O naravi dobrega in zla, razvitosti zavesti, pa tudi o sreči (razmišlja David Cigoj)

Kolumna

24. 5. 2021, 10:54 | Odnosi in psihologija | Piše: David Cigoj

                            O naravi dobrega in zla, razvitosti zavesti, pa tudi o sreči (razmišlja David Cigoj) (foto: profimedia) profimedia

Zakaj bi človek sploh počel slabe stvari, škodil drugim in bil zloben? Skupno nam je to, da želimo biti srečni. Ali to pomeni tudi biti dobri?

Evolucija je oblikovala naš hormonski sistem tako, da od nas želi in nas nagrajuje za dobre občutke, čustva, odnose, dobro delovanje in življenje nasploh. V nasprotnem primeru nas telesno, psihično in duhovno uničuje. Navkljub vsemu se zlo dogaja. Vse verske in duhovne tradicije so se z njim ukvarjale in ga pojasnjevale. Žal podatki govorijo, da obstaja visoka korelacija med časi in kraji visoke religioznosti ter korupcijo in visokim številom smrti s strani drugih ljudi. S sekularizacijo se ti podatki izboljšujejo, družbe pa prehajajo od stanja trpljenja k cvetenju. S to tematiko se je veliko ukvarjal eden najvidnejših sociologov, pred nekaj dnevi preminuli, Ronald F. Inglehart. Z veliko gotovostjo lahko trdimo, da sama verska vsebina nobene od ver ni vir zla in nesreče. Očitno gre torej za nekaj drugega. Kopati bo treba globlje.

Zlo nam sporoča, da nekaj počnemo narobe in da moramo napredovati, da ga ne bo več. Ali lahko napredujemo brez zla? Očitno težko. Mogoče je, če ostrimo svoje zavedanje, saj s tem postajajo vedno drobni signali dovolj, da ukrepamo in napredujemo. Tako ni več treba, da jih bomo dobili močno po glavi, preden se zganimo. Težava je tudi stalno naraščajoča kompleksnost in vedno novi izzivi. Ti nam ne dajo miru, zato smo obsojeni na napredovanje - na razvoj zavesti. Ugotovili bomo, da je količina zla in krivic po svetu odvisna od razvitosti zavesti.

V ZDA je znanstvenike dalj časa obsedala želja razumeti, zakaj nekateri ljudje postanejo kriminalci. V bistvu gre pri tej temi za vprašanje: zakaj nastaja zlo. Na to temo je bilo opravljenih več raziskav. Za kronsko bi lahko razglasili raziskavo stanfordske univerze, ki se je zaključila z objavo članka s pomenljivim naslovom: Pravica žrtve do sebičnega vedenja. Povzetek članka je mogoče v angleščini prebrati na wikipediji pod naslovom Victim mentality oziroma mentaliteta žrtve.

Za potrebe te kolumne si bom pri pojasnjevanju drznil vzeti nekaj svobode, ki jo utemeljujem z dejstvom, da na tem področju posedujem znanja, ki presegajo omenjeni članek. Raziskava je bila v tipično znanstveni maniri opravljena ozko in natančno, zato so je treba umestiti v širši kontekst.

Realnost je relativna.

Vse, kar počnemo, vsebuje določeno količino zla, tudi najbolj pozitivna dejanja. Po drugi strani tudi najbolj zla dejanja vsebujejo kanček dobrega, predvsem takrat, ko spodbujajo korekcijo in kot že rečeno - razvoj.

Zlo torej niso samo umori, posilstva, ropi in drugo nasilje. Določen delež zla se pretaka tudi med našimi najbolj ljubečimi odnosi, v vsakodnevnem življenju in celo v intimi. Dobro in zlo se pretakata stalno in vsepovsod.

Tako se pojavi zanimivo vprašanje: Ali je količina zla na svetu vedno in povsod enaka? Odgovor lahko izluščimo, če se razgledamo po svetu ter skozi čase, in je očitno - ne. To pomeni, da ljudje s pravilnim življenjem in delovanjem lahko ustvarjamo ugodne razmere, v katerih je veliko dobrega ali pa je veliko slabega. Zunanje življenjske razmere na to nimajo velikega vpliva. Dejstvo je, da ljudje tudi v krutih razmerah lahko ustvarjamo dobro in obratno - v dobrih razmerah lahko ustvarjamo zlo. Od česa je to odvisno?

