Moramo res za vsako ceno izstopiti iz območja udobja?

Tehten razmislek

17. 2. 2021, 17:17 | Odnosi in psihologija | Piše: Petra Windschnurer

                            Moramo res za vsako ceno izstopiti iz območja udobja? (foto: profimedia) profimedia

Stopite iz območja udobja! Besedna zveza, ki naj bi nam prinesela številne prednosti - bolj izpopolnjeno življenje, več zadovoljstva, večje navdušenje in bolj smiselne izkušnje. Pa je temu vedno res tako?

Kolikokrat ste danes že slišali, da če se želite kaj naučiti, spremeniti in doseči v življenju, morate obvezno zapustiti svojo cono udobja? Kaj pa v zadnjem, letu? Če sodite med tiste, ki posvečate svojemu osebnemu razvoju več časa kot nabiranju materialnih dobrin, potem verjamem, da se z zgoraj osebno mantro srečujete na dnevni osnovi.  Dejstvo je, da je osebni razvoj v zadnjem letu v naši kulturi prevzel osrednje mesto ter v eter poslal enormno količino informacij o tem, kaj moramo izboljšati, kako moramo izboljšati in kako hitro lahko postanemo 'drugorazredni' tepci, če tega ne storimo.

Nehote smo postali obsedeni z ugotavljanjem in izboljševanjem včasih komaj zaznanih nepopolnosti, premagovanjem osebnih strahov, ob tem pa pogosto pozabljamo, kaj v resnici delamo dobro.

Za dobro jutro navdihujoč citat kvalificiranega guruja za osebno rast, za kosilo osebna izpoved o premaganem strahu samooklicane učiteljice na področju premagovanju strahov, za popoldanski počitek aktivacija in izziv na družbenem omrežju, ki bo iz vas gotovo naredil boljšega človeka, večerna seansa pa dan podčrta z novim duhovnim razodetjem  vašega prijatelja, ki je v namenu, da najde samega sebe, odšel živet v divjino (no pametnemu telefonu in družbenim omrežjem, se še ni odrekel). In prav vsi v en glas ponavljajo: 'Cona udobja ubija dušo in vaše sanje.' Se vam ne zdi, da je zadeva z območjem udobja postala malce preveč melodramatična? Je res potrebno za vsak korak naprej ali nazaj skočiti iz udobnega okolja, ki ga zaznamujejo vzorci in rutine? Še posebej rutine, ki jih te isti guruji za osebno rast ironično izpostavljajo kot nekaj kar je vredno poskusiti v življenju in si z njimi tega tudi izboljšati. 

Mislim, da smo zgrešili bistvo cone udobja. Ljudje smo biološko nagnjeni k temu, da se zavestno izogibamo situacijam, ki nam povzročajo stres, nelagodje in bolečino. Zato nas večina vse življenje veliko časa in denarja nameni prav temu, da si zagotovi svojo cono udobja v kateri veljajo udobne navade in udobna pravila. Sama zavračam trditev, da je prav cona udobja v kateri tako radi ždimo, kriva za propad naše duše.

Njen propad in cepetanje na mestu povezujem z lenobo, apatičnostjo,  aroganco, lažmi, zagovarjanjem vrednot, ki v našem življenju ne igrajo več pomembne vloge in oklepanju navad, ki nam ne odgovarjajo. In slednje prav gotovo ne ustvarjajo cone udobja, kajne?

Če niste zadovoljni z rezultati, ki jih trenutno dosegate, je krivda v vaših miselnih procesih in vedenju, ne v vašem območju udobja!  Pravzaprav vas spodbujam, da svojo cono udobja, če jo le imate, objamete! Številni med nami smo prepričani (oziroma smo bili prepričani), da se moramo nenehno soočati z vsemi strahovi, jih premagati, saj je le to pravilna pot, ki vodi tako k osebni rasti kot tudi poslovnem uspehu. Sama sem imela res zgrešeno idejo, da moram vedno reči "da" stvarem, ki me navdajajo s strahom, oziroma tesnobo, tudi ko je bilo to nekaj, do česar mi v resnici ni bilo mar. Ena takšnih stvari je bilo letenje z letalom. Moja cona udobja je z nogami čvrsto na tleh. In vsakič znova, ko sem jo zapustila, da bi sama sebi in drugim dokazala, da je le tako mogoče osvojiti svet, sem hitro spoznala, da je to le recept za izgorelost in da so trenutki, ko je bivanje v svojem območju udobja več kot pametna stvar. Pa recimo barantanje. Tega  za razliko od mojega tasta, ki se je kot se spodobi za direktorja lastnega uvoznega podjetja, brez zadrege o ceni pogajal tudi, ko je bilo potrebno plačati cestnino na italijanski avtocesti, res nimam v krvi. Iz svoje cone udobja sem prvič stopila v Istanbulu, mestu barantanja.  Pribarantala sem si res poceni svileno ruto in se naučila nekaj novih trikov, vendar se vse to ni mogolo kosati s stresom in kislino, ki je ob tem tako izdatno zalila moj želodec, da sem k sebi prihajala še cel naslednji dan. Zaenkrat raje ostajam v območju udobja. A kaj ko današnja družba še kar naprej na nešteto načinov poveličuje izstop iz cone udobja. Tudi takrat, ko več ne gre zgolj samo za osebno rast posameznika. Vzemimo moj primer barantanja kot projekt o čemer nimam pojma in mu kot zaposlena v podjetju s prepričanjem, da mi vsako novo delo prinaša nove izkušnje in znanje,  prikimam. Če to storim, zagotovo škodim tako podjetju kot tudi drugim v svoji ekipi. Je izstop iz moje cone udobja v tem primeru res pametna odločitev?

