Pedagog Godi Keller: To je ena od skrivnosti uspešnega šolstva na Finskem

Avtor knjige S srcem v šoli, prevedene tudi v slovenščino, Tvil i fred (Dvom v miru) in Lempen & Ulempen deluje kot samostojni mednarodni predavatelj, pisec in učitelj. Najbolj je znan na Norveškem, predava pa po vsej Evropi in tudi zunaj meja stare celine.

Zaradi potreb sodobnih staršev je začel voditi Šolo za starše, ki je po zaslugi njegovega drugačnega pristopa naletela na izredno pozitiven odziv v vseh državah, kjer jo izvaja. Tudi v Sloveniji. Rekel mi je, da je pedagogika umetnost in ne znanost. »Ker je vsak otrok drugačen,« je dodal pomenljivo.

Torej receptov za to, kako naj otrok zvečer zaspi, je zelenjavo, dela domačo nalogo in ne nasprotuje domačim opravilom, ni?

»Ne. Če pogledava šestdeset, sedemdeset let nazaj, je bila vzgoja drugačna. Starši so verjetno večinoma ravnali enako s svojimi otroki. Obstajala so nepisana pravila o tem, kaj je primerno in kaj ni primerno.

Če je bil fantek, je moral imeti postrižene lase na kratko, točno se je vedelo, kako se mora otrok obnašati, če pride stric na obisk, kako se obnašati v šoli, kaj jesti, kdaj jesti … In vse to je danes individualno. Danes vsak starš poišče svoje rešitve v določeni situaciji in jaz to spoštujem.

Nisem nostalgičen, ne mislim, da je bilo včasih bolje. Danes je tako. Pri tem ni recepta in to je čudovito, ker se s pravilnim izobraževanjem glede ravnanja bolje upošteva raznolikost otrok in odnosov. 

Ta raznolikost je prevelika za pravila. Včasih celo provociram kolege znanstvenike s tem, da pravim, da pedagogika ni znanost, da je pedagogika. Torej, nikoli ne bi dal staršem nasveta: 'Naredite to in to'. Namesto tega pogledam, kako si starši lahko okrepijo samozavest in razumevanje položaja.

Potem pa morajo narediti po svoje, odvisno od okoliščin. In oni to lahko naredijo. Veste, ko sem bil mlad, sem mislil, da vem vse. Danes se zavedam, da obstaja tisoče načinov, kako nekaj narediti.

V svoji praksi vsa ta leta nisem srečal dveh enakih otrok in nisem dvakrat videl enakega odnosa med starši in otrokom. Ljudje smo si raznolični.

Imam pet vnukov in vnukinj, vsi so mi malce podobni, vendar je to obenem pet različnih vesolij. Kar je v določenem trenutku dobro za enega, zagotovo ni dobro za drugega.

To je eden od razlogov, zaradi katerih protestiram proti standardiziranju v šolah. Tam namreč standardizirajo napredek, znanje in inteligenco, čeprav vemo, da obstaja veliko več inteligenc kot le kognitivna ali matematično-logična.

Poglejva družbeno inteligenco: otrok ne dobi nagrade za to, ker je družaben, za drugo vrsto inteligence pa dobi nagrado, to je katastrofa. Če se zavedamo potreb prihodnosti, vemo, da je treba sodelovati.

In če govorimo o umetniških sposobnosti ali nemirnih otrocih, ki so po navadi drugače nadarjeni ... Vse to se zgubi skozi standardizacijo, kar je neumno, če pogledate različnost otrok in različnost nalog.

V družbi, v kateri živimo, nekdo mora popraviti avto, nekdo mora zgraditi hišo, nekdo tudi mora postati odvetnik ali profesor, potrebujemo raznolikost znanj in veščin. Danes se otroci, ki jim ne gre teorija, zelo, zelo pogosto počutijo kot zgube, ne le v šoli, temveč tudi v življenju.

In ker je šola vedno bolj zahtevna, se tudi starši, katerih otroci v šoli niso najuspešnejši, počutijo kot zgube …

Ja, pogosto se tudi starši počutijo kot zgube. Pogosto je tako, ker je sistem takšen: ko vaš otrok ni dober na določenem teoretičnem področju v šoli, večinoma v matematiki, fiziki ali jeziku, se počutite, kot da je vaš otrok zguba ali včasih celo neumen. In to je nesmisel in ne pomaga ter je kontraproduktivno!

Poiskati bi morali otrokove sposobnosti in delati na njegovem razvoju na podlagi teh sposobnosti.

