Nika Kovač: "Pogosto spolno nadlegujejo prav tisti, ki naj bi jim zaupali!"

Samo JA pomeni JA!

30. 7. 2020, 10:51 | Odnosi in psihologija | Piše: Lidija Petek Malus
Nika Kovač, antropologinja in direktorica Inštituta 8. marec (foto: Igor Zaplatil) Igor Zaplatil

Nika Kovač med drugim odgovarja na vprašanja: Zakaj je treba posilstvo dokazovati z uporabo sile? Ali še nismo dovolj zreli za model soglasja? In opozarja, da so neprimerni dotiki, komentarji, nespodobna povabila in celo posilstva v naši družbi vsakodnevno prisotna. Pogosto so to ljudje, ki jih poznamo; tisti, ki naj bi jim zaupali ...

Kdo so žrtve spolnega nadlegovanja in nasilja?

Iz analize anonimno zbranih pričevanj žrtev spolnega nadlegovanja in nasilja, ki smo jih zbrali v kampanji #jaztudi izhaja, da se spolno nadlegovanje in nasilje najpogosteje pojavljajo v okoljih, ki jih dojemamo kot varne. Doma, v šolskih učilnicah in zdravniških ambulantah ... Med storilci pa so inštruktorji matematike, učitelji, sorodniki ..., torej ljudje, ki jih žrtve poznajo. Naša analiza potrjuje izsledke študij s celega sveta, ki razblinjajo mit o storilcu kot neznancu iz temne ulice.

Žrtve spolnega nadlegovanja smo lahko prav vsi, ne glede na naš spol in starost. A žal pričevanja razkrivajo tudi molk ljudi, ki vedo, da se to dogaja, a ostajajo tiho, zamahnejo z roko, češ, to ni nič takega, ali pa celo krvijo žrtev.

Kako se proti temu boriti?

Prepričana sem, da pozitivno družbeno spremembo lahko dosežemo samo skupaj. Verjamem v moč skupnosti, da ima preplet glasov večjo moč kot en sam glas ali seštevek posamičnih glasov. Vse zgodbe in pričevanja gibanja #metoo so, kot pravi Alenka Zupančič, razkrila strukturo in razmerja moči, ki omogočajo in reproducirajo spolno nadlegovanje in nasilje, ter jih s tem, ko jih je naredila vidne, zamajala in začela spodnašati.

Proti spolnemu nadlegovanju in nasilju se je potrebno boriti vsak dan na najrazličnejših nivojih: krepiti občutljivost na nesprejemljive prakse, prekinjati molk in namesto pogledati stran, stopiti na stran žrtve ter nenazadnje spreminjati zakone.

Nika Kovač, antropologinja in direktorica Inštituta 8. marec osebni arhiv

Nika Kovač, antropologinja in direktorica Inštituta 8. marec

Kakšna je vzporednica med #metoo in #jaztudi?

#jaztudi je nastal na podlagi gibanja #metoo do katerega smo bili v Inštitutu 8. marec sicer ves čas nekoliko zadržani, saj so bili glasovi, ki so bili v ZDA najbolj slišani, glasovi premožnih in uspešnih igralk. Akcija je sicer naredila veliko s tem, ko je odprla družbeni prostor za razpravo o spolnem nadlegovanju in nasilju, a je hkrati delovala zelo spektakelsko. Polnila je strani rumenih medijev, zgodbe pa so se izrazito personalizirale.

Ker sami vedno poudarjamo, da je treba podrejenost obravnavati v širšem družbenem kontekstu, smo želeli slišati tudi zgodbe vseh tistih žensk, ki niso del majhnega delčka sveta, ki ga predstavlja šovbiznis. Želeli smo slišati študentke, upokojenke, delavke, prekarke, znanstvenice, torej osebe, ki delujejo v različnih sferah življenja, imajo različne družbene in socialne položaje in niso samo ženskega spola. Zato smo se v kampanji #jaztudi odločili zbirati anonimna pričevanja, ki nam bodo pokazala, kje vse in na kakšen način se v Sloveniji dogajata spolno nadlegovanje in nasilje. Dobili smo več kot 180 pričevanj, in mislim, da smo z akcijo na pravi poti.

Zakaj je treba posilstvo dokazovati z uporabo sile? Ali še nismo dovolj zreli za model soglasja?

