Najprej jaz, potem pa dolgo časa nič (piše: Denis Hilčer)

Kolumna

21. 4. 2020, 08:57 | Odnosi in psihologija | Piše: Denis Hilčer

                            Najprej jaz, potem pa dolgo časa nič (piše: Denis Hilčer) (foto: profimedia) profimedia

Prva redakcija tega članka je bila končana tik pred izbruhom sedanje velike krize, ki jo povzroča koronavirus, zato je v njem za vzorčni primer izbrana ranjka Adria Airways, ki pa jo lahko bralec/bralka poljubno zamenja s COVID-19, vse drugo so nianse.

Bob leta 2019

"Najpomembnejši vzornik je tisti človek, ki nas zvečer pogleda iz ogledala, ko si snamemo masko dneva," je dejala Ninna Kozorog, mariborska zdravnica in humanitarka, in 25. januarja 2020 dobila Večerov bob leta, nagrado za najboljšo izjavo, objavljeno v tem časniku v minulem letu.

Sprašujem se: "Kaj pa, če človek še zvečer ne sname maske, da je le všečen, pa čeprav sebi?"

Ninna Kozorog je v govoru ob podelitvi nagrade omenila tudi, da smo žal postali družba, v kateri glavna vrednost ni toliko materialna vrednost, temveč so to klikabilnost in všečki.

Razmišljam, da pravzaprav danes ni prav nič drugače kot pred desetimi, dvajsetimi ali stotimi in več leti. Takrat (kot zdaj) nas je prav tako poganjala potreba po potrditvah, le možnosti za to je bilo manj. Z razmahom sodobne tehnologije nam je danes na voljo takoj in zdaj in v enormnih količinah. In več kliče k še več, tudi na račun drugih.

Popotovanje od sebe k drugim in spet nazaj

Ljudje smo odnosna bitja. Za svojo umestitev in samouresničitev potrebujemo druge ljudi. Odnosi so tako zelo pomembni, da vsa naša vedenja, delovanja, navade nosijo socialno oziroma odnosno noto. Nefunkcionalna vedenja, ki jih opazimo pri sebi in pri drugih, bi izginila, če bi se znašli na samotnem otoku, kar včasih sploh ne bi bilo tako slabo. Res pa je, da ne bi preživeli, vsaj ne zdravi.

Pri pripravi in oblikovanju tega članka se vračam od konca k začetku. Kar je nastajalo kot ideja o tem, koliko nam je mar za druge ljudi, je postalo analiza, kam smo ljudje usmerjeni. V zadovoljevanje lastnih potreb ali v zadovoljevanje potreb drugih? 

V resnici nimam odgovora, kaj je bolj prav, verjetno odvisno od konteksta. Zagotovo pa je to vprašanje eno izmed tistih, ki nam ne ponudi odgovora ne v preteklosti ne v sedanjosti in ga verjetno ne bo niti v prihodnosti. Odgovor naj si torej oblikuje vsakdo sam.

Usoda vzorčnega podjetja

O nacionalnem letalskem prevozniku Adria Airways (lahko bi ga imenovali tudi Elan, Mura ipd.) je bilo prelitega veliko črnila. Ne le v obdobju opazovanja ugašanja (in poskusih ponovnega prižiganja), temveč že prej.

Na delovanje, poslovanje, ponos, prodajo in nazadnje propad lahko pogledamo z več zornih kotov. Ekonomsko-finančno-politične perspektive prepuščam strokovnjakom, ki so se že ali pa se še bodo ukvarjali s tem ‒ čeprav je vihar mimo, voda v kozarca izhlapela in so nad nami oblaki viharja vseh viharjev.

Veliko manj je razmišljanj iz psiholoških in odnosnih perspektiv. Na koncu zgodbe se danes, kar nekaj mesecev po ugasnitvi, skoraj nič ne govori o usodah zaposlenih, vplivu na njihova življenja, na življenja njihovih ožjih in tudi širših družin med dogajanjem in potem. Zgodba je zanimiva toliko časa, dokler lahko razpredamo o vseh razlogih, kako bi lahko drugače, s prstom kažemo kakšni so ti brezsrčni tujci, najbolj pa, kdo je kriv in kdo ne.

Zgodba je zanimiva, tako kot vse druge, le toliko časa, dokler je vroča in privablja bralce, klike in všečke, potem pa jo nadomesti nova drama. Problem v ozadju je veliko veliko širši, kot je zgodba enega podjetja, in prava zgodba je, da nam (pre)pogosto v resnici ni mar drug za drugega, vsaj ne za dolgo. Takšne zgodbe niso dolgo zanimive, saj se to ne dogaja nam, temveč nekomu drugemu. Kliki in všečki so kot droga ‒ ko njihov učinek izzveni, potrebujemo novo dozo.

