Pes uboga lastnika, ki mu zaupa (ne sme pa se ga bati)!

Vedenje živali

13. 10. 2021, 12:33 | Odnosi in psihologija

                            Pes uboga lastnika, ki mu zaupa (ne sme pa se ga bati)! (foto: profimedia) profimedia

Psihičnemu stanju, v katerem se nahaja pes, ko je kaznovan, strokovno pravimo: naučena nemoč. Tako pri psih kot ljudeh velja, da tovrstna stanja povzročajo razvoj fizičnih obolenj.

Odnos med psom in lastnikom mora temeljiti na zaupanju, kar pa je mogoče vzpostaviti zgolj  z doslednostjo in nikakor ne grobotstjo.

Cilj vzgoje in treninga je dobiti psa, ki posluša svojega lastnika zato, ker mu zaupa (in ne zato, ker se ga boji). Dobro vzgojen pes je psihično stabilen, to pa je lahko le, če zaupa svojemu odnosu z lastnikom. To je pomembno zato, da bi bil pes varen za svojo okolico, še posebno, ko gre za družine z otroki.

Kaznovanje pa na drugi strani ne le spreminja vedenje psa, temveč nosi s seboj tudi usodne posledice za fizično in psihično zdravje psa ter ruši odnos med psom in lastnikom.

Lastniki psov pogosto ne vedo, da prav fizična kazen onemogoča, da bi to, kar želimo psu sporočiti ali ga naučiti, naletelo na odprta ušesa. Največjo težavo pri tem predstavlja najti pravi trenutek kaznovanja, če naj bo to sploh učinkovito. Veliko prelahko je tega zgrešiti, posledice pa so vedno dolgoročne.

Napačen trenutek

Napačno izbrani trenutek za kazen je tako vsak, ki:

  • se zgodi prepozno oz. takrat, ko je pes že prenehal početi to, za kar bi ga radi kaznovali.
Primer: Ko lastniki psa kličejo v parku ali ga skušajo ujeti, potem pa ga kaznujejo v trenutku, ko je ta pritekel k njim ali ko so ga končno ujeli. Kazen bi bila učinkovita samo, če bi se zgodila v tistem času, ko pes še beži, medtem ko povsem zgreši svoj namen (za prihodnje podobne situacije, ko se spet ne bo odzival ali bo bežal), če se ga kaznuje, ko je ta že z nami.

Takšna kazen skratka ne rešuje našega problema, temveč ga celo povečuje.

Ker pes ne razume, kar mu v 'človeškem jeziku' dopovedujemo besedno, ne more razumeti, da je kaznovan za nekaj, kar se je že zgodilo.

Lastniki pogosto poročajo, da pes v takšnih trenutkih izgleda, kot da čuti krivdo. A se motijo. Pes je videti tako, ker se lastnik jezi in zgolj reagira na trenutno situacijo (in nikakor ne z nečim, kar se je že zgodilo).

Nikoli po glavi!

Naslednji problem s fizično kaznijo psa je v tem, da lastniki neredko psa udarijo po gobčku ali glavi, npr. ko psi lajajo.

Tega nikakor ne smemo storiti, saj je pasji gobček nadvse občutljiv, obstaja pa tudi nevarnost, da bi psa udarili po očeh. Živali se zato NIKOLI in z NIČEMER ne sme udarjati po glavi!

Posebne vrste problem je tudi kaznovanje psa, ki ga lastniki trenirajo s povodcem, ki psa stiska za vrat.

Vrat je nadvse občutljiv del telesa, saj tam potekajo pomembne krvne žile, ki oskrbujejo možgane, sapnik in hrbtenico. Vsako 'davljenje' in stiskanje tega predela telesa povzroča poškodbe teh struktur. Prav tako je takšne vrste kaznovanje nadvse boleče za psa, zaradi česar se vedenjske težave prej poslabšajo kot izboljšajo (npr. problem reaktivnosti na druge pse).

Še posebno boleče so zatezne ovratnice z bodicami, medtem ko so električne ovratnice prepovedane z zakonom. Poleg škodljivega vpliva na psihično zdravje psa, veljajo takšne ovratnice za nehumane.

Asociacije na kazen

Pogosta napaka lastnikov je tepežka s povodcem, s katerim ti sicer sprehajajo psa.

