Nihče me ni opozoril na stvari, ki jih odkriješ, ko maska postane del vsakdana (piše: Darjo Hrib)

Kolumna

19. 5. 2020, 10:32 | Odnosi in psihologija | Piše: Darjo Hrib
Nihče me ni opozoril na stvari, ki jih odkriješ, ko maska postane del vsakdana (piše: Darjo Hrib) (foto: profimedia) profimedia

Vse kaže, da brez zaščitnih mask v prihodnje ne bo šlo. V trenutku nastajanja tega besedila brez maske (tehnično) ne smem na stranišče v lokalu, ne smem v trgovino po liter mleka in ne smem z mehanikom pokramljati o menjavi olja. Jasno je torej, da bodo rahljanju ukrepov navkljub maske ostale – tudi če ne bodo nujne, jih bomo pa nosili zato, da se bomo počutili bolj varne.

Se spomnite, kako smo se svoj čas čudili Michaelu Jacksonu, ki se je v svojih bolj betežnih letih venomer kazal z zaščitno masko? Stilsko dodelano, kakopak, ampak vseeno masko. Zdel se nam je pretenciozen. »Misli, da smo vsi kužni?« Morda se nam je zdel čudaški. »Nosi masko, da je še bolj poseben.« Zdaj nam je jasno, zakaj je nosil masko. Ker ga je bilo strah virusov. V luči dejstva, da vseh drugih ni bilo. Ker ni bilo potrebe, da bi nas bilo strah.

Se spomnite, kako smo se svoj čas čudili azijskih turistom, ki so mimo Prešernovega spomenika drobencljali z zaščitnimi maskami? Zdelo se je bizarno. Nekako smo razumeli, da imajo maske doma, ko gazijo skozi tako gosti smog, da bi ga lahko zajemali z žlico, nismo pa razumeli, zakaj to počnejo v naši prečisti, zeleni Sloveniji. »Mar ne vidijo, da nihče razen njih tu ne nosi zaščitnih mask, pa smo vsi še živi?« Zdaj nam je jasno, zakaj so tudi v lepi Sloveniji nosili maske. Ker jih je bilo strah virusov. Virusov, ki so jih v preteklosti že zapirali v karantene in jim kratili dobro voljo.

Zdaj razumemo. Ne glede na to, kako trivialen se vam zdi tale covid-19, nekje v ozadju misli vas vseeno skrbi, da bi ga fasali samo zato, ker ste preveč kul, da bi nosili masko tam, kjer naj bi se masko nosilo. Ali še huje – da bi ga fasali in potem prenesli najbližjim. Zato bomo nosili zaščitne maske še lep čas.

Priznam, da pred tole epidemijo nikoli nisem imel na sebi zaščitne maske. Nikoli se nisem znašel v situaciji, kjer bi bilo to potrebno. Nekoč sem, kot osnovnošolski radovednež, navlekel zaščitno masko, ki jo je imel nono za žveplanje trt, ampak tega ne morem imeti za resno izkušnjo. Moja premierna interakcija z okolico pod zaščito kirurške maske se je torej zgodila nekje v drugem tednu splošne karantene, ko je bilo treba v najbližji trgovini naloviti nove zaloge mleka in svedrastih testenin. Ne sprašujte.

Doživljanje sveta izza zaščitne maske je bilo – drugačno. Še vedno je. Tule so moja odkritja.

Vonj zaščitnih mask ni prijeten. Kirurške maske, tiste najbolj osnovne, ki so videti kot slabo zamišljeni higienski vložki, imajo neki zelo specifični vonj, ki se na receptorje usede kot mešanica organskega in umetnega. Najprej sem mislil, da je to moj lastni karantenski zadah, ampak sem potem sproti ugotavljal, da je kriva pretežno maska sama. Kot bi nekaj ribjega pomešal z lepilom. K sreči po nekajkratni uporabi vonj postopoma izgine. Sem se izdal, da sem eno kirurško masko uporabil večkrat? Kar nehajte žugati, saj ste isto počeli tudi vi.

Najbolj navadne zaščitne maske ne pašejo na vse glave. Spet se je pokazalo, da smo si še kako različni. Če se je meni zdelo, da mi je navadna kirurška maska kot ulita in sem bil kar nekaj časa prepričan, da gre za univerzalno velikost, ki paše na vse čeljusti tega sveta, sem hitro uvidel, da so imeli nekateri moji najbližji s temi maskami nemalo težav. Vrvice niso hotele ostati za ušesi, maska je bila vidno prevelika, kolega s košato brado pa je lahko le sanjal, da bi jo nosil tako, kot je mišljeno. Še danes je z masko videti kot bebček, ki bi verjetno imel težave sestaviti klubsko mizico iz Ikee.

