Tudi naša pričakovanja poganjajo kolo sreče (profesorica vraževerja o sreči in placebu)!

Študija o ritualu trkanja na les

24. 8. 2021, 11:47 | Odnosi in psihologija | Piše: N.Z.

                            Tudi naša pričakovanja poganjajo kolo sreče (profesorica vraževerja o sreči in placebu)! (foto: profimedia) profimedia

Profesorica Giora Keinan z Univerze v Tel Avivu je specialistka za vraževerje. V eni od študij izpred let jo je med drugim zanimala starodavna vraža trkanja na les, ki je postregla z nadvse zanimivimi zaključki. Te v nadaljevanju povzemamo po pisanju Psychology Today.

Vraža gre takole.

Ko v naključnem pogovoru beseda nanese na to, da bi se lahko nekaj slabega zgodilo - nekaj, nad čimer nimamo nadzora -, se ljudje rado zatečejo k trkanju na les, dotiku nečesa lesenega ali pa zgolj glasno izgovorijo 'Uh, pa tok tok na les!', da bi grožnjo tako preusmerili s svoje življenjske poti. Včasih pa izpeljemo isti ritual tudi v primeru, ko si želimo srečnega razpleta dogodkov. Dotikanje lesa naj bi torej odvračalo nesrečo in v naša življenja pritegnilo srečo.

Trkanje na les ali pa zgolj dotik nečesa lesenega je 'apotropaični' ritual (pri čemer apo v grščini pomeni 'stran', 'trepein' pa 'odvrniti proč').

Apotropaični rituali so bili ustvarjeni z namenom, da nas obvarujejo pred nevarnostjo ali nesrečo.

Znanstveniki, ki so raziskovali izvor tega vraževerja, so njega sledi našli pri starodavnih poganih, ki so verjeli, da v lesu živijo duhovi. Dotik drevesa ali trkanje nanj naj bi predramilo duhove za naše prošnje, da od nas odvrnejo nesrečo ali pa zamotijo zle duhove, da ti 'pozabijo' na nas in našo družino.

Študija s študenti

Da bi bolje spoznala psihološke učinke vraže, je profesorica Keinan leta 2002 intervjuvala 108 študentov, ki so bili razdeljeni v dve skupini. V prvi skupini so bili tisti, ki so bili pod hudim pritiskom pomembnejšega izpita, v drugi skupini pa študentje v običajnem obdobu študijskega procesa brez skorajšnjih večjih preverjanj znanja.

Vsem študentom je zastavila serijo vprašanj. Nekatera so se dotikala zdravstvenega stanja njihovih bližnjih, z drugimi je preizpraševala možnost resnih nesreč (naj si bo v prometu ali sicer), zanimalo pa jo je tudi njihovo splošno zdravstveno stanje. Študentje so v intervjuju spregovorili še o svojih najljubših televizijskih šovih in hobijih. Nihče izmed udeležencev raziskave ni vedel, kaj je resničen namen študije. Tako niso vedeli, da so profesorico bolj kot njihovi odgovori zanimale njihove reakcije, torej: kako se študentje vedejo, ko beseda nanese na neljube plati življenja (s poudarkom na tem: ali bodo študentje ob tem potrkali na les ali to glasno izrekli).

Študentje so nato morali izpolniti še vprašalnik, s katerim so merili njihovo željo po tem, da bi nekako 'nadzorovali zunanje okoliščine in dogodke'.

Rezultati študije

Študija je pokazala, da je polovica izmed vseh študentov, ki so bili zajeti v študijo, potrkalo na les, ko je beseda tekom intervjuja nanesla na vprašanja o rakavih obolenjih v njihovi družini. Študentje, ki so bili tekom intervjuja pod večjim stresom, so pogosteje trkali na les ter izkazovali večjo željo po nadzoru nad okoliščinami.

Na splošno gledano gre zato verjeti, da: bolj kot smo pod stresom in manj nadzora kot imamo, bolj se bomo zatekali k ritualom in vraževerju, da bi ponovno vzpostavili notranje ravnovesje (in mir).

Nekaj let kasneje (leta 2010) je Howard Brody nakazal, da bi med vraževernimi rituali in fenomenom placeba lahko obstajala pomenljiva povezava.

Tako rituali kot placebo se namreč napajata iz naših pričakovanj njihove učinkovitosti. Močnejše kot je naše zaupanje v ritual ali 'zdravilo', boljši so na koncu tudi dejanski rezultati.

Brody je rituale, kot je trkanje na les, označil za hotene, načrtne aktivnosti, s katerimi se trudimo bolje osmisliti svet, medtem ko je blagodejen učinek placeba, ki sledi nekemu simboličnemu ali ritualiziranemu aspektu zdravljenja, več kot dobro dokumentiran in potrjen.

Tako vraževerni rituali kot placebo učinkujeta (čeravno ne vedno in pri vseh) prav zaradi naših pričakovanj.