Pasji prijatelji niso le domače živali, temveč so bitja polna razložljivih (in nerazložljivih) skrivnosti

Mednarodni dan psov

25. 8. 2021, 12:00 | Odnosi in psihologija | Piše: Vid Legradić
Pasji prijatelji niso le domače živali, temveč so bitja polna razložljivih (in nerazložljivih) skrivnosti (foto: Vid Legradić) Vid Legradić

Pravijo, da lahko pes zavoha bolezen. Tudi Covid-19. Morda pa ne bi bilo slabo, da bi pred šolami in službami namesto varnostnikov stali vodniki s svojimi psi?

Ker je pes človekov najboljši prijatelj, si zasluži svoj dan.

Obeležujemo ga 26. avgusta in našim zvestim spremljevalcem, ki so ob nas praktično vso človeško zgodovino, izražamo hvaležnost za njihovo družbo.

Pasji prijatelji niso le domače živali, temveč so bitja polna razložljivih in nerazložljivih skrivnosti.

Psi so tako kot mi desničarji ali levičarji. Če je vaš pes »levo-tačkar« ali »desno-tačkar«, lahko ugotovite tako, da mu podate njegovo svojo najljubšo igračo ali se z njim igrate interaktivno igro. Tista šapa, s katero si najprej pomaga – tista je njegova dominantna tačka. Odraz pameti priča tudi dejstvo, da se lahko psi naučijo več kot 100 besed in kretenj, zaradi česar sta njihova inteligenca in razumevanje nas enaki kot pri dveletnem otroku. Naivno vprašanje se glasi, zakaj bi dvoletnika dresirali, a gre v primeru psov vsekakor omeniti, da je kužka veliko lažje dresirati kot dvoletnika.

Že vrabci na vejah čivkajo, ko vsako leto poslušamo opozorila o psih in njim zelo nevarni vročini. Pasji ljubljenčki se namreč ne morejo potiti. Ker nimajo potu, se ne morejo hitro ohladiti. Sicer se potijo, ampak le preko tačk. Njihov edini učinkoviti način hlajenja je izgubljanje toplote skozi nos. Zato se poleti tako radi »smejijo«. Smo pa ljudje izkoristili to pasjo lastnost za nekaj drugega. Ker je pasja koža brez por, tiskarska barva ni mogla pronicati skoznjo. Zato smo iz pasjega usnja izdelovali tufe. Tuf so bile štampiljke, ki so v začetku tiskarstva služile nanašanju barve na sitotisk, jedkanice, negative in modele črk.

Po vsej verjetnosti je bila tudi barva, ki je služila tisku prve slovenske knjige Katekizem, nanesena na tiskarski stroj s pomočjo pasjega usnja. Le kaj bi Trubar in Slovenci brez psov!

Pasji voh je, odvisno od pasme, vsaj štiridesetkrat močnejši od človekovega. Pasji smrček je moker zato, da lažje absorbira vonjave. To pa še ni vse. Ali ste vedeli, da lahko pes vonja tudi takrat, ko diha? Skrivnost te neverjetne lastnosti je v obliki smrčka, ki ima, poleg nosnic spredaj, ob straneh še dve reži. Taka oblika nosu omogoča, da se vonjave zadržujejo v nosu ob hkratnem vstopanju in izstopanju zraka iz pljuč. Z drugimi besedami to pomeni, da lahko psi prosto dihajo in ob tem še zmeraj ugotavljajo, kakšen je bil predhodno zaznani vonj.

Glavni »vohljači« so seveda pasji samčki, ki na vsakem sprehodu vestno označujejo teren. Pri tem dvignejo nogo, kar je unikum v vsem živalskem kraljestvu. Da, tako je – le psi dvignejo nogo med uriniranjem in nihče ne ve, zakaj. Domneva se, da zaradi tega, ker želijo svoj »podpis« pustiti čim višje in s tem sporočiti svojo prevlado ali doseči boljšo »vidnost« podpisa. Toda vse to so le teorije. V resnici še nobenemu od ljudi te enigme ni uspelo razvozlati. Poleg urina psi svoja sporočila prenašajo tudi v tacah. Med kremplji imajo namreč žleze kot mačke. Po opravljeni potrebi, ko z vsemi štirimi tacami razpraskajo teren, ne pospravijo za sabo (kot običajno domnevamo), ampak v tleh pustijo sporočilo.

Psi pijejo s spodnjo stranjo jezika. Ko v skledo vode pomočijo svoj jezik, si običajno predstavljamo, da jezik oblikujejo v nekakšno žlico in si vodo podajo v gobček. Ta predstava ni pravilna. Pes vodo zajame s spodnjo stranjo jezika, jo vrže v zrak in hlastne po njej. Z drugimi besedami: s spodnjo stranjo jezika požirek vržejo v zrak in hlastnejo po njem. Vse se dogaja zelo hitro, zato je postopek pasjega pitja težko viden. Toda takšen je.

Ste morda opazili, da vas kuža zaljubljeno gleda? Niti ni pomembno, ali je vaš ali ne.

Kužki se namreč lahko zaljubijo. Vsaj tako govori znanost.

Dokazano je namreč bilo, da se raven oksitocina, (včasih znanega tudi kot »hormona ljubezni«, pri psu poveča, ko se nahaja ob določenem človeku ali ga zamaknjeno gleda. Ta pogled mora biti seveda iz pasjega srca, in ne tisti, katerega namen je prošnja za hrano.

Dokazano je, da lastniki psov živijo dlje kot ljudje brez psov. Poleg tega imajo lastniki psov tudi večjo verjetnost, da bodo preživeli in okrevali po večjih zdravstvenih zapletih, kot sta na primer srčni infarkt ali možganska kap. Zakaj? Obstaja kar nekaj razlogov. Interakcija s kužki lahko poveča proizvodnjo hormonov sreče. To pripelje do boljšega počutja in pomaga znižati raven stresa. Zaradi sprehodov imajo lastniki psov tudi nižji krvni tlak, manj možnosti za nastanek depresij in boljšo telesno pripravljenost.

Posebej pa velja poudariti vpliv psov na imunski sistem. Ta je pri lastnikih pogosto močan zaradi dveh stvari: ker hodijo na sprehode tudi ob slabem vremenu (stimulativno delovanje neugodnih vremenskih razmer na naš organizem) in ker je njihov dom zaradi dlakavega prijatelja nekoliko bolj umazan kot dom brez njega. Izpostavljenost slednjemu elementu tako ali drugače krepi imunost človeškega telesa.

Pa brez zamere, kužki!

 

Vid Legradić
Popotnik in avtor knjig