Zaščitne maske niso najbolj udobne. Po prvem obisku trgovine z zaščitno masko na obrazu, sem začel čutiti neverjetno spoštovanje do vseh, ki so zmožni 8, 10 ali celo še več ur dnevno preživeti na delovnem mestu s to smrdečo krpico, poveznjeno čez usta in nos. Ne vem, kako vam je uspelo, ampak se vam klanjam. Ko sem po vstopu v trgovino le rahlo pospešil korak, da čim prej zaključim svoj krog, sem pod masko nemudoma začutil naraščajočo toploto in vlažnost, poleg tega me je ves čas žgečkala po nosu in kar naprej sem jo popravljal, čeprav sem vedel, da naj se je ne bi dotikal. Kako nekdo uspe s tem na obrazu uspešno prakticirati srčno kirurgijo, mi ne bo nikoli jasno.

Pod zaščitno masko se prvič zelo nazorno snideš z lastnim zadahom. In lastnim dihanjem. Ta sicer popolnoma samoumeven del naše lastne biologije z zaščitno masko postane skrajno izpostavljen. Postane očiten. Prej neslišno dihanje dobi zvok. Dobi formo. Izdihnjen zrak iz ust pa dobi teksturo. Dobi … neko svojo osebnost. In če si tako trapast kot jaz, se na to dihanje in izdihavanje osredotočiš ravno toliko, da te potem začne dušiti. In te maska začne še bolj motiti. »Je moje dihanje res tako glasno? Vedno?« Lekcija za naprej: mentolov žvečilni gumi je smotrna rešitev.

Dobre strani nošenja maske? Nova perspektiva realnosti. Ne vem, zakaj, a doživljanje okolice izza zaščitne maske se mi zdi popolnoma drugačno, kot sem ga bil navajen. Zdi se mi, kot da sem od okolice bolj izoliran. Oddaljen. Izločen. Čeprav je to le nekaj kvadratnih centimetrov blaga na obrazu, je občutek s stališča introvertiranega nergača – pomirjujoč. Navdihujoč, celo. Kolikor me lahko maska fizično iritira, mi je psihološko celo – ugodna?

Je pa res, da je treba prirediti interakcijo z ljudmi. Naučiti se moramo smejati z očmi in nasploh izražati čustva s samo zgornjo tretjino obraza. Če obrazne gestikulacije ne prilagodimo, smo z masko na obrazu videti kot robotizirani humanoidi, ki neodzivno drsijo skozi življenje. Res je bizarno. Zato vam polagam na srce – naučite se smejati z očmi, kadar nosite masko, ker bodo sicer vaše izgovorjene besede kot digitalna sporočila, ki nimajo smeškov. Nihče ne bo znal razbrati čustvenih konotacij vaših besed.

In še to – ker bodo maske ostale z nami še lep čas, bodo zdaj seveda postale tudi modni dodatek. Pri nas smo si zato že omislili nekaj pralnih v črni barvi, da imamo ustrezno opremo k svoji najbolj popularni garderobni barvi. Ko se enkrat spustiš v svet stilsko dodelanih zaščitnih mask, pa se odpre popolnoma novo doživljanje tega dodatka. Takrat se potem zbudiš v stvarnost, kjer lahko ljudje z otročjo dušo (živijo!) končno hodijo po svetu kot modne nindže, pa jih zato nihče ne povpraša po duševnem zdravju.

Kolumna izraža stališča avtorja in ne odraža nujno stališča uredništva Metropolitan.si.

Izbrali smo drugačen pristop. Ga boste podprli?
V nasprotju z ostalimi mediji smo se odločili, da svoje spletne vsebine ohranimo brezplačne za vse. V času, ko je sledenje aktualnim informacijam nujno, verjamemo, da si vsak od nas zasluži dostop do natančnega in celovitega pregleda vsebin. Poleg tega pa tudi neomejen dostop do kakovostnih lifestyle vsebin.
Vsak prispevek, velik ali majhen, je dragocen in ključnega pomena za našo uredniško neodvisnost.

Podpri in prispevaj

Darjo Hrib
Novinar in kolumnist

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri