Najnovejše teorije o teorijah zarote (in o tipih osebnosti, ki nanje prisegajo)

Pisanje povzemamo po New York Times ...

To so številke, ki jih je bilo med drugim mogoče izluščiti iz poročila raziskave javnega mnenja, ki ga je pensilvanijska univerza objavila 21. septembra letos in razkriva, kako razširjene so postale teorije zarote. Še več. Prepričanje, da je 'uradna zgodba le velika laž', ki nam jo pripovedujejo temne sile, ki vodijo svet s prikrito agendo, je že postalo prevladujoče v populaciji.

Teorije zarote, ki v svojih ektremih pripovedujejo o kanibalističnih in satanističnih pedofilih (t.i. QAnon teorija); ljudeh kuščarjih, ki so se infiltrirali v korporacije in med estradnike (ter izvirajo iz zgodb o ugrabitvah vesoljcev in znanstvene fantastike); in, najnovejša, o kugi, ki so si jo izmislili politiki in znanstveniki, da bi pod krinko covida zasledovali svoje lastne sebične in temne cilje.

Dobra polovica jih verjame v Veliko Laž!

Predvideva se, da kar polovica Američanov verjame v vsaj eno od teorij zarot, ki krožijo po spletu, poznavalci pa pravijo, da je ta ocena veliko prenizka. Ali, kot ljudje onkraj luže radi rečejo:

"Če ne verjameš, da se za tvojim hrbtom plete zarota, zgolj nisi dovolj pozoren!"

Polne roke dela so si s fenomenom dali opraviti tudi psihologi.

Te je zanimalo, katere vrste tip ljudi je bolj nagnjen k temu, da ugrizne v 'jabolko teorije Velike Laži', še posebno tistih, ki najbolj spominjajo na scenarije filmskih grozljivk.

V eni od zadnje čase najbolj temeljitih analiz, ki je pod drobnogled vzela ljudi, ki verjamejo v teorije zarot, je raziskovalna ekipa iz Atlante uspela izrisati dva izrazitejša osebnostna profila:

• Prvi je precej tipičen: t.j. zagrenjenec, ki skrbno beleži vse krivice, ki so se mu zgodile, je impulziven in pretirano samozavesten. Nadvse si želi razkriti naivnost vseh okoli sebe, kar seveda ne velja tudi zanj (ali zanjo).
• Drugi je manj pogost, a še vedno vsem dobro poznan: je bolj samotarski tip, nekoliko nervozen, muhast in mentalno odsoten. V te skupini je več starejših, ki živijo sami.

Analiza je še pokazala, da je pri najbolj ekstremnih prisoten tudi element patologije (ali ene od vrst osebnostnih motenj, kot bi strokovno temu rekli psihiatri).

Teorije zarot so z nami od nekdaj

Teorije zarot so sicer stare toliko, kot je staro človeštvo.

V časih, ko so bile človeške skupnosti še majhne in toliko bolj ranljive, je bila nuja biti pozoren na morebitne zarote stvar osebnega preživetja. V moderni dobi, pa strokovnjaka, kot sta Theodor Adorno in Richard Hofstadter, bistvo teorij zarot in paranoje vidita predvsem kot temeljni kamen političnih gibanj.

Ljudje se k teorijam zarote pogosto zatečejo tudi v trenutkih velikega stresa. Tovrstna prepričanja nas namreč lahko do neke mere tudi potolažijo ali nam povrnejo občutek, da premoremo nekaj malega nadzora v svetu, ki se zdi brez smisla.

Prepričanje, da si farmacevtska podjetja izmišljujejo bolezni, da bi lahko prodala svoja zdravila, je tako lahko del procesa sprejemanja šoka, ko smo soočeni z diagnozo.

Pandemija, s katero je soočen cel svet, pa je tovrstne teorije le še podžgala. Danes bolj kot kadarkoli poprej nujno potrebujemo boljše razumevanje fenomena, zaradi katerega na milijone ljudi ne upošteva zdravstvenih nasvetov.