Trditev, da območje udobja ni primeren kraj za naše možgane, saj nas vsakodnevne rutine prisilijo, da vklopimo avtopilota in skozi življenje preprosto zdrsnemo, se mi ne zdi povsem na mestu.  Res je,  če naših misli ne hranimo z vznemirljivimi stimulacijami kot so učenje, preizkušanje naših sposobnosti v novih stvareh, telesna vadba, potovanje v nove kraje … , naši možgani prenehajo proizvajati nove nevrone. Ni potrebno posebej poudrajati, da se takšna vznemirjenja najbrž ne bodo zgodila v naših conah udobji kot tudi ne, da se prav gotovo bodo, če je človek po naravi vedoželjen in odprt za nova dognanja in preizkušnje.  Pozdravljam idejo, da se sreča in navdušenje dogajata tudi zunaj območja udobja, a udobje našega doma, velike družine, samote, v družbi poznanih prijateljev je nekaj kar lahko izpolni takojšnjo potrebo za srečo.

Stvari v območju udobja so res da zelo predvidljive,  vendar to tudi pomeni, da vemo, katera od teh stvari nas lahko osreči ali razžalosti, in to nam gotovo omogoča večji nadzor nad našim življenjem in rezultati, ki jih dosegamo.

Cona udobja, se ne imenuje cona udobja kar tako. Ponuja nam prostor, ko lahko brez zadrege odvržemo maske, živimo življenje brez filtrov, takšno kot nam paše. Res ne vidim razloga, da bi se do cilja vozila po stranski z luknjami posejani cesti, če lahko pridem do njega tudi bolj udobno. Ali če karikiram, ne vidim razloga zakaj bi se npr. odrekla svojemu načinu življenju in se odpravila živet v blatno kolibo nekam, kjer name preži kup nevarnosti, da bi doumela, da materialne stvari v življenju niso najpomembnejše. Gotovo do tega spoznaja človek lahko pride tudi drugače, kajne? Včasih se izkušnje zdijo strašljive, ker so resnično zastrašujoče. Včasih se nam zdi, da smo v nevarnosti, ker smo resnično v nevarnosti. Zakaj torej zavestno zapustiti cono udobja?

Območje udobja temelji na rutinah, ki obstajajo z razlogom – zmanjšajo stres in osvobodijo mentale kapacitete, da se lahko lotimo tistih za nas pomembnejših vprašanj.

Seveda razumem pomen tega koncepta. Večina spodbud, ki nas nagovarjajo, da izstopimo iz cone udobja namreč izhaja iz individualnih izkušenj, ko so ljudje izven svoje cone udobja lahko počeli stvari, za katere niso mislili, da jih lahko. Zmota pa je v tem, da gre ponavadi za zgodbo ene same osebe in ne za dodelano razumevanje pogojev, ki bi jasno nakazovali na to kdaj bi bilo smiselno, da ljudje ostanejo v svojem območju udobja in kdaj naj ga zapustijo. Številni strokvnjaki so prav zato mnenja, da bi bilo potrebno območja udobja razdeliti na tri "cone". Prva je naše območje udobja, kjer se nahajamo v znanih situacijah in ob tem razvijemo zelo malo tesnobe ali nič. Naslednje območje, je območje "raztezanja", ko nas prežema neka stopnjo tesnobe, vendar ostaja na točki, ko jo lahko še spremenimo v motivacijo in produktivnost. Ko pa prag preseže našo sposobnost, da stres obvladamo, se nahajamo v območju panike, ki s seboj lahko prinaša nova obzorja in spoznanja, ampak zagotovo tudi izgorelost. Številni tako poudarjajo, da je "optimalna" raven nelagodja v našem območju raztezanja. Da bi prišli do tega območja, pa bomo potrebovali tako čas kot tudi energijo. Oboje najdemo v svoji coni udobja.

Sama se prepričana, da se osebna rast lahko dogaja tudi v vašem najbolj udobnem območju, predvsem zato ker vam ta ponuja moč, ki vam omogoča raziskovanje omejujočih prepričanj, strahov, in osebnih vrednot brez nepotrebnih vplivov okolice, ki nas nehote sili v primerjavo z drugimi.

Predvsem pa je pomembno  razumeti, da je cona udobja subjektivni koncept. Obstajajo namreč različni dejavniki, ki jo določajo, vključno z osebnostjo in strpnostjo do stresa.  Ne glede na to, kako močno poveličujemo sodobno mantro o izstopu iz cone udobja ali celo verjamemo mislim, da želimo ves čas živeti izven udobja, v resnici morda samo iščemo novo območje udobja – takšno, za katerega osebno menimo, da je boljše in svetlejše.

Petra Windschnurer
Novinarka in kolumnistka