Če se psa tepe s povodcem, se bo pes bal približati lastniku, ko ta v rokah drži povodec. To lahko postane problem, ko bo taisti lastnik pričel klicati psa v parku, a se mu bo pes bal približati, ker se bo bal, da bo tepen.

Takoj ko pes nek predmet poveže s kaznijo, ta predmet postane problematičen. Podobno se zgodi z osebami, ki ga fizično kaznujejo, ali prostorom, kjer so že bili kaznovani. V tem primeru se pes lahko prične bati točno določenega človeka ali prostora.

Najhuje pa je, če pes koncept kazni poveže z drugim psom ali otrokom, saj bi v prihodnje lahko pričel poskuašti 'pregnati' to ali tega, kar povezuje s kaznijo.

Še najbolj nesmiselno pa je kaznovati psa za nekaj, kar je del njegovega naravnega ustroja oz. naravno vedenje.

Na primer, ko psi skačejo na ljudi, ker jih želijo polizati po obrazu (saj se v pasjem svetu tako izkazuje ljubezen in naklonjenost). Vloga pasje vzgoje je psa naučiti, da ljudem to početje ni prijetno, nikakor pa ga pri tem ne gre kaznovati za nekaj, kar je del 'pasjega bontona'.

Kaznovanje spreminja vedenje, ne menja pa narave psa. Kar pomeni, da si pes nekaj še vedno želi narediti, ko se za to pokaže prilika, a mu ob tem narašča frustracija. Vse skupaj lahko postane nevarno, če je pes kaznovan zaradi svojih reakcij v bližini otrok. Dovolj je že trenutek nepozornosti, pa bo kaznovan pes storil to, kar se je 'odločil'. Takšen pes lahko postane 'tempirana bomba'.

Posebno problematično je kaznovanje psa, ki renči.

Renčanje je svarilo. Je znak, da bi lahko prišlo do agresije. Zato gre v tem primeru najprej umakniti vzrok zanj in nikakor ne kaznovati svarilo (torej renčanje).

Nemoč in depresija

In končno: psihično stanje, v katerem se nahaja kaznovan pes, je naučena nemoč.

Takšno stanje je nadvse podobno simptomatiki depresije pri ljudeh.

Pes, ki je v stanju naučeni nemoči, čuti, da nima nadzora nad svojim okoljem. Boji se, da bo vse, kar bo storil, narobe in bo zato kaznovan, zato obupa nad vsem. Ko je pes v stanju naučene nemoči, gre pričakovati, da se bodo (tako kot pri depresivnih ljudeh) pri njem razvile s temi stanji povezane fizične bolezni.

Po drugi strani pa je pse še kako mogoče naučiti, da se vedejo na želeni način brez vsakršne fizične kazni.

Pozitivne spodbude

Pse je potrebno vzgajati in trenirati s pomočjo pozitivnih spodbudb (torej prek nagrajevanja). Tudi v tem primeru je potrebno vedeti, da je ne-fizično kaznovanje učinkovito le, ko se zgoi v pravem trenutku, torej natančno takrat, ko pes počne nekaj, kar je za lastnika problematično.

Nikoli in nikdar pa se psa ne sme zanemarjati po več ur ali dni.

Na primer: Ignoriranje (odtegovanje pozornosti) je lahko sporočilo za psa, naj preneha nekaj početi (skakati na lastnika ali prostiti za hrano pri mizi). Psi, ki so naučeni komunicirati z lastnikom, se bodo odzvali že na zaskrbljen ali jezen obraz (in telesno govorico) lastnika, dobro bodo razumeli pa tudi glasneje izgovorjeni 'ne' ter razumeli, zakaj nečesa ne smejo početi.

Znanost je glede vzgoje psov že nekaj časa jasna.

Od konca prejšnjega stoletja do danes so nam na voljo dokazi, ki kažejo, da je fizična kazen povsem nepotrebna pri vzgoji psov. Vse pogostejša pa so tudi opozorila, da takšen način vzgoje nikakor ni primeren za vzgojo hišnih ljubljenčkov, ki vsakodnevno prihajajo v stik z veliko ljudmi in drugih psov, še posebno, če se ti stiki dogajajo na sodobno hektičen, hiter in bučen način.

Čas velja, da je pes človekov najboljši prijatelj, naj skratka prične že enkrat veljati tudi, da gre s psi tudi tako ravnati. Torej kot z najboljšimi prijatelji.