Ideja tekmovalnosti je zelo zlorabljana. Tekmovalnost je normalna človekova potreba,  vendar ni vedno plodna. In v pedagogiki po navadi ni. Primerjati vas z vašo sestro ali bratom ne prinese zelo dobrih rezultatov. 

Ob tem se morda počutite slabo, le redko ste motivirani. Tekmovanje deluje spodbudno na nekatere otroke v nekaterih okoliščinah, na splošno pa ne. Na splošno tekmovanje ni dobro, ker vam ni treba tekmovati z vašo sestro.

Treba je poiskati lastno pot in ugotoviti, kaj bi morali narediti vi. Pogosto to ne vključuje vzporednic. In to je pogosto težava s starši, ker starši pogosto preveč gledajo na ocene, posebej na matematiko in podobne predmete.

Če otroku ne gre dobro petje ali gibanje, recimo gimnastika, bo večina staršev rekla: »V redu, pa kaj,« ko gre za matematiko, pa nimajo takšnega mnenja in ne rečejo: »Ok, moj otrok ni pretirano vešč, ko gre za teorijo, katere so sposobnosti mojega otroka?« Menim, da je to katastrofalno. Na to bi res lahko gledali drugače.

Vaše najpomembnejše sporočilo sodobnim staršem je torej?

Verjemite v otroke, verjemite v prihodnost, zaupajte učiteljem. Če res želite pomagati svojim otrokom, podpirajte učitelje. Ne zato, ker bi sočustvovali z njimi. Če spoštujete učitelje, se otroci več naučijo. To je na primer ena od skrivnosti šolstva na Finskem.

Na Finskem so poklicni učitelji zelo spoštovani. Imajo visok status, primerljiv z doktorjem medicine v Sloveniji. V številnih državah poklicni učitelji niso pretirano spoštovani.

Videl sem grozne stvari. Na primer v Indiji, kjer na podeželju učitelje jemljejo za najnižje od najnižjih. In kdo plačuje ceno za to? Otroci.

In verjemite v prihodnost otroka, ker prihodnost naših otrok ni znana. Ne vemo, kakšne sposobnosti se bodo razvile, sploh ne vemo, kakšna bo družba čez petnajst let, s kakšnimi izzivi se bodo naši otroci srečali.

Torej, dober način, kako pristopati k temu, je zaupanje. Nespametno bi bilo pristopati s strahom in se vsega bati.

Strah paralizira. Strah nam ne pomaga. Zame je zlata beseda pedagogike zaupanje. In zaupati je težko, ker morate odgovoriti z DA na nekaj neznanega. Po drugi strani je to povezava, prek katere krepimo drug drugega. Saj veste, to je takrat, ko otroku rečemo: »Ne skrbi, vem, da boš dobro, kar počasi.«

Na predavanju v Cankarjevem domu ste povedali pravljico.

Pravljice so hrana za otroke, ker so starodavno instinktivno človeško znanje. Poleg tega je izjemno pomemben tudi glas pripovedovalca, ker z glasom damo nekaj drugega – nič intelektualnega, temveč določen občutek.

Moja najstarejša vnukinja je pred nekaj tedni rekla: »Dedek, malce se bojim.« In sem rekel: »Bojiš se?« Vnukinja se zdaj bliža trinajstem letu.

»Ja, ker se bojim, da bo morda prišel konec sveta,« je odgovorila. Govorila je o Greti Thunberg in podnebni krizi. Potem pa sem ji rekel: »Veš, ko sem bil jaz mlad, smo se tudi zelo bali. Bali smo se atomske bombe. Precej smo se bali atomske bombe. In veš kaj? To je bilo pred petdesetimi leti in še vedno ni bilo atomske vojne.«

In potem sem začutil, da je potolažena, ne zaradi tega, kar sem ji povedal, temveč zato, ker sem bil znotraj umirjen. Nisem bil zasopihan in pod stresom. Jaz se nisem bal. In zato je imela občutek, da ne more biti tako nevarno, saj se dedi ne boji.

To je drugi nivo dialoga, ki nima nič z besedami. In to je pomemben del dobrega starševstva, dobre vzgoje – pomembno je, da veste, da se z otroki pogovarjate na veliko načinov, večinoma tako, da ste to, kar ste, in tako, da ste osebnost.

Biti dober učitelj pomeni dobro učiti sebe. To je absolutno osrednje, ker otrok bere vašo osebnost, uči se iz tega, kakšni ste.

Starši, ki so umirjeni, odločni in vedo, kaj počnejo, po navadi dobijo otroke, ki so mirni, odločni in vedo, kaj počnejo, prej ali slej. Tisti, ki ves čas debatirajo o vsem, naredijo otroke živčne.

Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