še poglobilo tišino.

Sledila je tako silovita jeza, da so ob njej besede zaledenele. In na koncu globoka osramočenost. Taka, ki je dogodek deponirala v skrivnih arhiv duše – med dogodke, ki se jih ne želim več spominjati.

Zato so žrtve toliko časa tiho! Ker so razbolele, razočarane in jezne same nase. Ker so žolčni izlivi javnosti in iztegnjeni kazalci zadnje, s čimer se zmorejo ukvarjati.

Ko sem, na enem od sledečih pregledov, sestri omenila zdravnikovo grobost, se je ta samo nasmejala in zamahnila z roko. “Ja, tak on je. Ampak je pa odličen zdravnik!”

In tako to gre v naši družbi, kajne? Ko si odličen v tem, kar počneš, se ti pač pogleda skozi prste. Ko si mojster na svojem področju, se tvoja aroganca in izprijenost pač tolerirata. Ker tako to je!

Dajmo za trenutek prenehati obsojati in pametovati, kako bi se mi odzvali, če bi se znašli v enaki situaciji. Ker roko na srce, ne vemo, kako bi bilo. Dajmo raje poskrbeti, da bo prostor, ki si ga delimo, prostor sočutja in razumevanja. Da ne bo več dolgoletnih tišin. Da bo naša izpoved deležna posluha in varnega zavetja.
Ob rojstvu nismo podpisali nobene skrivne pogodbe, v kateri nam je zapovedano, da moramo o čisto vsaki stvari imeti mnenje, vsepovprek deliti obsodbe in nasvete ter cele dneve žlobudrati za prazen nič. Ne, dovoljeno nam je biti tiho. Celo zaželjeno je, da na trenutke utišamo tako svoj jezik kot tudi um. In samo smo. In pogledamo kje, kdaj in komu se pustimo pomanjšati, ne da bi se tega sploh zavedali.

In kar je še pomembneje, ozavestimo že končno, da čisto vse, kar rečemo in naredimo, obrodi sadove. Z vsako izrečeno besedo in dejanjem lahko v ljudeh okrog sebe prižigamo luč ali jih pomanjšamo na prgišče nevrednega pepela. Svet je na prelomnici in samo od nas je odvisno, v katero smer se bo razcvetela prihodnost. Bomo prižigalci luči? Bomo navdihovalci skritih potencialov? Bomo sejalci ljubezni? Ali bomo drug drugega še naprej tlačili in teptali, zgolj zaradi lažnega občutka naše večvrednosti?

Jaz se odločam za svetlobo in ljubezen!

Mojca Fatur