Ne gre za vprašanje zrelosti, ampak politične volje, da se zastarela zakonodaja spremeni. Na področju spreminjanja zakonodaje vezane na posilstvo so že leta aktivne številne izjemne nevladne organizacije: Društvo za nenasilno komunikacijo, SOS telefon, Amnesty International, Pravno - informacijski center nevladnih organizacij. Ti orjejo ledino, in že leta opozarjajo, da je zakonodaja neustrezna in zastarela. Evropsko sodišče za človekove pravice je že pred 15 leti odločilo, da je odločilni dejavnik pri določanju, ali gre za kaznivo dejanje posilstva, odsotnost privolitve, ne pa dokaz uporabe sile in upiranja. Aktivno so sodelovale pri pripravi nove zakonodaje in opravile levji delež dela, da se je stanje začelo premikati. Slovenija pa je že leta 2014 ratificirala Instambulsko konvencijo, ki od držav podpisnic zahteva, da zakonodajo spremenijo na način, da je kazniva vsaka penetracija v telo druge osebe brez njenega privoljenja, in da mora biti privolitev 'dana prostovoljno kot izraz svobodne volje osebe, ocenjene v okviru danih okoliščin'. A zakonodaja kljub temu ostaja nespremenjena ter konceptualno in praktično problematična.

V Sloveniji je posilstvo zgolj, če je do dejanja prišlo z nasiljem ali grožnjo, torej prisilo. Zakonodaja predpostavlja, da smo čisto vsi, ves čas, vse do trenutka, ko se temu upremo, pripravljeni imeti spolne odnose. Od žrtev pa zahteva aktivno upiranje, čeprav se te zelo pogosto ne morejo upreti, preprosto zamrznejo ali pa bi upiranje pomenilo še hujše fizične posledice in nevarnost zanjo. Preprosto povedano, če se žrtev ne upira, posiljevalec ne rabi uporabljati sile, in tako dejanje ni kvalificirano kot posilstvo.

Kako pogosto se žrtve ne morejo upreti kaže švedska klinična študija iz leta 2017, ki je ugotovila, da je 70 odstotkov od 298 obravnavanih žensk, ki so bile posiljene, med napadom doživelo 'neprostovoljno paralizo'. Žrtev napadu dejansko ni sposobna nasprotovati. Obstoječa zakonodaja evidentno žrtvam ne nudi ustrezne zaščite.

V Inštitutu osmi marec zahtevate redefinicijo kaznivega dejanja posilstva. Zakaj modeli, ki jih poznajo posamezne države, zlasti Velika Britanija, Belgija, Nemčija, Luksemburg, Švedska in še nekatere, kjer je kazniv vsak spolni odnos brez privolitve, pri nas najbrž ne bo šel skozi?

Z našimi zahtevami smo začeli po sodbi koprskega sodišča v kateri je bil storilec oproščen kaznivega dejanja posilstva, ker je žrtev na začetku posilstva spala in se ni upirala. S peticijo, ki jo je podpisalo več kot šest tisoč ljudi smo zahtevali spremembo zastarele zakonodaje, ki omogoča tovrstne sodbe.

Pobudi je prisluhnila takratna ministrica Andreja Katič in se na deklerativni ravni zavzela za spremembo zakona po modelu ja pomeni ja. Kljub številnim sestankom in precej govorjenja v več kot letu dni od ministrice nismo dobili niti osnutka predloga zakona. Po padcu vlade smo dobili novo ministrico, mag. Lilijano Kozlovič, ki pa je modelu ja pomeni ja, ki ga zagovarja celotna civilna družba, rekla ne. Mi bomo pri svoji zahtev vztrajali, saj ne moremo pristati na to, da je ženska vedno 'na voljo' za spolni odnos, in da ga mora, če ga ne želi, zavrniti, reči ne. Kot družba moramo v zakonodajo jasno zapisati, da je telo vsake osebe absolutno nedotakljivo brez njenega jasnega privoljenja.

Ali se sodstvo boji, da bi ob prijavi prihajalo do zlorab s strani žensk?

Ah, to je argument, ki se pogosto pojavlja, a nima nobene veze z realnostjo. Primerjalne študije praks v sistemih z različno ureditvijo posilstva ne kažejo razlik v količini zlorab med tistimi državami, ki imajo zastarel model prisile in tistimi, ki so prešle na modele soglasja.

