"Najsrečnejši ljudje življenje jemljejo kot igro"

Uroš Petrović sodeluje in soustvarja tudi številne televizijske projekte in je večkrat nagrajeni pisatelj, spisal je kar 18 knjig. Njegova inovativna dela podirajo rekorde branosti v sodobni literaturi za otroke, ki jih berejo tudi odrasli, ustvaril pa je še kup miselnih iger. Vrsto let je predsedoval združenju Mensa Srbije, za sto članov katerega velja, da se uvrščajo med dva odstotka tiste populacije, ki dosega najvišji IQ. 

Uroša Petrovića smo poslušali v Mariboru, na poslovnem dogodku Jesenski posvet ADMA, ki je namenjen predvsem zaposlenim v podpori menedžmentu, tudi letos pa je postregel s številnimi navdihujočimi govorci. 

Naši možgani so narejeni za vseživljenjsko učenje: več kot jih uporabljamo, bolje delujejo

Kako Petrović ohranja svoje možgane sveže in radovedne, smo ga povprašali, še preden je stopil na oder ADMA. "Nikoli ne ležem spat, ne da bi ta dan ustvaril nekaj novega, nekaj, česar še do včeraj ni bilo. Včasih gre le za nekaj zapisanih povedi ali ujetih fotografij," pravi kreativec, ki je med drugim tudi prejemnik najbolj odmevnih nagrad za fotografijo.

Petrović tako pravi, da svojih možganskih gub nikoli zares ne izključi. S čimer verjetno potrjuje izsledke raziskovalcev, da bolj kot jih uporabljamo, bolje možgani delujejo. Veliko odkritje je tudi dokaz o nevroplastičnosti možganov in možnost, da jih lahko upravljamo v želeno smer.

Nevroplastičnost je vseživljenjska zmožnost možganov, da na podlagi novih izkušenj prerazporejajo živčne poti in vedno znova sprejemajo novo znanje in prepričanja.

Poleg tega je dokazano tudi, da nas možgani vsakič, ko se naučijo česa novega, nagradijo z izločanjem hormona sreče. 

Kaj imajo skupnega možgani, igra in sreča?

Petrović je na odru ADMA spregovoril tudi o igri, sreči in zmožnosti možganov ustvarjanja le-te. S kombinacijo izkušenj in ugotovitev vrhunskih psihologov je zasnoval Psihološki tango, malo šolo medosebnih odnosov, podobno zanimivi igri. 

Prepričan je, da je sreča večinoma odvisna od odnosov z drugimi ljudmi. In da se medčloveški odnosi lahko z nekaj kakovostnega razmišljanja in premišljenega delovanja še kako razvijejo in okrepijo. V čem je trik? 

Psihološki tango: najsrečnejši ljudje življenje jemljejo kot igro

Pravi, da najsrečnejši ljudje življenje jemljejo kot igro. Da bi v odnosih in življenju nasploh dosegli stvari, ki si jih želimo, moramo igrati. Kot bi iz kupa kart vlekel nasvete, nam je Petrovič v poljubnem vrstnem redu nanizal nekaj misli in modrosti, s pomočjo katerih bi lažje plesali psihološki tango. To je le peščica nasvetov.

Vstopajte skozi majhna vrata

Doseganje ciljev pogosto temelji na dobrih odnosih z drugimi. Psihološki trik, ki ga Petrović rad preizkusi v igri možganov, je vstop skozi majhna vrata. Gre za to, da začnete z majhnimi premiki, ki jim nato sledijo večji.

Kot primer je navedel testni dogodek v soseski, v kateri so oglaševalci želeli postaviti reklamni pano. Eksperiment so izvajali v dveh sklopih ulic. V prvem primeru so prebivalce prosili za dovoljenje, da jim pred hišo postavijo velikanski oglasni pano, na katerem bi pisalo, naj vozniki upočasnijo vožnjo. Osemdeset odstotkov prebivalcev je bilo proti namestitvi panoja.

V sosednji ulici so prebivalce vprašali, če lahko namestijo čisto majhen pano z enako vsebino. Prebivalci so se strinjali. Po testnem obdobju so jih seznanili s tem, da se je pano izkazal za dobro naložbo, saj so vozniki začeli voziti počasneje, vendar bi bil večji pano morda še boljša odločitev. Prebivalci so se z namestitvijo novega, tokrat večjega panoja strinjali.

Nauk eksperimenta je, da nas majhni premiki pogosto pripeljejo veliko dlje, kot bi nas eden, ki bi bil trenutno prevelik zalogaj. 

Vprašajte!