Obvladovanje realnosti

Vsak človek živi življenje v realnosti. Ali bo njegovo delovanje večinoma dobro ali zlo je odvisno od tega ali svojo realnost obvladuje ali ne. To je podobno kot s človekom, ki toči vodo v lijak ob ekvatorju. Na eni strani voda teče v eno smer, na drugi pa v drugo smer. Če človek realnosti ne obvladuje, se bo negova spirala obrnila navzdol, če jo obvladuje pa navzgor. Pomemben del realnosti so drugi ljudje.

Človek, ki svoje realnosti ne obvladuje, se počuti nemočen, nekompetenten, je netoleranten, nemotiviran, slabo se samoregulira, torej njegovo vedenje ni najbolj prijetno in ni zadovoljen z življenjem. Najpomembneje pa je to, da ima nezavedni občutek, da mu celotna realnost nekaj dolguje. V njem obstaja večno nezadovoljena potreba po tem, da ta dolg poravna. To tudi počne, zato deluje sebično in na račun drugih. Pogosto deluje čustveno ali celo fizično nasilno. Do drugih je ljubosumen, zavisten jih omalovažuje, jim jemlje energijo, spodnaša tla pod nogami oziroma jim meče polena pod noge. V njem tli potreba po maščevanju.

Zlobni ljudje mislijo, da ne počnejo nič slabega, le pravico zase hočejo vzpostaviti oziroma urediti nepravične razmere. Zlo se rojeva iz mentalitete žrtve.

Človek, ki svojo realnost obvladuje, se počuti močnega, kompetentnega, je motiviran, dobronameren, velikodušen, dobro se samoregulira oziroma prijetno obnaša in je zadovoljen z življenjem oziroma živi v blagostanju. Predvsem pa ga preveva občutek hvaležnosti.

Bralcem predlagam, da izostrijo oko, ali bolje ušesa za opazovanje tega, kako si ljudje pojasnjujejo realnost.

V deželi na sončni strani Alp je v dušah preveč teme. Za kriminal na srečo nismo nadarjeni, smo si pa sposobni greniti življenje na bolj subtilne načine. V želji, da bi se pelina rešili, bomo še bolj razkrinkali zlo.

Prehod iz obvladovanja realnosti v neobvladovanje, ko se počutimo kot žrtve predvsem drugih ljudi, se lahko zgodi zelo hitro. Pri tem je pomembno ločiti med dogodki, ko je nekdo dejansko žrtev razmer in tem, ko se nekdo počuti kot žrtev razmer. Običajno namreč takrat, ko se nekdo počuti kot žrtev, to objektivneje gledano, sploh ni.

To, da se posameznik občasno počuti kot žrtev razmer, še ni problematično. Težava nastane takrat, ko nekdo razvije mentaliteto žrtve. Opolnomočen človek bo tudi v dejanskem položaju žrtve deloval kvalitetno in težavo razreševal mogoče celo s humorjem. Pojavi se torej vprašanje, kdaj in pri komu se razvije mentaliteta žrtve in posledično zlo delovanje.

Običajno se razvije pri dolgotrajnejšem občutku, da je stvarnost neobvladljiva in nepravična. Ljudje zaznavamo realnost kot neobvladljivo takrat, ko naše potrebe niso zadovoljene.

Psihološke potrebe

Ljudje imamo sicer vrsto potreb. Tiste, ki najbolj vplivajo na naš odnos do realnosti pa so psihološke potrebe. Med njimi obstajajo tri osnovne psihološke potrebe in sicer po avtonomiji, kompetenci in povezanosti. Za kaj gre?

Vsak človek naj bi bil svoboden in posledično avtonomen v svojem življenju. Nihče naj ga ne bi obvladoval, dominiral ali nadziral. To, kot vemo, ni lahko doseči. Del avtonomije nam pobere nedemokratična oblast, rigidna hierahična struktura v podjetju, dominanten partner, v otroštvu in adolescenci starši itd.

