Je sedmo leto za pare res usodno ali je to zgolj mit?

Ideja, da naj bi po sedmih letih skupnega življenja nastopil trenutek, ko se partnerja naveličata drug drugega, izvira iz gledališke igre Sedem let skomin.

V komediji, ki jo je napisal George Axelrod, Richarda, čednega moškega srednjih let, zamika, da bi skočil čez plot in se predal goreči strasti. Leta 1955 je bil po tej komediji posnet film z istoimenskim naslovom, iz katerega je tudi sloviti prizor, v katerem veter, ki piha skozi rešetke, privzdigne krilo Marilyn Monroe.

Od takrat se je fraza sedem let skomin razširila. Postala je oznaka za nezadovoljstvo, ki ni značilno le za ljubezenske odnose, ampak za različne situacije, recimo, redno zaposlitev, ker se upad zadovoljstva pojavi v daljšem časovnem obdobju.

Je sedmo leto za pare res usodno ali je to zgolj mit?

Kar nekaj slavnih parov je dokazalo, da je sedmo leto kritično. Po sedmih letih razmerja so se namreč razšli zvezdniški pari - Jennifer Lopez in Marc Anthony, Madonna in Guy Ritchie, Brad Pitt in Jennifer Aniston, Alec Baldwin in Kim Basinger, Demi Moore in Ashton Kutcher.

Eva Hrovat Kuhar, družinska in vedenjsko–kognitivna terapevtka pravi, da se o krizi po sedmih letih zveze sicer še vedno veliko govori, kar ni čisto iz trte izvito, nikakor pa te številke ne gre jemati pretirano zares.

"V življenju nas sedemletna obdobja kar naprej spremljajo. V šolanje, prehod v srednjo šolo, začetek resnejše zveze, prvi otrok. Vse se giblje v približno tem obdobju - malo manj ali malo več kot sedem let. In sedmica ima kar nekaj prizvokov.

Sedmica na lotu prinaša srečo, sedmica v odnosu pa ima prizvok nečesa neprijetnega. Prav tako je  sedmica pravljično število, sicer le v pravljicah, v zvezi pa se ne izkaže za pravljično."

Številka sama po sebi ni problematična, izpostavlja terapevtka, ampak so pomembne spremembe, ki so se pritihotapile v odnos. Kar pa ni 'vojna napoved' partnerski zvezi, ampak le opozorilo, da je treba biti previden.

Pri svojem terapevtskem delu sicer ni bila prav pozorna na leta, ko so se težave tako nakopičile, da jih par sam ni več zmogel razrešiti in sta partnerja pri tem potrebovala pomoč.

"Bolj kot sama leta bi poudarila pomembnost vpliva sprememb, ki jih par v določenem obdobju doživlja."

"Objektivna kritična obdobja so preselitev skupaj, sprememba službe, rojstvo otrok, smrt staršev, pa še druge okoliščine, ki zahtevajo radikalno preusmeritev energije in nove moči. Subjektivna pa predvsem težave v usklajevanju potreb in pričakovanj obeh."

Ni partnerstva brez konfliktov

Težave v zvezi so pogosto povezane z neizpolnjenimi pričakovanji, še posebej ko se par odloči za otroka, opaža terapevtka.

"Na začetku je zaljubljenost vsa žareča, paru se zdi, da lahko premika gore, potem se kres prelevi v toplo ljubezen. Polagoma pa se prikrade realnost, vsakodnevni napori, težave z organizacijo.

Zelo pogosto je začetek zveze osnovan na romantični predstavi, kako se bosta cedila le med in mleko in kako bodo stalno žgoleli ptički in kako bo otroček le še češnja na torti. Seveda se to dogaja, a včasih par klone pod obremenitvami, ki jih razširjena družina prinaša s seboj.

Ni partnerstva brez konfliktov, ni odnosa, v katerem ne bi kdaj kaj zaškripalo. Kadar par uspe konflikte predelovati sproti, je prognoza zelo dobra. Ko pa pometajo nesporazume pod preprogo in se nabira zamera, prognoza ni dobra."

Ne obstaja par, ki ne bi šel skozi boljše in slabše faze, poudarja Eva Hrovat Kuhar. "Meni kar zvončki zvonijo, kadar kdo reče 'Midva pa se ne prepirava.' Mislim, da takšna izjava kar kliče po pomoči strokovnjaka, ker v primeru, da je to res, njihova preproga poka od pod njo pometenih problemov.

V takšni situaciji je najpogostejši scenarij, da eden od partnerjev vedno znova pogoltne svojo jezo in nestrinjanje ter za ljubi mir popusti.

Spet pri drugih 'frči perje'. Slišati je hudo, a je po prepiru ozračje očiščeno in odnos teče naprej bistveno lažje, brez zakopanih zamer."