Ne dovolite si pozabiti, kakšno moč ima prošnja ali vprašanje. Naj ponazorimo s šalo o medvedu in vseh živalih v gozdu, ki so pristale na njegovem seznamu za usmrtitev. V gozdu je zavladal nemir. Volk se je odločil, da bo poskusil srečo in medveda vprašal, če mu lahko za nekaj tednov prizanese s smrtno obsodbo.

"Lahko," mu je odgovoril medved in mu dal nekaj tednov, preden ga je usmrtil. Podobno idejo je dobila tudi lisica in ga prosila za tri dodatne mesece življenja. "Lahko," je odgovoril medved in jo usmrtil šele čez tri mesece. Do njega se je napotil tudi zajec in ga tresoč vprašal, če ga lahko prečrta iz seznama usmrtitev. "Lahko," je rekel medved. Nauk zgodbe je torej, da se ne bojte vprašati za stvari, ki vam veliko pomenijo. Le tako bodo ljudje vedeli, katere so.

Velik odstotek ljudi namreč zamudi stvari, ki jim sicer ogromno pomenijo, zgolj zato, ker jim je bilo preveč neprijetno vprašati ali za nekaj prositi.

Samozavest je ključna

Kakšen vtis boste naredili na ljudi, je odvisno od vaše pojave. Od tega, kako prepričljivi boste. Kot pravi Petrović, je prepričljivost vašega nastopa v 80 odstotkih odvisna od vaše samozavesti, le 20 pa od tega, kar boste dejansko povedali.

Nastavite zrcalo 

Ljudje se radi gledamo v ogledala. Vendar pa se je v življenju modro naučiti tudi nastavljati zrcala. Ljudje bodo do vas prijaznejši, če bodo v vas videli del sebe. Nekaj, s čimer se lahko poistovetijo. Tako se jim lahko približate. Hkrati pa nihče ne mara sebe videti v slabi luči, zato vedno stremimo k pozitivnim odsevom.

Mimogrede: se še spomnite dvigal, preden je bilo samoumevno, da so v njih zrcala? Večina jugoslovanskih blokovskih dvigal je bila popisana, grafitirana ali kakorkoli vandalizirana.

Ideja, da v dvigala namestijo ogledala, ni nastala zato, da bi se ljudje pred izhodom lahko uredili in si popravili pričesko. Ampak zato, da bi zmanjšali vandalizem. Nihče se namreč ne želi gledati v odsevu, ko počne nekaj slabega. Niti vandali. Stanje dvigal, odkar so v njih ogledala, je občutno izboljšano, se vam ne zdi?

Obleka naredi človeka 

Čeprav v sodobnem času radi trdimo, da ljudi ne sodimo po videzu, bi lagali, če bi rekli, da to vedno velja. Hoteli ali ne, ljudi še vedno dojemamo kot bolj kredibilne in vredne zaupanja, če so urejeni.

V Italiji so nedavno naredili eksperiment, v katerem so istega igralca enkrat oblekli v elegantno obleko in drugič v razcapana oblačila. Igralec je na ulici zaigral padec.

V prvem primeru, ko je bil urejen, mu je nazaj na noge pomagalo 10 ljudi. V drugem primeru, ko je bil oblečen v umazana oblačila, sta mu na noge pomagala le dva. Kot ironičen primer te slikovite pripovedi Petrović navaja še primer preklinjanja.

Kadar preklinja oseba v obleki, ljudje razmislijo, s čim so jo razjezili. Ko preklinja oseba v zanemarjeni opravi, je krivda v naših glavah na njej. Kadar torej želite na ljudi narediti dober vtis, vam obleka še vedno lahko pomaga. 

Serija pritrdilnih odgovorov

Trik, ki se ga pogosto rad poslužuje tudi Petrović, je serija pritrdilnih odgovorov. Gre za asa, ki ga velja uporabiti, ko želite nekoga prepričati v pritrdilni odgovor na vaše vprašanje oziroma trditev.

Pred ključnim vprašanjem zastavite kup vprašanj, na katere veste, da bodo odgovorili s pritrdilnim odgovorom. Zunaj dežuje? Da. Ste padli v gnečo? Da. Ste že bili v naših poslovnih prostorih? Da. Se strinjate z novimi pogoji v pogodbi? Očitno da.

Prosite za majhno uslugo 

Kadar želimo vzpostaviti dobre odnose, ljudem pogosto naredimo kakšno simbolično uslugo. A kot Petrović ugotavlja v svojem Psihološkem tangu, je v resnici bolje ravno obratno. Namesto tega, je za močnejši vtis pametneje, če vi nekoga prosite za majhno uslugo. Zakaj? Ker si ljudje bolj zapomnijo, kar so dali, kot kar so dobili.