Dejanski problem niso zlorabe, ampak neprijavljanje spolnega nasilja. Agencije EU za temeljne človekove pravice ugotavlja, da se v EU povprečno prijavi zgolj 14 odstotkov posilstev. Poleg redefinicije kaznivega dejanja posilstva po modelu ja pomeni ja, moramo vzpostaviti boljše programe podpore žrtvam, izboljšati sodne postopke in doseči, da se bodo ta dejanja začela prijavljati.

Pa vendar: ali bo ta sprememba pomagala, da se situacija glede spolnega nasilja v Sloveniji spremeni: da bo več prijav, učinkovitejše odkrivanje in pregon storilcev tovrstnih kaznivih dejanj, boljša zaščita žrtev, primerne obravnave in neviktimiziranje žrtev kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost?

Absolutno bo pomagala. Model Samo JA pomeni JA žrtvi razbremeni občutkov krivde, ki jih nalaga trenutni sistem, ko na sodišču dokazujejo, da so se upirale, in se dvomi, ali so se upirale dovolj. Čim žrtev trdi, da pristanka ni podala, je nasilnež tisti, ki mora dokazovati, na kakšen način je od žrtve pridobil pristanek. Razlika v položaju žrtve je občutna, saj model 'samo JA pomeni JA' verjame žrtvi, jo ščiti in ji neposredno odvzema občutek krivde za preživeto nasilje. Ob tem gre tudi za vprašanje splošne družbene občutljivosti in razumevanja spolnega nasilja, saj model 'samo JA pomeni JA' jasno in enoznačno sporoča, da je telo vsake osebe absolutno nedotakljivo brez njenega izrecnega soglasja. Kot sem rekla, pa to ne bo dovolj, potrebno bo izboljšati podporno mrežo, na katero se lahko žrtve obrnejo, in v primerih, ko je storilec iz ožje družine, zagotovijo varnost pred njim. Treba je pohitriti sodne postopke, saj ti trenutno trajajo predolgo, in izboljšati zavedanje, kako na primere spolnega nasilja in nadlegovanja reagiramo kot družba, da se ne obrnemo stran, ampak vedno stopimo na stran žrtve in ji pomagamo.

V sklopu kampanje #jaztudi ste prek anonimnih obrazcev na Inštitutu 8. marec kot že rečeno prejeli več kot 180 pričevanj - za kakšna pričevanja gre?

Analiza vzorca prvih 150 pričevanj kampanje #jaztudi je zgovorna. Med žrtvami spolnega nadlegovanja in nasilja gre v veliki večini za ženske, med 150 pa je bilo tudi šest moških in ena transspolna oseba. Polovica vseh pripoveduje o spolnem nasilju iz obdobja mladoletnosti, med njimi polovica opisuje dogodke iz otroštva, ko so bili mlajši 15 let. Ena od žrtev je zapisala: “Moja zgodba je povprečna zgodba; zgodba večine, vseh otipavanj nisem opisala, ker se bodo tu pojavile hujše zgodbe.” Pričevanja kažejo na množičnost in razširjenost spolnega nadlegovanja in nasilja. Opozarjajo na to, da so neprimerni dotiki, komentarji, nespodobna povabila in celo posilstva v naši družbi vsakodnevno prisotna. Pričevanja opozarjajo na to, da storilcev spolnega nadlegovanja in nasilja ni malo. So vozniki avtobusov, učitelji, očetje, dedki, sosedje in profesorice. Njihova dejanja niso nekaj izjemnega, so sestavni del družbe, v kateri živimo. Pogosto so ljudje, ki jih poznamo; tisti, ki naj bi jim zaupali.

Številne žrtve so svojo zgodbo v okviru akcije #jaztudi povedale prvič, po letih, celo desetletjih molka, v sebi pa nosijo željo, da se to ne bi zgodilo nikomur več. Ti glasovi nas učijo, kako pomembno je prekiniti vkoreninjeno nasilje in stalen molk, ki ga posredno omogoča.

unsplash

Ali je iz pričevanj lahko kaj izluščiti: je več spolnega nadlegovanja ali spolnega nasilja (beri posilstev)?

Analiza je pokazala, da se 42 odstotkov pričevanj nanaša na neprimerno dotikanje, 26,7 odstotka na posilstva in 20 odstotkov na verbalno spolno nadlegovanje. Če je raziskava iz leta 1998 pokazala, da ljudje v Sloveniji kot spolno nasilje v veliki večini razumejo predvsem njegovo najhujšo obliko, posilstvo, se je občutljivost v dvajsetih letih povečala. Potrebno pa se je zavedati, da je to analiza pričevanj oseb, ki so se o svojih izkušnjah odločile spregovoriti. Številni ostajajo tiho.

Kdaj bodo žrtve prijavile spolno nasilje znotraj domačih, štirih sten?

Odgovor je preprost: ko bodo imele žrtev občutek, da bo njihova prijava imela pozitiven učinek, sodni procesi in stiki s policaji pa ne bodo nova travmatična izkušnja. Žrtve v pričevanjih kampanje #jaztudi pogosto zapišejo, da imajo občutek, da prijava ne bo spremenila ničesar. Sodni postopki so dolgi in mukotrpni, občutek imajo, da storilci praviloma niso kaznovani. Če je bila žrtev med posilstvom opita, če je mirovala, in se ni odzvala, kakor se od nje pričakuje, se boji kasnejše viktimizacije.

Prvi korak do tega je sprememba zakonodaje v model 'samo JA pomeni JA', ki nudi najvišjo stopnjo zaščite žrtve. Prav tako pa je pomembno, da o spolnem nadlegovanju in nasilju nenehno govorimo, na storilce opozarjamo in se na takšno obnašanje odzovemo.

Zakaj še vedno živimo v družbi, kjer velja pravilo močnejšega, da si nekdo nekoga lasti, podreja?

Na takšno družbo žal še vedno pristajamo. Ne priznamo si, da svet obvladuje majhna skupina ljudi, ostali smo jim na takšne in drugačne načine podrejeni. Se še spomnite, kako so nam med korono dopovedovali, da smo vsi v istem čolnu? Če pogledamo razporeditev premoženja ugotovimo, da ima v Sloveniji 10 % najpremožnejših v lasti več kot 47 % vsega premoženja, na drugi strani pa ima 20 % najrevnejših v lasti le 0,5 % premoženja. Pod pragom revščine živi kar 268 tisoč ljudi. Razlike med revnimi in bogati se tako pri nas kot po svetu povečujejo. Čedalje več se nas drenja na pretesnih rešilnih čolničkih, peščica pa uživa na vedno večjih jahtah.

Te velike razlike pa vključujejo tudi druge neenakosti, ena od njih je neenakost med spoli. Slednja je torej sestavni del širše družbene podrejenosti, brez katerih kapitalistični sistem ne more delovati. Pravilo močnejšega in s tem tudi podrejanje je sestavni del obstoječe miselnosti.

Zakaj še vedno živimo v družbi, ki misli, da se posilstva lahko ubraniš, če le hočeš?

Trenutno nas tega uči prav obstoječa zakonodaja. Dejanje posilstva je kaznivo, samo če so prisotni nasilje, grožnje ali prisila. Če se žrtev posilstvu aktivno ne upira, ni potrebna sila in posilstvo ni posilstvo.

V družbi obstaja neko prepričanje o 'idealni' žrtvi, ki se spolnemu odnosu upira, a enostavna statistika pa nas prepriča, da takšen odziv ni prevladujoč, prej omenjena študija je npr. pokazala, da je 70 odstotkov žensk, ki so bile posiljene, med napadom doživelo 'neprostovoljno paralizo'.

Žrtev napadu dejansko ni sposobna nasprotovati. Obstoječa zakonodaja tem žrtvam ne nudi ustrezne zaščite. V Inštitutu 8. marec smo prepričani, da lahko s spremembo zakonodaje v model 'samo JA pomeni JA' storimo pomemben premik v miselnosti naše družbe in povečamo zaščito žrtev.

Izbrali smo drugačen pristop. Ga boste podprli?
V nasprotju z ostalimi mediji smo se odločili, da svoje spletne vsebine ohranimo brezplačne za vse. V času, ko je sledenje aktualnim informacijam nujno, verjamemo, da si vsak od nas zasluži dostop do natančnega in celovitega pregleda vsebin. Poleg tega pa tudi neomejen dostop do kakovostnih lifestyle vsebin.
Vsak prispevek, velik ali majhen, je dragocen in ključnega pomena za našo uredniško neodvisnost.

Podpri in prispevaj

Lidija Petek Malus
Novinarka in urednica revije Story

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri