O zapornikovi dilemi, taktiki 'milo za drago' in drugih strategijah, ki jih igramo v življenju!

Zgodilo se je na samem vrhuncu hladne vojne, ko je bil svet soočen s povsem resnično nevarnostjo uničujočega jedrskega spopada med velesilama. V ameriški vojski so takrat zaposlili številne znanstvenike in stratege, ki naj bi proučili vse mogoče scenarije, ki bi lahko privedli do tretje svetovne vojne, v veliko pomoč pri razumevanju kompleksnosti medčloveških odnosov, poznavanja nasprotnikov in potez, ki jih ti v življenju (in na političnem parketu) vlečejo, pa so postali matematični modeli, med katerimi je osrednjo vlogo igral model po imenu Zapornikova dilema (ali Prisoner Dilemma Game).

V teoriji iger z neničelno vsoto je prav Zapornikova dilema ena od najbolj znanih in uveljavljenih modelov preučevanja medodnosnih (po Darvinu tudi preživetvenih) strategij.

Za kaj gre?

Strategi teorije iger so nasproti postavili dva človeka, ki imata zgolj dve izbiri. Bodisi bosta sodelovala (da bi se tako ognila najslabšemu možnemu scenariju) ali pa skušala prelisičiti drugega (v želj po izboljšanju lastnega položaja).

Izvorna hipotetična situacija, po kateri je model tudi dobil ime, pa gre takole:

Zapornika od zasliševalcev izvesta, da ima policija dovolj podatkov za 2-letno kazen (posedovanje orožja in manjše prekrške) in da jima torej nekaj zapora nikakor ne uide. Lahko pa se, pod določenimi okoliščinami, zaporna kazen tudi podaljša. Pred seboj imata skratka naslednje izbire:

• Če eden od obeh zapornikov prizna vpletenost v rop, drugi pa ne, bo tisti, ki je priznal, dobil le 1 leto zapora (po nekaterih variacijah iste igre bi lahko tudi odšel svoboden), medtem ko bo tisti, ki ni priznal, pa bo šel v ječo za 4 leta.
• Če bosta priznala oba, gresta oba v ječo za 3 leta.
• Če nobeden od njiju ne prizna, pa že imajo dovolj podatkov, da dobita vsak po 2 leti.

Kaj naj torej storita (pri čemer do konca ne bosta vedela, kako se je v igri 'zapornikove dileme' odločil tisti drugi)?

• V zgornjem videu boste lahko videli, kako je model zapornikove dileme mogoče aplicirati tudi na druge medodnosne situacije v resničnem svetu (npr. v poslu in marketingu).

Ker gre za hipotetično situacijo, ki naj bi nam dala zgolj misliti, je konkreten končni izid (tudi v resničnem življenju) zgolj anekdotnega pomena, ker pa tovrstna preigravanja še predobro poznamo tudi iz lastnih življenj, vas bo morda zanimalo, kaj so pokazale številne študije, ki so sledile v naslednjih nekaj desetletjih. Te zanimive tudi zato, ker na laž postavljajo ljudske reke (in z njimi prepričanja), da je 'dobrota tudi sirota'.

Dobrota ni (nujno) sirota!

Ena od najbolj razvpitih in citiranih študij s tega področja je namreč pokazala nasprotno.

Profesor političnih študij Robert Axelrod, si je zadal ambiciozen cilj. S svojo študijo je želel priti do dna najboljši možni strategiji v življenju - ali povedano drugače: želel je izvedeti, kakšno vedenje se v življenju najbolj izplača. Njegova študija Evolucija kooperativnosti je bila izpeljana na modelu posebne računalniške igre, podobne 'poker – turnirju', na katerem je sodelovalo več različnih strategij (programov, ki so si jih izmislili drugi znanstveniki), med katerimi so bile nekatere zelo dobre, celo predobre, spet druge pa naravnost sebične ali preračunljive. Zmagovalka turnirja pa je nazadnje presenetila vse.

Izkazalo se namreč je, da je bila najboljša strategija še najbolj preprosta in niti ne najbolj bistra, pa vendar hkrati tudi ni bila najbolj naivna ali dobra. Če kaj, je bila glede na mnoštvo izbir, ki so se v simulaciji ponujale, še najbolj poštena.

Zmagovalna strategija je postala  'milo za drago', prispeval pa jo je profesor Anatol Rapoport, znani psiholog in matematik iz Toronta.

Glavne značilnosti zmagovalne strategije bi lahko v grobem povzeli takole:

• nikoli ne poskuša izkoriščati drugih,
• vrne 'isto z istim', če jo skuša kdo izkoristiti,
• a je tudi prizanesljiva in ne kuha dolgo zamer.

In potem so tu izjeme!

Od omenjene simulacije, katere izsledke so nato poskusili preverjati še drugi (a se je vedno izkazalo, da je na dolgi rok absulutna zmagovalka prav 'milo za drago' in to v konkurenci zares najbolj predatorsko prefriganih), pa je seveda preteklo že veliko vode, zato lahko danes področje teorije iger postreže še z veliko več zanimivih spoznanj.

Da pa bi se ne spuščali pregloboko v detalje izjem in posebnosti, ki so jih v preživetvenih igrah (in strategijah) ljudi, rastlin, živali in celo bakterij opazovali znanstveniki, vam v nadaljevanju priporočamo ogled zares pronicljivega predvanja nevroendokrinologa, profesorja in avtorja Roberta Saploskyja. Na YouTubu objavljena predavanja, ki so bila posneta v predavalnicah univerze Stanford, namreč z razlogom beležijo na milijone ogledov.

• *video spodaj se začne predvajati v trenutku, ko Sapolsky spregovori o kompleksnosti, ki jih v zgolj navidezno preproste simulacije teorije iger vnašajo izjeme (slovenski prevod trenutno žal še ni na voljo)

Novo na Metroplay: Kako se dobro ločiti? | N1 podkast s Suzano Lovec