Možnosti, da bi bili glede reševanja epidemije složni, v bistvu nikoli ni bilo (piše: Darjo Hrib)

Kolumna

28. 4. 2020, 10:48 | Odnosi in psihologija | Piše: Darjo Hrib
Možnosti, da bi bili glede reševanja epidemije složni, v bistvu nikoli ni bilo (piše: Darjo Hrib) (foto: profimedia) profimedia

Zadnjih nekaj tednov bolj ali manj vsi živimo na relaciji interneta in televizije. Sledimo aktualnemu dogajanju z željo, da nekdo končno reče, da ni več aktualno. Posledično smo zato saturirani tudi s kopico informacij iz političnega življenja, pri čemer pa lahko hitro pozabimo, da je naša družba stkana še s številnimi drugimi nitmi – ne le politiko. Smo v trenutku, ko bi se politični filozof Robert Talisse vprašal – ali že pretiravamo z demokracijo?

Politična dejavnost je seveda esencialna. Vendarle smo klasificirani kot volivci, kar pomeni, da bi bilo skorajda nujno, da smo vsaj približno politično pismeni, če že hodimo na volišča izbirat svoje vladarje. Ali če želimo vsaj kolikor toliko uspešno provocirati slovenske politike in druge politične deležnike na Twitterju. Ob tem bi se zdelo logično razmišljati, da več informacij pomeni več znanja. Pa vendarle – je lahko informacij preveč? V zadnjih tednih, ko je zaradi veliko bolj intenzivnega spremljanja informativnih virov na spletu in televiziji močno poskočil tudi politični diskurz, se je namreč pokazalo, da imamo morda problem z informacijsko zasičenostjo.

Tu sicer težko kogarkoli obsojam. Vsi smo v istem zosu. Vsi smo pripeti na domače kavče in spremljamo vse možne informativne vire v čakanju na boljše čase, mediji pa vsekakor znajo poskrbeti, da se politična drama niti za trenutek ne upeha. Bolj gledamo, bolj nas zanima. Bolj nas zanima, več informacij si želimo. Seveda pa zgolj tista predvajana drama ni dovolj. Ko dobimo informacije, želimo videti, kaj pravijo ljudje. Kako se odziva javnost. Zanimajo nas komentarji, zanimajo nas odzivi, kako to, kar smo videli sami, vidi še tisoče drugih oči. Prav tu, v obravnavi, pa se pokažejo učinki tega nenavadnega eksperimenta, ki ga trenutno živimo.

Na začetku ždenja v karanteni sem romantično razmišljal, kako bo morda nevidni virus, ki ne vidi barv, ideologij, usmerjenosti, ambicij, statusa ali drugih umetno nastavljenih statistik, po katerih se tako radi sortiramo, tisto, kar Slovenija potrebuje, da se zedini. Da smo v neki splošni problematiki končno složni. Imeli smo namreč optimalno začetno točko, ki za spremembo ni imela zveze s politiko.

Za konstruktivno politično debato je namreč predpogoj, da obe strani začneta na skupnem, nepolitičnem izhodišču. In le kaj je bolj nepolitičnega kot respiratorni patogen, ki je prifrčal iz Kitajske in zdaj ogroža tisto najvišjo kolektivno vrednoto – zdravje? Covid-19 je bil apolitično izhodišče, ki ga je slovenski narod potreboval, da bi o skupnem družbenem ustroju končno spregovorili na netekmovalen način (če je izhodišče politično, potem je to samo neskončen boj brez zmagovalca). Nam je uspelo? Seveda ne.

Dva pojava sta nam preprečila, da ne bi že v prvem tednu popolnoma spolitizirali covid-19 in ga iz apolitičnega spremenili v političen problem. Prvič – nasičenost z informacijami. Internet nas je naučil, kaj se zgodi, če imamo ljudje dostop do preveč nefiltriranih informacij: gojijo se lažne novice in teorije zarote. Prvi teden pandemije je postalo jasno, da s tem, ko o virusu vemo vse, v bistvu ne vemo nič.

Politika je v spremstvu stroke nehote k temu specifičnemu problemu dodala svoj delež. V želji, da bi nam posredovali kar čim več informacij, so povedali vse, pa čeprav so se kakšne informacije izključevale. Jasno je bilo, da nas je tale koronavirus ujel s spuščenimi hlačami in da referenc od prej nimamo. Vsi smo v tem prvič, zato smo na eni strani srkali informacije od politike in stroke, na drugi strani pa vneto prebirali vse o koronavirusu, kar je bilo na voljo. Srkali smo informacije od tudi najbolj nepreverjenih virov, ker smo želeli anskioznost ujetosti v nepoznano situacijo kontrolirati z vnosom informacij. Po sistemu: če bomo več vedeli, bomo manj panični.