Za pravilno razumevanje: ne zagovarjam lastnikov in vodstva, prav tako nisem sindikalni zastopnik zaposlenih. Menim, da so lastniki in vodje povsem kompetentni in imajo na pretek virov, s katerimi lahko izražajo svoje poglede, razmišljanja in motivacijo. Na drugi strani imajo zaposleni drugačne vire. Praviloma lahko imajo sistemsko zaščito v obliki sindikatov, ki imajo še vedno moč, če se je le zavedajo, in imajo lastno voljo, znanje, izkušnje, kompetence ipd. ‒ skratka, vse potrebno, da poskrbijo zase. Velika večina tudi je.

Razvijam zgodbo Adrie naprej. Leta 2016 jo je država prodala. V resnici je prav, da smo precizni v izražanju ‒ Adrio so prodali ljudje, ki so bili izvoljeni ali nastavljeni, da predstavljajo nas, državljane. Mimogrede, predstavnike ljudstva izberemo prav mi, volivci. A spet, dokler se nekaj ne dogaja nam, je zgodba zanimiva le za kratek čas. Potem gremo nazaj v svoje poznane okvire in je vse po starem. Psi lajajo, karavana gre dalje. Za druge skrbimo le, dokler imamo sami interes, pa čeprav je to le velika količina člankov, mnenj, komentarjev, kritiziranja, prepiranja, opravljanja, jamranja, skratka drame.

Večina informacij in dosega razmišljanja javnosti, posameznikov, ki javnost predstavljajo, se ustavi pri takšni splošni informaciji, mnenju. Raziskovalni novinarji radi brskajo po ozadju takšnih odločitev in povezav in odkrijejo raznorazne mreže, interese, povezave ipd. Zelo zelo redko, še bolje, nikoli, pa imamo možnost pokukati v ozadje, psihološko globino takšnih odločitev. Ne nazadnje, zakaj pa bi to počeli, saj podrobnosti nas res ne zanimajo, ker so preveč kompleksne in ker se potem javnost,se pravi bralci, s tem ne bi mogli poistovetiti.

Naj razložim. Pomen komunikacije je, da s komunikacijo gradimo, prikličemo in vzdržujemo resničnost. Na enem koncu navpične premice je splošna komunikacija, na drugem pa specifična komunikacija. Značilnost splošne komunikacije je, da operiramo z nejasnimi, posplošenimi besednimi načini, ki povzročijo, da si razlago pomena ustvari vsak poslušalec, bralec po svoje. Takšen način izražanja je značilen za vloge, v katerih želimo zajeti širok krog ljudi in jih motivirati v neko smer delovanja, hkrati pa ne dajemo jasnih ciljev, smeri, zamisli in obljub.

Na drugi strani je specifična komunikacija, pri kateri operiramo z dejstvi, podatki, analizami, sintezami in podrobnosti. Večina ljudi, z izjemo posameznih strokovnjakov, takšno drobljenje specifičnih podatkov razume kot dlakocepsko, razvlečeno, dolgočasno in suhoparno, torej bistveno manj zanimivo za pogovarjanje, razglabljanje in ustvarjanje novih fantazij. Koga pa v resnici zanimajo doživljanja, občutki, čustva neposredno udeleženih oseb?

Ko razumemo, kako ljudje delujemo, lahko zelo natančno seciramo in strukturiramo celotno zgodbo in pa, kar je še pomembneje, motivacijo za  to in drugimi podobnimi zgodbami.

V začetku je bila beseda

Številna verstva in nauki postavljajo besedo v središče stvarstva. Kakorkoli religijsko ali sekularno razumemo stavek iz Biblije, je dejstvo, da se vsaka naša aktivnost začne kot misel, ki ni nič drugega kot beseda.

V povezavi z Adrio je bilo morda sporočilo koga od zunaj (recimo 'krogov moči', ki jih spet sestavljajo posamezniki), morda priporočila evropske komisije, mehanizem za polnjenje proračuna in zadovoljevanje potreb posameznikov ali pa celo ideja ene same osebe z dovolj moči in povezavami, ki je nastala v zasebni savni in kasneje izpiljena ob gledanju nogometne tekme lige prvakov ob vrčku piva.