Terapevtka izpostavlja, da so najpogosteje razlog za težave v razmerju občutki nerazumljenosti. "Najbolj obremenjujoče je, kadar želi kdo drugega spremeniti in ga vkalupiti v okvir, ki mu ne ustreza in ne upošteva njegovih potreb."

Zaradi vse večjega števila ločitev se zdi, da je dandanes težje obdržati zakon kot nekoč. "Danes je tempo življenja hitrejši, ljudje vedno več časa preživljajo na delovnem mestu oziroma v ukvarjanju s poslom.

Časa za sproščeno družinsko življenje in uživanje je malo, pa še v ta čas so se agresivno vtihotapili digitalni mediji. Pametni telefoni, računalniki, tablice, televizija – vse to so privlačni mediji, ki na prvi pogled zabavajo in pomagajo premagovati utrujenost, dolgoročno pa slabo vplivajo na odnose.

Poleg tega prinašajo idealiziran pogled na življenje, vsi starši so srečni in izpolnjeni, vse mamice so urejene in videti naspane, vsi otročki so smejoči, spokojni in zadovoljni. Nihče ne nalaga slik, ko so izmučeni, naveličani, besni, preutrujeni. In potem mladi starši mislijo, da so samo oni v stiski in da samo oni ne zmorejo vsakodnevnega tempa."

V današnjem času se pari soočajo z ovirami, ki so bile prejšnjim generacijam neznane.

"V malo časa je treba 'zbasati' veliko. Čas za otroke, za širšo družino, za socialne kontakte, za gospodinjstvo, za obveznosti, zase. Ja, tudi zase.

Človek, ki se samo razdaja za druge, ne more biti na dolgi rok zadovoljen in uspešen, saj prej ali slej pregori. Hkrati pa tudi tisti, ki skrbi le za svoje potrebe, ne more biti uspešen partner. In lovljenje ravnotežja med tema dvema skrajnostma ni lahka naloga."

Lahko partnerska terapija reši razmerje?

Nekateri pari se zaradi številnih prepirov, težav v komunikaciji in odtujenosti odločijo za partnersko terapijo, da bi se ponovno povezali in na novo ustvarili ljubeč odnos.

Eva Hrovat Kuhar opaža, da se za partnersko terapijo ljudje odločajo pogosteje kot včasih, še vedno pa večina precej pozno, takrat, ko je odnos že zelo načet.

"Idealno bi bilo poiskati terapevta, ko se konflikti šele začenjajo kopičiti in ne šele takrat, ko že vse poka po šivih. Težavo vidim v tem, da se razpoke začnejo širiti precej neopazno, a so žal vztrajne. Na začetku se morda paru zdi, da ni nič hudega, potem pa počasi postaja vse bolj nevzdržno."

Pomoč  je lahko izredno učinkovita, uspešna je pri usklajevanju pričakovanj, če jo le oba partnerja vzameta resno in sta pripravljena delati ne le na odnosu, ampak tudi na sebi. "Včasih paru manjka le primernih strategij, kako izboljšati komunikacijo in kako se soočiti z njunimi različnimi pogledi.

Ni rečeno, da morata biti oba prav v vsem enotna – to ni mogoče. Prihajamo iz različnih okolij, s seboj prinašamo različne čustvene nahrbtnike iz našega otroštva, kalili smo se v različnih življenjskih situacijah. Ta različnost nas lahko bogati, lahko pa nas ovira."

Družinska in vedenjsko–kognitivna terapevtka opozarja, da terapija lahko pomaga, ne more pa delati čudežev. "Lahko reši zvezo, ki je še živa, ko si oba želita nekaj popraviti v odnosu, predvsem pa je pomembna želja ostati skupaj.

Kadar pa se eden že vnaprej in trdno odloči oditi iz zveze, terapija ne more biti čarobna paličica. Lahko nauči strategij soočanja in poti reševanja, ne more pa izbrisati vseh nesporazumov, ki so se nakopičili."

"Na sebi mora delati par, terapija jima je pri tem lahko v izjemno pomoč, a ne more delati namesto njiju."

Ne glede na to, koliko let je par v zakonu ali razmerju – četudi sta skupaj že več kot sedem let – je odnos potrebno gojiti, poudarja Eva Hrovat Kuhat.

"Nič ne cveti samo od sebe. Osnova je, da se par po rojstvu otroka ne prelevi le v mamo in očeta, da ne skrbita le za otroka, ampak vlagata energijo tudi vase in v partnerski odnos.

V stvari, ki jih rada počneta skupaj, v drobne pozornosti, s katerimi razveseljujeta drug drugega, v kakšen skupen hobi, v priložnost za skupno zabavo, v kavo, ob kateri se pogovorita o sebi – pogovor je namreč lepilo odnosa."

PREBERITE ŠE: Partnerstvo po urniku ALI Kaj narediti, ko se izkaže, da ima popoln partner eno veliko napako?

PRIPOROČAMO TUDI: Življenje z najstnikom: "Staršem je težko, ker jim otroci zaupajo manj o sebi"

Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