Avtonomijo in svobodo pa si omejujemo tudi sami, predvsem s strahovi in prepričanji.

Nadalje naj bi bil vsakdo pri svojem delovanju kompetenten. Za življenje naj bi bil usposobljen. Občutek naj bi imel, da njegovo delovanje prinaša rezultate. Tudi to ni enostavno doseči, predvsem ne v slabo delujočih državah, predvsem onih z visoko stopnjo korupcije. Težavna so kulturna okolja previsokih pričakovanj, visoke tekmovanosti, tista, kjer se neuspeh dojema kot katastrofo ali ona, kjer ima ena družbena skupina občutek, da jo nadvladuje druga. Na ravni posameznikov je tudi veliko težav. Nekateri imajo slabo samopodobo, torej so posledično prepričani, da nekateri stvari ne zmorejo. Obstajajo pa tudi mnogi, ki enostavno nimajo dovolj znanj in spretnosti.

Naravnost uničujoča je razvajenost.

Ta se navezuje na infantilizem, pri katerem gre za to, da ljudje enostavno ne dojamejo, da so oni tisti, ki naj bi izvajali stvari. Navajeni so, da stvari postorijo drugi, recimo starši.

Skratka, vsi ti ljudje so v nevarnosti, da si ne morejo zadovoljiti svoje osnovne potrebe po kompetenci.

Vsakdo naj bi bil tudi ljubeče povezan z drugimi ljudmi, predvsem pa naj bi imel, možnost skrbeti za druge. Zanimivo, za odraslega ni toliko pomembno, da kdo skrbi zanj, ampak obratno.

Mogoče velja dodati tudi to, da je pomembnejša kvaliteta kot kvantiteta odnosov. Pri merjenju socialnega kapitala ni tako.

Nezadovoljenost osnovnih psiholoških potreb povzroča, da imajo ljudje nezaveden občutek neobvladovanja realnosti. Posledično postane zafrustriran in dobi občutek, da mu realnost dolguje. Od realnosti, največkrat drugih ljudi, sebično zahteva in jemlje. To, kot rečeno, se preliva v nasilje in zlo. Frustracije so olje na ogenj agresije mlajših moških, ki se lahko udejani v prekrških in kriminalu. Veliko zla se dogaja v partnerskih odnosih, saj pravzaprav obstaja malo verjetnosti, da bosta oba imela vse tri osnovne psihološke potrebe zadovoljene. Tako v medsebojnih odnosih pogosto plešemo ples zla.

Lokus kontrole

V bistvu se z neobvladovanjem lastne realnosti začne kvariti in sprevračati celotna precepcija realnosti. Začne se odklon od resnice in objektivnosti. Podrobneje sem o tej temi pisal v kolumni z naslovom Razmišljanje rogonosca. Naj na kratko povzamem.

Takrat, ko je življenje težko in neobvladljivo, je treba biti močan, da za lastno mizerijo kriviš sebe. Tako šibkejši ljudje z mentaliteto žrtve, iščejo razloge zanjo zunaj sebe. Ti ljudje imajo zunanji lokus kontrole. Nezavedno verjamejo, da jih obvladujejo zunanje sile povzročajo njihovo mizerijo.

Če se razgledamo čez zgodovinska obdobja, razne kulturne in verske tradicije, razne skupine ljudi in posameznike ugotovimo, da je zunanji lokus kontrole najbolj običajna stvar. Je pa tudi najbolj uničujoča. Ljudje so si vedno ustvarjali priročne bogove, vero v usodo, sovraštvo do kapitalistov, elit, druge politične opcije, drugih narodov in še in še. Seveda so krivi tudi šefi, sosedje, partnerji, sodelavci, itd. Dokler to, da nisi sam kriv omogoča izboljšanje zadovoljstva z življenjem, je to ugodno. Težava se pojavi, ker morajo ti, drugi, tudi poravnati krivico, ki se dogaja njim.

V primeru skupin ljudi se znotraj skupine vzpostavi solidarnost. To pomeni, da se imajo radi, se podpirajo in sodelujejo. Povezuje jih vzajemni duh, vendar tudi sovraštvo do skupnega vira njihove mizerije. Če je vir njihove mizerije abstrakten, kot na primer intervenirajoči bog(ovi), bodo vzpostavili množico obredov s katerimi si bodo poskušali zagotoviti ugodno obravnavo. Če je to kapital, se bodo proti njemu organizirali v kakšno organizacijo za lastno zaščito. Če pa gre recimo za drugi narod, jih bodo prav mogoče želeli uničiti.

Zlo se ustvarja tudi znotraj ene države s politično polarizacijo, ki hromi družbo. Sleherniki se v vsakdanjem življenju pač kregamo.

Tako pridemo do ugotovitve, da je zlo ... Hm, tu stvari postanejo zelo zanimive.

Je zlo v dualizmu?

Jin in jang

Vsi poznamo simboliko jin in jang, ki prikazuje ustvarjanje dinamike dveh nasprotnih dimenziji. Vsaka od teh dimenzij pa je parcialna in šele skupaj tvorita popolno celoto. Očitno je pomembno, da se noben parcialni del ne spravi s silo na drug parcialni del, noben človek na drugega človeka, narod na drugi narod in tako dalje. Da se to ne zgodi, mora imeti vsak od parcialnih delov, torej posamezen človek, čim bolj celostno razumevanje objektivnega stanja. Razumel naj bi druge ljudi, narode, stvari, dogajanje in tako dalje ter nenazadnje - sebe. To pa je mogoče, če se njegova omejena, sebična, subjektivna parcialno razumevajoča zavest razvije do nesebičnosti, ljubezni, celostnosti in objektivnosti.

Na primer: Ali kot zaposleni skrbim za lastne interese ali interese organizacije v kateri delam? Ali se potem, ko sem spil pivo na pohodu, elegantno rešim pločevinke v grmovje ali skrbim za naravo? Gre torej za odgovornost, ki jo ima vsak posameznik do celotne realnosti. Bistvena lastnost majhnih, šibkih žrtev je, da zavračajo odgovornost.

Svoboda - odgovornost = zlo. Svoboda brez odgovornosti preprečuje razvoj zavesti. To je mogoče najhujša posledica nezavednega občutka neobvladovanja realnosti.

Razvoj od absolutne sebičnosti dojenčka, ki skrbi le za lastne potrebe, pa čeprav z nasilnim glasnim jokom, do celostnega, visoko objektivnega in ljubečega človeka se lahko zgodi, če človek ni v obrambnem, žrtvenem položaju, zaprtem pred informacijami iz vseh vetrov. Človek, ki ga življenje ne ogroža, je odprt, se uči in poskuša razumeti. V informacijah, ki so osnovni gradniki zavesti, je moč. Informacije je mogoče pridobivati na veliko načinov. V širino jih pridobivamo recimo z izobraževanjem. V globino pa z zavedanjem, kar je med drugim mogoče krepiti z meditacijo. Močan človek je razumevajoč (ne le toleranten, kar se pogosto poudarja) in ljubeč. Tak človek, čeprav fizično šibek, skorajda ne deluje po principu sile in skorajda ne povzroča zla. S tem, ko ve in razume, skrbi za dobro, pravico, lepoto in kvaliteto vsega okrog sebe in sebe - soustvarja dobro realnost in dobro življenje.

Kdor razvije mentaliteto žrtve ima v bistvu težave z resnico. Z opolnomočenjem, torej pridobivanjem vedenja in znanja, v najširšem smislu pa z razvojem zavesti, se človek približuje, sicer nikoli popolnoma dosegljivi, objektivni resnici.

Ko gredo stvari narobe se šibek človek noče sprijazniti z lastno krivdo za lastno mizerijo. V neprijetnem položaju ne išče resnice, saj ta boli, temveč tolažbo. Očitnih dejstev noče videti, zato se zapre pred določenimi viri informacij. Tako ne posluša, kaj mu sporoča partner, jezni sosed, podrejeni ali nadrejeni, otrok, druga stranka, drugi narod, religija, politični pol, umetnosti, duhovnosti, itd. Poleg tega v položaju užaljene žrtve hitro postane do onih, ki naj bi ga obvladovali sumničav.