Ideje so misli in so sestavljene iz besed, ki se sestavijo v komunikacijo. Se pravi, neka oseba, recimo ji Alfa, je zaradi neke potrebe, ki je v resnici nikoli ne bomo spoznali, dobila idejo, da svojo potrebo zadovolji s prodajo našega vzorčnega podjetja. O tej ideji se je pogovorila z drugo osebo ali več osebami in skupaj so sestavili strategijo, kaj, kako in kdaj bodo to naredili ter kdo bo to izvedel. Mogoče so razmišljali še o ciljih prodaje, najverjetneje o finančnih učinkih, zagotovo (vsaj upam, prav nič pa ne bi bil presenečen, če ne bi) so osebe, ki so se s projektom ukvarjale, naredile analizo SWOT, cilje SMART in še kakšen sicer učinkovit način postavljanja in doseganja ciljev.

Recimo, da sprejemam, da so bili njihovi nameni dobronamerni, močno pa dvomim, da so v tej svoji dobronamernosti razmišljali tudi o ljudeh in njihovih usodah.

Zakaj se mi to zdi pomembno? Ker se premalo zavedamo, da s svojimi dejanji vedno vplivamo na druge ljudi.

Da, verjamem, da je bilo s podpisom pogodbe zakonsko poskrbljeno za zaposlene, da bodo še naprej imeli službe, dobivali sredstva za zadovoljevanje njihovih potreb in da so odgovorni zakonsko zadovoljili svoje dojemanje etike, a v resnici vemo, kako se je zgodba končala, posledice pa so čutili in jih še vedno čutijo udeleženi. Zdaj, ob pandemiji, pa dodajam, da je velika verjetnost, da bi se zgodba Adria Airways zdaj zaključila v vsakem primeru.

Dobiček in/ali odnosi

Ne bomo se slepili in fantazirali o dobrodelni noti lastniškega kapitala. Temeljni namen podjetja je rast in ustvarjanje dobička, pri skladih je pa tako ali tako jasno, da jih v prvi vrsti zanima predvsem finančni učinek in nič drugega.

Zakaj pa naj bi bilo lepo oblečenim uradnikom mar za zaposlene v nekoč slovenskem podjetju? Knjige, drage in še dražje šole učijo, kako ustvarjati dobiček, in v teh knjigah je etika po pomenu opisana nekje proti koncu, na hitro, če sploh je. Daleč od oči je daleč od srca.

Z odnosi ljudje zadovoljujemo del svojih življenjskih potreb (R. Erskine) in temelj, celo pogoj za odnose je takšna ali drugačna bližina. Koliko pa se povprečen bralec, upam si celo trditi, da nihče izmed bralcev,  v obratni smeri ukvarja s tem, kako se počuti in kaj doživlja lepo in predvsem drago oblečen višji uradnik podjetja, ki upravlja 27 skladov (izmišljen podatek) po vsem svetu in je kakšnih 1672 kilometrov daleč in 150 metrov visoko nad nami, naš bivši letalski prevoznik pa je slučajno v portfelju enega izmed teh skladov? Mar mu je.

In enako velja tudi v obratni smeri. Mogoče je uradnik, ki upravlja sklade, ob drami, ki se dogaja, celo za trenutek pomislil na 588 oseb, ampak le za trenutek. V naslednjem trenutku je odšel ali odšla na pivo in večerjo v pregrešno drago restavracijo. Grozno?

Vrednostno sodbo prepuščam vsakemu bralcu in bralki samemu oziroma sami, dejstvo je, da tako pač je. In ne le v tem primeru. Omenjeni opis je le primer iz katerega razumemo, da veliko govorimo o odnosih in razlagamo, kako so nam odnosi pomembni, v resnici pa ni tako.

Zanimivo bi bilo pobrskati v poslovnih člankih in spletnih straneh podjetij in potegniti vzporednico med deklariranjem odnosov in zaščito delavcev v času pandemije. Zelo hitro preidemo v pogojevanje: "Poskrbel bom za tvoje potrebe ali potrebe drugih, če in ko boš ti ali drugi poskrbeli za moje potrebe!" Tovrstno vedenje pa v resnici vodi ven iz odnosov.

V kateri vlogi sem?

Vsak trenutek našega življenja smo v eni ali več vlogah (vodja, zaposleni, partner, sorojenec, starš, otrok, prijatelj(ica), gasilec itd.)

Značilnost vlog je, da se v vsaki vlogi vedemo drugače, in tudi ta, da so osebe, ki so v daljnih krajih odločale o podjetju, s svojimi vedenji le izvajale svoje vloge. Za vsakim vedenjem je motivacija, katere namen je uresničitev ene od naših fizioloških, psiholoških in odnosnih potreb. Razlikujem namen in vedenje, s katerim oseba poskuša to namero udejanjiti.