Moč majhnega darila 

Majhna darila so vedno lepa gesta. Če boste človeku podarili bonbon, vas ne bo stalo veliko, boste pa pritegnili pozornost in nekomu morda polepšali trenutek. Vendar je šel Petrović pri tem korak dlje. Medtem ko bonbon poješ in pozabiš, raje podari kaj bolj trajnega.

Ena od stvari, ki jih rad podarja ljudem, je majhna žogica, na kateri je natisnjen nasmešek. Ko jo podari, pravi, da se bo zdaj oseba vsakič, ko jo vidi, spomnila nanj in se nasmehnila. In odzivi ljudi, ko ga spet srečajo, potrjujejo teorijo.

Pravilo petih minut

Petrović ima trik tudi za opravljanje nalog, do katerih imamo velik odpor. Kot pravi, se sam takšnih zadolžitev loteva tako, da si zanje vzame "le pet minut". Pet minut namreč res ni veliko. In pri opravilih, ki nam res ne dišijo, je najpogosteje najtežji ravno začetek. Ko se enkrat prebijemo čez prvih pet minut, stvari pogosto le stečejo.

Zanimivost: povprečen človek v življenju z vezalkami v rokah preživi tri mesece. Šest mesecev svojega življenja prečakamo na semaforjih ob rdeči luči, 25 let svojega življenje prespimo. Zato pet zoprnih minut res ni veliko.

Detajli, drugačnost in neobičajnost nam ostanejo v spominu 

Petrović je eden tistih ljudi, ki stvari radi naredijo malo drugače. Takšnih, ki cenijo moč detajla. V njegovih namiznih igrah boste na primer na notranji strani kartona našli dodatno igro. Ker ni želel, da je notranjost dolgočasna in prazna, kot je pri drugih igrah. Ko se lotevate stvari, jih zato naredite drugače. Nepričakovane stvari namreč pritegnejo pozornost.

Zakaj?

Naši možgani so naučeni, da brišejo stvari, ki so nam sicer običajne in znane. Kot varovalka, da nas vsak dan ne zasuje z že znanimi informacijami. Na primer, ko pridete v čakalnico ambulante, ne boste opazili načrta za evakuacijo, ki vam visi nad glavo, ker veste, kaj predstavlja. Prav tako vaše pozornosti ne bodo pritegnili avtomat za pijačo, klop v čakalnici, kup brošur, ker jih vaši možgani že poznajo in jih v vaše dobro brišejo iz pozornosti … Zanesljivo pa bi si zapomnili živo žirafo, ki bi sedela v kotu. Ker je neobičajna. 

Moč nasmeha in očesnega stika

Tega vam verjetno ni treba posebej poudarjati, a nasmeh ima vedno veliko moč. Petrović ga rad uporabi pri policistih, kadar ga ustavijo med vožnjo. Na svojem sedežu jih pričaka s širokim nasmehom. Smeh je terapija, pravi. Prav tako ima veliko moč tudi očesni stik.

Ljudi glejte v oči in bolj prepričljivi boste.

Po veliki zavrnitvi … 

Eden od psiholoških trikov, na katere nas je opozoril Petrović, so zavrnitve. Na primer, če si želite na dopust ob določenem delu leta, ki je sicer nekoliko neugoden za nadrejenega, lahko najprej poskusite z večjo prošnjo, za katero že vnaprej veste, da jo bo zavrnil. Šele nato pa poskusite s tisto manjšo. Po veliki zavrnitvi je namreč verjetnost, da bo druga, manjša naletela na pozitiven izplen. 

Moč skupnega obeda

Za doseganje svojega cilja je še vedno najbolj uporabna človečnost. Moči človeške topline, empatije in prijaznosti ne gre zanemariti. Niti ne moči skupnega obreda. Hrana združuje ljudi, skupni obedi nas približajo in veselijo. Kadar torej želite priti do skupnih spoznanj, bodo ta veliko bolj enotna, če boste to počeli ob dobri hrani.

Pohvalite in spodbujajte druge

Za dobre odnose ne pozabite na pohvale. Z drugimi delite svoje izkušnje, jih spodbujajte, se naučite stvari pogledati tudi iz njihovega zornega kota in se tudi pohvaliti.

Dobro razpoloženje je nalezljivo in vedno se izplača pokazati tudi svojo človeško plat. 

Vedno se česa naučite

Če se lahko vsaj kanček zgledujete po Urošu Petroviću, vzemite namig, da se je v življenju treba nenehno učiti. Ni treba, da iz knjig, lahko se od ljudi, iz izkušenj in okolice, kakorkoli že, le da možgani ne zaspijo za predolgo časa, saj le tako lahko ostanejo v formi.

Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