Kmalu smo vsi postali strokovnjaki za virologijo, zgodovino pandemij, genetsko strukturo koronavirusov, zaščitno opremo in vse, kar se tiče virusa samega. A ko je informacij preveč, jih naši možgani samodejno filtrirajo. Želeli ali ne, si potem zapomnimo tisto, kar najbolj podkrepi naše obstoječe predsodke, našo agendo, našo vnaprej nastavljeno narativo. Zato smo že v prvih dneh karantene imeli dva pola: tiste, ki so menili, da je virus hudičevo nevaren, in tiste, ki so menili, da je le mlajši brat sezonske gripe. In oboji so imeli za seboj kopico virov, ki so potrjevali njihovo prepričanje.

Kot se v digitalni dobi spodobi, so nato vsi hiteli na splet, da svoje ugotovitve delijo z drugimi. A ker iz vseh zbranih informacij ni bilo mogoče izluščiti oprijemljive resnice – epistemoloških dokazov za kakršnekoli zaključke do takrat še ni bilo – smo nemudoma zapadli naravnost v past politiziranja in tako za vselej onemogočili, da bi nas covid-19 združil zunaj naših političnih nazorov. A brez skrbi. Nismo krivi sami. Dejansko je kriva naša nevrološka zasnova, kar so potrdili tudi v študiji leta 2018, ko so izvedli kompleksen eksperiment, s katerim so raziskovali, kako presojamo informacije od virov, za katere vemo, kako so politično usmerjeni. Najbrž vam ni treba ugibati, kaj so pokazali rezultati. Ja, točno to, čemur smo priča v času aktualne pandemije – in to tako pri nas kot tudi v Združenih državah ali v Veliki Britaniji.

Je že tako, da ljudje raje slišimo informacije od strokovnjakov, s katerimi se strinjamo tudi politično, pa čeprav nam dejansko ne govorijo nič, kar ima veze s politiko. Kakšna je njihova (vsaj predvidena) politična usmerjenost, vpliva na to, kako bomo sprejeli te informacije. Pa če nam govorijo o umivanju rok, šolanju na daljavo, boju z depresijo, varčevanju denarja ali čemurkoli podobno apolitičnem.

Krizne situacije, kot je ta, zahtevajo, da uradne informacije prejemamo z dveh polov, politike in stroke, ljudje pa potem avtomatično začnemo slednje enačiti s prvimi. Opredelimo jih, ker naši možgani velijo, da imamo stvari v svetu ustrezno popredalčkane. In ker je politika inherentno del obveščanja o razvoju epidemije, je s tem epidemija avtomatično politizirana. Kot takšno pa je ljudje očitno ne moremo več razumeti kot apolitično izhodišče.

S tem, ko smo dovolili, da celotna situacija s covidom-19 postane pretirano politična, so postale politične tudi naše percepcije o tej bolezni in načinih, kako se z njo spopadamo. Žal v tem primeru to pomeni, da se več ne prepiramo o različnih (političnih) mnenjih, ampak o sami realnosti.

Tega zakletega kroga, iz katerega očitno nikakor ne moremo izstopiti, seveda ne gre pripisovati kakšni nacionalni specifiki. Ni značilen samo za našo deželo, ampak je prisoten povsod, kjer je politika osnovana tako plemensko, da se potem začne plemensko vesti tudi posameznik.

K sreči nam gre dobro. In upam le, da iz tega v naslednjem tednu ali dveh iz epidemije izstopimo bolj pametni in bolj trpežni kot prej. Naša odgovornost pa je, da poskusimo covid-19 naprej gledati kot nekaj apolitičnega, ker bomo le tako lahko razsodno sledili ukrepom, ki bodo pravilni za varnost kolektivnega zdravja.

Kolumna izraža stališča avtorja in ne odraža nujno stališča uredništva Metropolitan.si.

Izbrali smo drugačen pristop. Ga boste podprli?
V nasprotju z ostalimi mediji smo se odločili, da svoje spletne vsebine ohranimo brezplačne za vse. V času, ko je sledenje aktualnim informacijam nujno, verjamemo, da si vsak od nas zasluži dostop do natančnega in celovitega pregleda vsebin. Poleg tega pa tudi neomejen dostop do kakovostnih lifestyle vsebin.
Vsak prispevek, velik ali majhen, je dragocen in ključnega pomena za našo uredniško neodvisnost.

Podpri in prispevaj

Darjo Hrib
Novinar in kolumnist

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri