To je najlepša stvar, ki jo lahko podarite svojemu otroku

Kolumna

16. 12. 2019, 14:01 | Odnosi in psihologija | Piše: Anja Oman

                            To je najlepša stvar, ki jo lahko podarite svojemu otroku (foto: Unsplash) Unsplash

Misel, ki jo decembra vedno znova zapišem na svoj blog in vsako leto z dosegom in všečki daleč preseže vse druge objave tistega leta, je povsem klišejska, predvidljiva in očitna, a ljudi se vseeno vedno znova dotakne. Letos ni nič drugače. Objava je dosegla že čez 250.000 ljudi, številka pa dnevno narašča. Kaj je tisto, kar nas starše pri tej misli tako zadene? Zakaj najbolj očitno stvar najtežje podarimo? 

Čas se danes zdi še bolj dragocen kot kdajkoli poprej. Da v 24 ur spraviš spanec, službo, rekreacijo, vse prevoze, obroke, popoldanske aktivnosti, odgovarjanje na telefone in elektronsko pošto, skrb za lastno urejenost, skrb za gospodinjstvo, kaj je novega v šoli in vrtcu, lastno izpopolnjevanje, druženje s prijatelji, informiranje z aktualnimi dogodki in sodobnimi dognanji v zvezi z vzgojo, je prava umetnost. In čeprav starši redkokdaj v celem dnevu nehamo misliti na svoje otroke, dejanskega fizičnega časa za njih preprosto zmanjka.

"Nimam časa," je stavek, ki ga naši otroci slišijo vse prevečkrat.

Nikakor ne zagovarjam vzgoje, ko se vse podredi otroku in sem javni zagovornik mamic, ki si znajo vzeti čas zase. Zagotovo razumem, da smo utrujeni, da bolj kot časa nimamo energije ali celo volje, a pomanjkanje časa za naše otroke je postal resen problem.

Ne, ker bi otroci potrebovali vso našo pozornost, ampak ker jim zaradi svoje slabe vesti stalno prizanašamo, ker jih poznamo tako slabo, da podcenjujemo njihove zmožnosti in ker vso svojo starševsko moč izkoriščamo za boj proti nastavljenim oviram, namesto da bi jo izkoristili za kvalitetno podporo, ko se z ovirami spopadajo sami. 

Hiperpotrošniško naravnana družba nam nikakor ne pomaga in v boju, da bi ostali družbeno konkurenčni, se hitro izgubimo. Hlastamo po vedno več, po biti boljši ali pa vsaj enaki. To nas v kombinaciji s hitrim tempom današnjega življenja vleče vse bolj narazen. Stiki in pristne vezi počasi izginjajo, človeški odnosi so vedno bolj površinski. 

Kot smo se zadovoljili s hitro prehrano, hitro modo, plastiko, segrevanjem ozračja in 10-sekundnimi hitrimi videi, smo sprejeli tudi hitre odnose.  

A vse to vemo. Ne samo vemo, čutimo. Vsi vemo, da je čas pomembnejši od materiala, tako kot vemo, da porabimo preveč plastike, da kupimo preveč oblek, da se ozračje topli, da se vodna gladina dviga in da v ljubljanski občini gradijo kanalizacijo čez vodovarstveno območje. Vemo. Vemo tudi, da bi lahko na vse našteto vplivali in vemo celo, da všeček in delitev nista dovolj.

Vpliva celo na naše zdravje, saj naše telo te hitrosti preprosto ne zmore. In ko tako šprintamo skozi življenje, se nam zgodi, da pozabimo na vrečko iz blaga, da si mislimo, da se bo s kanalizacijo ukvarjal nekdo drug, da je Greta le otrok, ki ne ve o čem govori, in da bo za druženje z otroki še dovolj časa jutri.

A že jutri bodo naši otroci malo večji, že jutri bo iz naše pipe pritekla kanalizacija, že jutri bo plastika zahtevala še nekaj življenj in že jutri bo prepozno za okoljevarstvene spremembe. 

Že danes je prepozno. 

Najlepša stvar, ki jo lahko podarimo svojim otrokom, je čas. 

Misel, ki jo vsako leto objavim, doseže toliko ljudi, ker opomni naše srce. Globoko v sebi ves čas čutimo, da ne ravnamo prav. Kot ljudje, živa, družabna bitja se zavedamo, da smo zabredli. Uničujemo okolje, uničujemo soljudi, uničujemo sebe. 

Ko razmišljam o času iz misli, mi je jasno, da ne govori samo o trenutku časa, govori o času, ki ga naši otroci preprosto ne bodo imeli, če se ne zganemo takoj. Če nekako utopično verjamemo, da bosta okolje in politika zdržali, bodo pa naši otroci zaradi našega zgleda popolnoma izčrpani že pri dvajsetih. Njihovi odnosi bodo površinski, njihova srca bodo prazna. Ker drugačna ne morejo biti. Začnimo počasi. 15 minut na dan se skupaj z otroki posvetimo reševanju časa.

Tako jim podarimo čas v sedanjosti in prihodnosti. Svoj realen, nezaigran čas, ko se ne spreminjamo v Tačke na patrulji za njihovo veselje, ampak ko svojim otrokom pokažemo, kako se nečesa lotiti, kako na nekaj vplivati, kako s svojo močjo nekaj spremeniti. Na primer tako, da vedno vzamemo s sabo vrečko za nakupovanje ali to, da na internetu lahko poleg Baby sharka poiščemo tudi kopico zares pomembnih informacij.

Ljudje imamo moč. In zaenkrat imamo še čas. 

Ko bom naslednje leto spet objavila to misel, si namesto všečkov in deljenj želim nasmejane in ponosne obraze otrok, ki občudujejo svoje starše v resnični akciji. Ne zavedamo se, koliko jim pomeni naš zgled, naša energija, naša volja, naše znanje. Želim si, da bi se zavedli, da imamo na svoje otroke velik vpliv. Želim si, da bi se zavedli, da v resnici ne potrebujemo veliko časa, da ga moramo samo bolj pametno porazdeliti. 

Čas ni samo najlepša, je tudi najpomembnejša stvar, ki jo lahko podarimo svojim otrokom. Odštevanje se je že začelo. 

Kolumna izraža stališča avtorja in ne odraža nujno stališča uredništva Metropolitan.si.

Anja Oman
Novinarka in blogerka