O javni izpovedi suicidalne ideacije Meghan Markle (ali zakaj se Piers Morgan moti)

Papagenov učinek

11. 3. 2021, 13:34 | Odnosi in psihologija | Piše: N.Z.

                            O javni izpovedi suicidalne ideacije Meghan Markle (ali zakaj se Piers Morgan moti) (foto: profimedia) profimedia

Je Meghan Markle s svojo javno izpovedjo samomorilnih misli naredila več škode kot koristi? Se bo zaradi njenih pričevanj dvignilo število samomorov? Aktualne študije so jasne: prav nasprotno!

Študije pravijo, da poročila o samomorih v medijih (še posebno, če so ta senzacionalistična) praviloma povečujejo suicidalno ideacijo, z njo pa tudi samomore v populaciji.

Na primer ...

Netflixova serija

Googlov iskalnik je zaznal znaten porast iskalnega niza 'Kako se ubiti', ko se je na Netflixu pričela predvajati najstniška serija 13 Reasons Why (13 razlogov zakaj). Temu je sledil porast samomorov dijakov. Ena od študij je izračunala, da je bilo tovrstnih iskanj med 900.000 do 1,5 milijona več, kot bi jih bilo mogoče sicer pričakovati glede na obdobje leta.

Spet druga študija, ki so jo februarja 2020 objavili v Journal of the American Academy of Child & Adolescent Psychiatry, je pokazala, da je omenjena serija v obdobju med 1. aprilom in 31. decembrom, ko se je ta predvajala, botrovala 195 presežnim smrtim zaradi samomora med starimi od 10 do 17 let.

Časopisi & knjige

Ena prvih študij, ki je raziskovala ta učinek, pa je analizirala novinarska poročila 34 časopisov, ki so v tem obdobju poročali o samomorih, in ugotovila 2,51 odstoten porast stopnje samomorilnosti v danem mesecu.

Še bolj zaskrbljujoča je raziskava Stevena Stacka, eksperta za suicidalnost na Univerzi Wayne, ki je ugotovil, da objave o samomorih zvezdnikov in estradnikov kar petkrat pogosteje za seboj potegnejo posnemovalce. Stack je med drugim poročal, da 'v New Yorku vsak izid knjige na temo samopoškodovanja s točno določeno metodo povzroči 313 odstotno rast samomorov na prav takšen način'. V skoraj vsakem tretjem takšnem primeru so na kraju, kjer se je zgodil samomor, našli kopijo prav takšne knjige.

"Gledana na splošno velja, da kmalu po medijskem poročanju o samomorih, tretjina tistih, ki so v naslednjih dneh ali tednih poizkusili narediti samomor, nato poroča, da so ta poročila zaznali in bi jih torej lahko umestili med posnemovalce," za Psychology Today poudarjata dr. Raj Persaud and dr. Peter Bruggen.
Marilyn Monroe

"Samomor igralke Marilyn Monroe, na primer, naj bi bil povezan z 12-odstotnim porastom samomorov."

Stack predvideva, da za suicid ranljiva oseba v tem primeru pogosto razmišlja: 'Če Marilyn Monroe z vso svojo slavo in bogastvom ni zdržala tega življenja, le kako bi ga lahko jaz?'

Fenomen posnemanja suicidov potem, ko o samopoškodovanju poročajo mediji, je dobil naziv 'Wertherjev Effect'.

Ime je dobil po popularnem romanu iz leta 1774, v katerem se glavni junak na koncu ubije. Goetherjeva knjiga Trpljenje mladega Wertherja naj bi bila 'zaslužna' za pravo epidemijo samomorov med mladimi ljudmi. V nekaterih državah je to tako zaskrbelo, da so v Kopenhagnu, Italiji in Leipzigu knjigo tudi prepovedali.

Pravijo, da je Goethe njega dni ta fenomen (z veliko nejevere in osuplosti) komentiral z naslednjimi besedami: "Moji prijatelji ... misel, da bi morali poezijo uresničiti v realnosti, imitirati roman, kot je ta, v resničnem življenju, v vsakem primeru pa se ustreliti ... in kar se je sprva dogajalo med redkimi, se je zdaj razširilo na celo populacijo ..."

A kakor koli že, najnovejše študije prihajajo do povsem drugačnih zaključkov, ko je govora o suicidalni ideaciji.

Meghan Merkle

Po izsledkih najnovejših študij je primer Meghan Markle drugačen, saj naj bi obljubljal pozitivne učinke v smeri preprečevanja samomorov.

Dotična študija nosi zanimiv naslov: 'Vloga medijskega poročanja na samomore: Wertherjev vs. Papagenov učinek', pri čemer je Papagenov učinek ravno nasproten Wertherjevemu. Za posledico ima namreč znaten upad samopoškodovanja v populaciji.

Papagenov učinek, razlagajo avtorji, temelji na zgodbi Mozartove opere Čarobna piščal in junaku Papagenu, ki premaga suicidalno stisko ob izgubi ljubljene Papagene tako, da svojo pozornost preusmeri k trem fantom, ki mu prinesejo zvončke, kar se izkaže za dobro alternativno strategijo spoprijemanja s stisko.

Thomas Niederkrotenthaler in Gernot Sonneck z dunajske medicinske univerze sta analizirala 497 medijskih poročil iz 11 največjih avstrijskih časopisnih medijev, ki so izšli med 1. januarjem in 20 junijem 2005. Izkazalo se je, da so poročila posameznikov o tem, da so razmišljali o samomoru, čemur pa nato ni sledil tudi dejanski poskus samomora, rezultirala v znatnem upadu stopnje samomorilnosti. Dotična študija je tako pokazala, da imajo poročila o suicidalni ideaciji (kakršna je bila tudi izpoved Meghan Markle) pozitiven učinek pri prevenciji samomorov.

Študija, ki je bila objavljena v British Journal of Psychiatry, je še pokazala, da medijsko poročanje, ki si želi detabuizirati in demitizirati samomorilnost - gre torej za članke, za katere bi pričakovali, da jim bo sledil upad samomorov -, stopnjo tega dejansko še povečujejo. Podobno velja za članke, ki poročajo o statistikah samomorov in študijah suicidalnosti, pa tudi člankov s kontaktnimi informacijami za pomoč v primeru stiske ter onimi, ki poročajo o mnenjih ekspertov.

Povedano z drugimi besedami: Navodila ekspertov medijem o tem, kako naj poročajo o samomorih, so zgrešila svojo tarčo in praviloma niso rezultirala v padec stopnje samomorilnosti v populaciji.

Avtorji študije so torej prišli do spoznanja, da ima zgolj poročanje o suicidalni ideaciji preventiven učinek na suicidalnost.

Ne glede na to, kaj Piers Morgan verjame (ali ne verjame) v intervjuju z Meghan Markle, zadnje študije torej kažejo, da je kaj lahko naredila veliko javno dobrega že samo s tem, da je pozornost usmerila k suicidalnemu razmišljanju.

Po eni od teorij naj bi bilo to zato, ker 'poročanje o nekom, ki je o tem razmišljal, a tega potem ni storil', povečuje stopnjo istovetenja ranljivih posameznikov, hkrati pa poudarja drugačne vrste izid, ki je 'vseeno sem se odločil/a, da živim naprej'.

Aktualna raziskava s svojimi izsledki tako na novo postavlja strategijo poročanja, ki je bolj v skladu s suicidalno prevencijo.

V tej smeri naj bi bili najbolj učinkoviti prav članki, ki predstavljajo posameznike, ki so se suicidalni ideaciji uspeli postaviti po robu, ki so poiskali pomoč in navkljub vsemu vztrajali pri življenju. Avtorji pri tem navajajo primere navdihujočih zgodb ljudi, ki jasno izpričujejo 'lastna osebna mojstrstva pri spoprijemanju s krizo'.

Kot primer v svojem poročilu zato navajajo tudi naslednji citat:

"Preden je (Tom Jones) uspel s svojim prvim glasbenim hitom, je razmišljal o samomoru ... hotel je skočiti pred vlak podzemne železnice v Londonu ... tistega leta, leta 1965, tik preden je prišel na glasbene lestvice z 'It's Not Unusual', je za trenutek pomislil: 'Če zdaj naredim ta korak v desno, bo vsega konec.'"

Povzeto po pisanju dr. Raja Persauda in dr. Petra Bruggena na Psychologytoday