'Pogled pod klobuk iz alu-folije!'

Najnovejša študija, ki nosi naslov 'Polged pod klobuk iz alu-folije' in je bila objavljena v publikaciji Journal of Personality, je na vzorcu skoraj 2000 posameznikov skušala doseči prav to.

Raziskovalce sta zanimali dve stvari:

1. ekipa je udeležence ocenila glede na stopnjo njihove nagnjenosti k teorijam zarote.

Udeležence so tako najprej zastavili nekaj vprašanje, med katerimi so bila tudi: ali 'nekatera videnja NLP-jev ali govoric o tem morda ne poskušajo javnost speljati proč od dejanskega kontakta človeštva z vesoljčki'  in ali 'vlade v ljudeh ne iščejo grešnih kozlov, da bi s tem prikrili svoje kriminalno dejanje'. Prostovoljci so morali nato oceniti še nekaj trditev, med katerimi je bila npr. 'Ameriške agencije so namerno ustvarile epidemijo AIDS-a, da bi škodile temnopolti in gejevski skupnosti v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja'.

Študija te faze je vključevala tako udeležence, ki so se raziskave udeležile prek spleta, kot tiste, s katerimi so sodelovali osebno.

2. v drugi fazi so izdelali še psihološke profile udeležencev.

Prostovoljci so tako opravili nekaj psiholoških testov, s katerimi so ugotavljali njihove generalne osebnostne značilnosti, posebnosti, vestnosti, prodružbeno orientiranost, zanimalo pa jih je tudi stabilnost razpoloženja, ravni anksioznosti, impulzivnost in nenazadnje sledi osebnostnih ekstremitet (kot npr. narcisistične tendence, ki se kažejo v prepričanjih tipa 'Pogosto imam opravka z ljudmi, ki niso tako pomembni kot jaz).

Raziskovalci so ugotovili, da so kvalitete vestnosti, skromnosti in altruizma zelo šibko povezane z nagnjenjem k zapadanju v teorije zarote, popolnoma brez povezave z nagnjenjem pa so našli pri jezljivosti, iskrenosti in samozavesti.

Osebnostne lastnosti, za katere se je izkazalo, da so evidentno povezane z nagnjenostjo k zaupanju v teorije zarote, so bile:

• občutek upravičenosti,
• sebična impulzivnost,
• brezsrčnost (t.i. samozavestni zbiratelj zamer),
• depresivnost
• in anksioznost (t.i. muhasti ostareli samotar).

Iz vprašalnikov, s katerimi so ugotavljali potencialne osebnostne motnje, pa je bilo mogoče izluščiti še en skupni faktor teoretikov zarot, t.j. vzorec razmišljanja, ki mu rečemo psihoticizem.

Za posameznike z visokimi ocenami psihoticizma so značilna nenavadna prepričanja in nagnjenost k magičnemu razmišljanju (kjer bujno uspevajo tudi vraževerja) ter paranoidne ideacije.

Ali povedano v jeziku psihiatrov: psihoticizem je nekakšna mila oblika psihoze.

Le čas bo pokazal, ali bo stroka za ta precej jasen skupek 'simptomov', ki je značilen za najbolj trdovratne teoretike zarot, ki so odporni na vsak zdravorazumski argument, kmalu poimenovala tudi z njim lastno diagnozo.

Do takrat pa velja:

• "... ko so ljudje v stresu, se hitreje zatečejo k naslovom in zgodbam iz nepreverjenih virov. Na splošno velja, da si ljudje zavestno ne želijo deliti lažnih novic, a se v časih velikega strahu, kot so današnji, novice z naslovom 'Vitamic C zdravi covid' širijo z neverjetnim viralnim dosegom."

Teorije zarot nas skratka še dolgo ne bodo (če sploh kdaj) zapustile.

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord