Nina Držaj o 2021: “Čas je za minimalizem, za odstranjevanje fizične, mentalne in čustvene navlake.”

30. 12. 2020, 14:11 | Odnosi in psihologija | Piše: Anja Oman

                            Nina Držaj o 2021: “Čas je za minimalizem, za odstranjevanje fizične, mentalne in čustvene navlake.” (foto: Osebni arhiv) Osebni arhiv

Leto 2020 je dobro pretreslo naš pogled na svet, naš življenski slog in naše želje ter cilje. 

Minimalizem, ki je v trendu že nekaj časa, saj ga uspešno promovira generacija z, pospešeno išče svoje mesto tudi pri ostalih generacijah. In sprejemamo ga z odprtimi rokami. Delno iz čiste potrebe, delno ker se spreminja naše zavedanje.

Ko sem prvič brala o minimalizmu, mi je bil blizu, a hkrati se mi je kot mamici zdel precej nedosegljiv. Težko sem si predstavljala, da bi družina z dvema majhnima otrokoma in z dvema zaposlenima staršema imela v lasti manj kot 100 reči, vključno z avtomobilom in vsem pohištvom. Že samo pribor in posoda naneseta skoraj toliko. 

A minimalizem ni samo štetje lastnine. To je v resnici le posledica. Tisti, ki se vanj poglabljajo, pravijo, da je minimalizem svoboda od vsega, kar nas lahko obremenjuje. Svoboda od lastnine, misli, strahov, stresa, odnosov. Minimalizem je stanje duha, ki je osvobojen in očiščen nepotrebne navlake. Materialne ali duševne. 

Minimalizem ni nekaj novega, poznali so ga že stari Grki, nanj največkrat pomislimo ob budističnih menihih ali nunah. A ko potrošništvo dosega svoj vrhunec, ko smo preobremenjeni z informacijami, reklamami, ko je izgorelost del vsakdana, ko moramo imeti vedno več in več, pomeni minimalizem odrešitev, oddih in veliko razbremenitev. 

Temo o minimalizmu v Sloveniji je podrobneje načela dolgoletna blogerka Nina Držaj, mamica treh otrok, ki se v svojih zapisih dotika tem osebnostne rasti in kvalitetne vzgoje otrok. Odziva, ki je sledil, verjetno ni pričakovala, a je bil jasen izraz tega, da minimalizem vsi sprejemamo s široko razprtimi rokami in si ga, paradoksalno, želimo več.

Nina, odziv na temo o minimalizmu je bil ogromen. Kje in kdaj si se spoznala z minimalizmom? 

Minimalizem mi je že od nekdaj blizu. Nikoli nisem marala kopičenja stvari, ampak sem vedno pazljivo izbirala, kaj kupujem in prinašam v svoj dom, saj so me stvari hitro pričele obremenjevati in dušiti. Vedno sem se bolje počutila po kakšni »čistki«, ko sem zmanjšala količino oblačil v omari in odstranila tiste, ki jih že dolgo nisem nosila, nikoli nisem marala preveč dekoracije v svojem domu, raje sem imela uporabne stvari. 

Vendar pa o samem minimalizmu nisem razmišljala, dokler mi pod roke ni prišla knjiga Minimalizem avtorice Erice Layne. Šele takrat sem ugotovila, da so moja načela zelo podobna načelom minimalizma in sem to razmišljanje lahko uporabila tudi na drugih področjih svojega življenja. Vse to je sovpadalo tudi s tem, da sem bila ravno takrat v obdobju svojega življenja, ko sem več razmišljala o tem, kdo sem, kaj so moje vrednote in kako želim živeti svoje življenje, da bom bolj v stiku s seboj.

Osebni arhiv
Zakaj minimalizem? 

Moje mnenje je, da se je za minimalizem smiselno odločiti, kadar začutimo, da nas stvari, ljudje in različne situacije, dušijo. Minimalizem je način življenja, ko se zavestno, na podlagi svojih vrednot odločamo, kaj bomo prinesli v svoj dom, kako bomo potrošili svoj denar, kako si bomo organizirali svoj čas, komu ga bomo namenili, kakšni bodo naši odnosi z bližnjimi, kaj bomo v življenju počeli in vse to razporedimo ter omejimo na način, ki nam prinese notranji mir.  

Gre za odstranjevanje fizične, mentalne in čustvene navlake iz svojega življenja.

Glede na moje izkušnje, bi rekla, da ga lahko uporabiš na vseh življenjskih področjih. Pri nakupovanju, delu, skrbi zase, odnosih z drugimi ljudmi, pri preživljanju časa na spletu itd.

Se ti zdi, da je minimalizem nekakšen upor proti preobilju vsega - družbeni mediji, mediji, potrošništvo? 

Mislim, da smo se znašli na točki, ko je vsega preveč in ko se je težko zavestno odločiti za stvari, ki jih res potrebujemo. Preveč je izdelkov na tržišču, preveč je informacij na spletu, preveč je pričakovanj v službi in tudi doma, v odnosih. 

Ves čas smo obdani z reklamnimi sporočili, ki nam govorijo, kaj bi morali kupiti in imeti, kako bi morali izgledati in kaj bi morali početi, in če človek tega kritično ne preseje čez sito lastnih potreb in želja, kolikor se da neodvisno od teh sporočil, se lahko hitro ujame v občutek, da nima dovolj in da ni dovolj. Vse to je stresno in povezano z občutkom nesreče ter nezadovoljstva, vse te stvari pa te na koncu samo še dušijo in omejujejo. 

Mislim, da vedno več ljudi prihaja do te točke, ko se začenja tega zavedati. Verjamem, da ko si resnično zadovoljen s tem, kar imaš, niti ne potrebuješ več, in tudi če nisi minimalist, takrat ne zapravljaš in kopičiš iz razlogov, ki ti ne prinašajo miru. Takrat se nehaš primerjati z drugimi. Postaneš kritičen do masovnega potrošništva in lahko zaživiš bolj mirno, v skladu s svojimi vrednotami.

Preveč je izdelkov na tržišču, preveč je informacij na spletu, preveč je pričakovanj v službi in tudi doma, v odnosih. 


Se ti zdi, da se minimalizma lahko naučimo? Ga lahko privzgojimo otrokom? 

Minimalizma se lahko naučiš, ko prideš do te točke, da se začneš zavedati, da te materialne stvari dušijo, da nimajo nobene zveze s tvojim zadovoljstvom in začneš razmišljati bolj kritično. Od tukaj naprej je to potem vaja, razmišljanje o sebi in svojih potrebah ter o svojih vrednotah. 

Z zgledom lahko to potem naučimo tudi svoje otroke. Jim posvečamo svoj čas, namesto neomejene količine igrač, oblačil in drugih materialnih stvari. Se z njimi pogovarjamo o njihovih željah in potrebah ter jih naučimo, da sta to dva različna pojma. 

Ko nam recimo otrok reče, da si želi telefon, mu lahko odgovorimo z vprašanjem: »Pa ga potrebuješ?« in potem lahko skupaj razmišljamo o tem, ali telefon res potrebuje, poslušamo njegove argumente, ki pa bodo morda vodili do tega, da ga želi, ker ga imajo tudi vsi njegovi sošolci.

Potem se seveda po svoji vesti odločamo dalje, ampak dobro je že to, da takšni dialogi obstajajo in da se otrok začne učiti o tem, da je nemogoče izpolniti vse želje, ki se nam porodijo, in potrebe, ki so umetno ustvarjene, in da nam njihovo uresničevanje tudi ne prinaša nujno nekega zadovoljstva ter izpolnitve. To je samo nekaj primerov, seveda.

Kaj so nekatere pasti minimalizma? 

Ne zdi se mi, da bi minimalizem imel kakšne posebne pasti, saj ne gre za odrekanje, kot bi morda kdo razumel, ampak bolj za delovanje v skladu s seboj.

Osebni arhiv
Kje se lahko naučimo več o minimalizmu?

Kot sem že omenila, se mi zdi krasna knjiga Erice Layne z naslovom Minimalizem: minimalistične strategije, s katerimi se boste znebili navlake v svojem življenju in v njem naredili prostor za radost. Prav tako zanimiva se mi zdi knjiga Millburna in Nicodemusa z naslovom Minimalizem, živeti s smislom. Obstaja tudi kar nekaj dokumentarcev, recimo Minimalizem: dokumentarec o pomembnih stvareh v življenju (Minimalism: A Documentary About The Important Things), dokumentarec Prava cena (The True Cost), Mož brez vpliva (No Impact Man).

Misliš, da je zaradi karantene več minimalizma, so se spremenile vrednote, je minimalizem nova prihodnost? 

Mislim, da je letošnje leto in izkušnja karantene marsikoga spodbudila k večjemu razmisleku o svojem načinu življenja, o sebi in odnosih, tako da je morda to za koga res začetek poti k minimalizmu.

Za en kratek čas se mi je zazdelo, da s(m)o ljudje res malo spremenili vrednote, kar se tiče družinskega življenja, preživljanja svojega časa in dela. Zdelo se mi je, da s(m)o se malo umirili, prenehali z vsakodnevnim stresnim hitenjem in postavili družino ter sebe na prvo mesto. Začeli s(m)o malo drugače preživljati prosti čas, več v naravi in manj v nakupovalnih središčih, ampak se mi zdi, da se je čez čas, takrat, ko ni bilo omejitev, skoraj vse vrnilo na stare tirnice, zato bo res zanimivo videti, kako bo po vsem tem, ko se bo življenje vrnilo »v normalo«.

Pripis avtorice: 

Če sklepam po vedno bolj popularnih naslovih na družbenih omrežjih: “10 stvari, ki jih letose NE bom kupila”, “Družinski minimalizem za začetnike”, “200 stvari, ki se jih lahko znebiš takoj” in porastu dokumentarnih filmov in knjig na to temo, bo leto 2021 res drugačno. 

Minimalizem se zdi kot logična rešitev za nakopičenost, ki zajema naša življenja. Premislek o vrednotah je na mestu bolj kot kdajkoli prej. Ko se zaprejo trgovski centri in ko pošta zamuja, se razmišljanje o tem, česa vse ne potrebujemo, ne zdi tako težko. 

Upam, da se bomo v novem letu s tako lahkoto znebili tudi stresa ob prebiranju in poslušanju novic, se uspeli izogniti razdiralnim odnosom in predvsem še naprej skrbeli za svoje fizično in psihično zdravje tudi, ko se vrnemo “nazaj”.

Anja Oman
Novinarka in blogerka