Muči ga to, kaj mu pripravljajo. Ga partner vara? Bo sosed gradil tik ob njegovi parceli? Ga bodo elite čipirale? Ga bodo zastrupili s chemtraili? Ubili s cepivi? Se bogatim kapitalistom cedijo sline po tistih dveh fičnikih, ki sta mu ostala v žepu?

Zarotniška verovanja

Take bojazni in naraščajoča nevrotičnost šibkega in parcialnega človeka speljejo v zarotniško verovanje. Njegovo razumevanje postaja vedno bolj parcialno in sčasoma tudi sprevrženo. V deliriju nerazumevanja, frustracij in strahu se tudi kvaliteta njegove kognicije drastično zniža. Stvari vidi le črno-belo, brez vmestnih odtenkov. Dvomnosti, satire in včasih tudi humorja ne razume. Tako nastajajo teorije zarot in tako se svinja miselni svet. Njegova podoba realnosti ostaja polna slepih peg in zaradi potrebe po tolažbi polna izkrivljenih razumevanj. S takim razumevanjem realnosti človek nekvalitetno razmišlja, nepravilno komunicira in uničujoče oziroma zlo deluje. Tak človek povzroča veliko krivic. Predvsem med mlajšimi moškimi je izjemno veliko nezadovoljenih, zafrustritanih vernikov v zarote. To predstavlja precejšnjo politično grožnjo.

Teorije zarot so največja zarota.

Tam, kjer ima veliko ljudi mentaliteto žrtve, lahko pomembno vplivajo na vedenjsko kulturo v družbi. Velike spake mentalitete žrtve so na primer kritikanstvo, presojanje in obsojanje, cinizem in jokavost. Po mojem mnenju je v veliki meri tudi naša slovenska kultura prežeta s to mentaliteto. To pa pomeni, da se pri nas navkljub ugodnim življenjskim razmeram, po nepotrebnem pretaka precejšnja količina subtilnega zla, ki nam kvari kvaliteto življenja.

Predvsem balkanske države so bile v zadnjem obdobju popolnoma prežete z mentaliteto žrtve. Kdor preverja rezultate raznih socioloških raziskav, lahko ugotovi, da je Balkan v svetovnem okviru nekakšna človeška črna luknja. Naj omenim le raziskavo optimalnega človeškega funkcioniranja, ki jo je opravila južnokorejska univerza Keimyung v 166 državah. Ta žal postavlja balkanske narode trdno na zadnja mesta. Upamo lahko le, da se s časovnim oddaljevanjem vojne stvari izboljšujejo. Vseeno so ravno Balkanci tisti, ki se velikokrat obnašajo vrlo.

Enakopravnost vseh

Človek se najbolj počuti kot žrtev, med ljudmi, ki ga dominirajo in nadzirajo. Tako se izkazuje kot izjemno pomembna enakopravnost vseh. Ta je mogoča v demokratičnem in svobodnem okolju. No ja, pravno-formalno je že precejšen del sveta svoboden in demokratičen. Žal smo po dolgih tisočletjih nenakopravnosti, hierarhij, spoštovanja (le) starejših, formalizacije odnosov in kar spada zraven, pri učenju enakopravnih odnosov še bolj na začetku. Kulturo enakopravnosti šele razvijamo. Težko je verjeti in si predstavljati, vendar je enakopravna in nenasilna komunikacija bistveno drugačna od naše slovenske, običajne komunikacije. Slovenci smo za njo slepi in gluhi. Pri nas so normalno sprejete oblike vedenja, ki drugje niso. O tem kaj več o kateri od prihodnjih kolumen.

Seveda so bile in še vedno so neenakopravne ženske. Življenje žensk je v veliki meri težje, predvsem pa bolj neizprosno (Je to pravi izraz?) od moškega. Neenakopravne so tudi v odnosu do svojih partnerjev in posledično so nagnjene k izvajanju čustvenega nasilja nad njimi. Moški se v veliki meri še ne znajo obnašati enakopravno in se tem povzročajo neenakopravnost žensk.

Občutek neobvadovanja realnosti imajo torej skupine ljudi in narodi. Mnoge na levem političnem poul obvladujejo kapitalisti, ki so se zarotili proti njim, dobrim delovnim ljudem. Na desnem političnem polu mnoge obvladujejo zlobni migranti, ki bodo nekega dne zavladali nad nami dobrimi zahodnjaki. Nemci so po prvi svetovni vojni postali žrtve reparacijskih stroškov in njihova prihodnost takrat ni imela luči na koncu predora. Tako so hitro našli vzrok za lastno mizerijo in ustvarili ogromen maščevalni stroj, s katerim so si želeli zagotoviti pravico za "krivico," ki se jim je zgodila. Za izjemno modrega se je izkazal ameriški predsednik Woodrowa Willsona, ki je svaril pred nalaganjem previsokih reparacijskih stroškov Nemcem. Predvsem se izkazuje za nevarno mentaliteta žrtve velikih narodov. Putin rad razlaga Rusom, kako velik narod so in kako jih zahod izzigrava. Modi poveličuje hindujce in omalovažuje muslimane.

Kako zmanjšati količino zla in trpljenja ter po drugi strani ustvarjati dobro in blagostanje? Življenje je namreč težko za vse ali vsaj skoraj vse. Problem torej ni v realnosti, še posebej ne v tako ugodnem okolju kot je naše. Problem smo mi. Problem je naš odnos do realnosti. V strokovnih in političnih okoljih se poudarja opolnomočenje ljudi. To pa je mogoče z naslednjim:

Vsi naj bi neprestano skrbeli za svobodne in demokratične razmere, človekove pravice in enakopravnost. Sam promoviram idejo nove, na znanosti in zanesljivih dejstvih utemeljene duhovnosti. Vsakdo naj bi postal steber demokracije, da ne bo nikogar dominiral. Ljudje okrog njega, predvsem otroci, sodelavci in podrejeni naj bi cveteli.

O sreči

Skrbeli naj bi za podporo avtonomije in kompetence ter ljubeče odnose.

Skrbeli naj bi za moč. Sami naj bi postali čimbolj usposobljen inštrument za dobro življenje. To pomeni predvsem kvalitetna znanja in raznovrstne spretnosti.

Drugi izraz za moč je krepost. Seznanili naj bi se z vrlinami in krepostmi. Postali naj bi krepostni karakterji. To je mogoče, če smo sposobni iti preko sebe, za to da storimo nekaj dobrega. Gre za evdaimonski princip. Že Aristotel je predvideval, da so dobri ljudje srečni. Pri "iti preko sebe" ne gre za pretirano vztrajanje in garaštvo.

Ovesti bi se morali razvojne dimenzije življenja. Z razvojem zavesti nezavedno pridobivamo vedno nova miselna orodja in sposobnosti, ki nam pomagajo pri vedno boljšem upravljanju z življenjem.

Velikih vedenjskih spak bi se morali ovesti in jih izključiti iz repertoarja lastnega obnašanja.

Vsakdo naj preveri lastna prepričanja o tistih, ki mu uničujejo življenje, ali so to parter, šef, sosed, vlada, kapital, elite, farmacevtska industrija, imigranti, usoda, Bog ali kdo drug. Seveda velja predvsem pri onih, bližnjih, da je to mogoče celo res. Če je res, se je treba proti temu boriti z močjo modrosti in ljubezni.

Predvsem pa naj bi vsakdo postal odgovoren do realnosti. Vsakdo naj bi se zavedal darov stvarnosti, bil za njih hvaležen in dobro skrbel zanje. Stvarnost nam ne dolguje nič. Mi dolgujemo vse stvarnosti. Bodimo hvaležni!

Kolumna izraža stališča avtorja in ne odraža nujno stališča uredništva Metropolitan.si.

David Cigoj
Sociolog in avtor knjige Razvoj zavesti