Problem nastane v vedenjih, ki ne upoštevajo drugih ali jim celo škodijo. Beri: "Moja potreba je pomembnejša kot tvoja ali kot potrebe 588 drugih ljudi!"

Zelo rad bi takšna vedenja, ko zadovoljujemo svoje lastne potrebe na račun drugih, umestil v moderno dobo, liberalizem, kapitalizem ali katerikoli drug izem, a ne morem. Takšno delovanje je značilnost človeka v vseh obdobjih razvoja od pradavnine do danes.

Ljudje smo res zanimiva bitja. Na eni strani so nas polna usta sodelovanja, odnosov, človečnosti, na drugi strani pa se vedno znova izkaže, da v svoji biti najprej poskrbimo zase. In šele potem za druge … če ostane še kaj virov (čas, energija, denar, zaščitne maske itd.).

Do različnih ljudi se vedemo različno. Nabori vlog, ki jih imamo in izvajamo v življenju, nosijo tudi nabor vzorcev razmišljanj, čustvovanj in vedenj. Ne spomniš se jih kdaj in kako nastanejo, ko se vloga zažene, so že tam. Pri tem nima veze kontekst, kot so partner, družina, podjetje, starost vzorec že je. Nima veze, kdo stoji nasproti tebe, do kogarkoli v simbiotično povezani vlogi bi se vedel enako.

Vsak je v svojem svetu, v svojem referenčnem okviru osebnosti, znotraj katerega se dojemanje vsega vrti okrog vprašanj: "Kdo sem jaz? Kdo so drugi? Kakšen je ta svet?"

Ta naš sistem čustvovanja, razmišljanja in delovanja nastane na podlagi vseh božjih informacij, ki smo jih v življenju zbrali in iz njih naredili zaključke. Izobrazba, znanje, izkušnje, ideje, prepričanja, vrednote ... vse to je okvir, znotraj katerega se odločamo – naša resničnost.

Zakaj mislimo, da drugi itak vedo, kaj jaz razmišljam in govorim? Ker je tako najlaže. Je že bolje predpostavljati, da me razumejo, kot da moram na dolgo in široko vse razlagati in spraševati.

V resnici pa nas drugi ne razumejo in nimajo nikoli v zavesti istih informacij, kot jih imamo mi. Tudi kadar rečemo, da vemo, kaj nekdo misli, je to v resnici le zelo bled približek tistega. Drugi ne vedo, o čem govorimo, drugi ne vedo, kakšne namene imamo, in drugi nimajo istih vrednot, kot jih imamo mi.

Model je problematičen zato, ker smo ljudje narcisoidno naravnani (v pozitivnem pomenu besede) in izhajamo, da smo mi središče vesolja ‒ jaz sem točka, ki je orientacija za vse skupaj. In potem iz svojega vesolja izkušenj posplošujemo, delamo zaključke in mislimo, da mora biti tako. Po naše.

Skrivnost sreče med ljudmi je v zadovoljevanju potreb

Ultimativna sreča bi bila, da poskrbimo za potrebe drugih in drugi poskrbijo za naše potrebe. V našem modelu sveta to žal ne funkcionira. V našem modelu sveta pogojujemo in hočemo povedati, da tvoja/vaša žoga ni prava, da je edino moja ta prava.
Ljudje smo odnosna/socialna bitja in motivacija številka ena na tem svetu so odnosi. Vse oblike motivacije bi lahko razvili v dve smeri: biti v odnosih in ne biti v odnosih.  Kadar izhajamo iz svojega okvira in ga vsiljujemo drugim ljudem, je to naš poskus, kako ne biti v odnosih.

Če smo se v življenju naučili, da je intima, bližina nevarna, ker smo bili ranjeni, prizadeti, izkoriščani, zlorabljeni, se potem vse življenje borimo, da se ne bi preveč povezali z drugimi, se navezali nanje, ker nas potem lahko prizadenejo. In sebična dejanja, ko se ne oziramo na druge, so način, kako to počnemo. Ves čas, vse stvari, ki jih počnemo, je v ozadju odnosna motivacija.

Del komunikacije med ljudmi, tisti, ki poteka na zavednem nivoju in ga prepoznamo kot besede, pogovor, napisano ali izrečeno besedilo, deklarira to, kar sporočamo.

Del interpretacije sporočila si sogovornik ustvari na način, ki mu rečemo tudi socialni nivo komunikacije. Večji del pa poteka na nezavednem nivoju, ki ga prepoznamo kot govorico telesa (drža, gibanje, izrazi na obrazu in kot celota ‒ vedenje) in je psihološki nivo komunikacije.

Ves čas potekata oba procesa in ljudje dojamemo predvsem psihološko sporočilo. Vsebina je zagotovo pomembna, ker brez vsebine ne bi razumeli sporočila, a resnična vrednost, pomen je v načinu, kako to povemo in/ali kaj počnemo.

V vseh vlogah, zlasti v tistih, v katerih usmerjamo ljudi, bi se morali zavedati, da ljudje dojamejo vsebino na podlagi tega, kako kaj povemo in kako kaj počnemo.

Direktor, lastnik, vodja lahko napiše sto vrhunskih člankov o tem, kako zelo so ljudje pomembni, a če jim ne plača prispevkov, je kot slon v trgovini s porcelanom podrl vse. In jara kača se začne od začetka.

Pomembno je razumeti tudi, da imajo odnosi dolgoročno komponento, kar pomeni, da jih ne moremo zgraditi na hitro, ko se nam zdi, da jih potrebujemo. Skakanje po stolih in klicanje k pripadnosti je bolj cirkuški vložek kot dejanska motivacija k pripadnosti. Če želite, ko želite imeti pripadne ljudi, poskrbite za njihove odnosne in psihološke potrebe. Stvari, ki se jih ne zavedamo, imajo v naših življenjih večji pomen kot stvari, ki se jih zavedamo.

Quo vadis, človek?

Nič pretresljivega, precej po ustaljeni poti naprej. Še naprej bomo skrbeli za svoje potrebe in kdaj pa kdaj tudi za potrebe drugih ljudi.

Celotna družba je skupek posameznikov in ti smo na različnih razvojnih stopnjah (R. Graves). Nekateri v borbi za preživetje, drugi v iskanju učinkovitega sistema za sodelovanje z drugimi, spet tretji se žrtvujejo za potrebe družbe kot celote. Vsaj do trenutka, ko gredo v trgovino, nakupijo stvari, ugotovijo, da so doma pozabili vrečo za večkratno uporabo, in kupijo PVC-vrečko. V mislih vedo, da je to narobe, a um je res fantastična stvar, saj ima pripravljen izgovor za vse in ponudi preprosto rešitev: "Samo še danes, jutri pa začnem zares skrbeti tudi za druge."

Mar ne bi bilo dolgočasno, če bi vsi živeli srečno, zadovoljno in umirjeno, brez dram, jamranja, stokanja in v našem okolju tako poznanega trpljenja? Kaj bi nam pa potem dajalo dražljaje, ki jih potrebujejo možgani?

Veliko je napisanega in izrečenega na temo odnosov. Ena izmed motivacij, ki me žene v življenju in na katero sem ponosen, so informacije in z informacijami povezano znanje. Ne toliko v smislu kopičenja dodatnih informacij in potrjevanja lastnega ega, češ, kaj vse vem, ker se vse bolj zavedam, da vem vse manj.  Temveč sestavljanje koščkov v mozaik filozofije dojemanja realnosti, v kateri sem in kjer mesto najdejo tudi odnosi.

Verjamem, da to počnemo vsi ljudje, vsebina, ki nas zanima in jo zbiramo, pa je seveda različna. Ni boljše ali slabše, le vsak ima svoj vrednostni sistem, na podlagi katerega nas informacije sploh zanimajo. In sprejemanje resničnost in vrednostnega sistema druge osebe je najkrajša pot k dobrim odnosom.

Vprašanje, ali najprej jaz ali drugi, je kot uganka o kokoši in jajcu. V resnici ni pomembno, pomembno je, da imamo odnose, da smo v odnosih, ki so nam v redu, in da ostajamo socialna bitja. Sem ter tja pa se nam bodo zgodile tudi krivice, kar bo zamajalo naše dojemanje odnosov in drugih ljudi.

A za našo nevrologijo je to nepomembno, saj možgani ne ločijo med pozitivnimi in negativnimi dražljaji. Zato negujmo svojo nepopolnost in se zavedajmo, da popolnost ne obstaja. Uživajmo v odnosih, ki so nam v redu, in če že ne moremo ven iz odnosov, ki niso v redu, se potolažimo s tem, da je našim možganom v resnici vseeno, da se le dogaja.

Življenje je čudovito, zlasti še, ko imamo veliko klikov in všečkov.

POMEMBNO: Ker bomo tudi po tej krizi še naprej zadovoljevali svoje potrebe, je najmanj, kar lahko storimo, to, da jih zadovoljimo tako, da s tem ne škodujemo drugim.

Kolumna izraža stališča avtorja in ne odraža nujno stališča uredništva Metropolitan.si.

Denis Hilčer
Poslovni trener in coach, publicist