Matej Zaplotnik: "V korist otroka" je ena najbolj zlorabljenih dikcij!

Ločitev

4. 3. 2020, 07:00 | Odnosi in psihologija | Piše: Katja Štingl
Matej Zaplotnik: "V korist otroka" je ena najbolj zlorabljenih dikcij! (foto: Unsplash) Unsplash

"Šestletna deklica je jasno izrazila svoje mnenje in se zaveda odgovornosti svojih odločitev," pravi eno izmed izvedenskih mnenj sodišča, ki v več kot treh četrtinah primerov odloča o usodi otrok po ločitvi. Matej Zaplotnik, socialni pedagog, s svojim delovanjem poziva starše, naj po razhodu v sebi najdejo moč in rešitve v komunikaciji z bivšim partnerjem, ki bodo znotraj starševske skrbi najbolje zadovoljevale potrebe vseh članov družine.

Le 27 odstotkov mladostnikov vzgojnih zavodov ima starše v zvezi. Do takšnih ugotovitev so prišli v Svetovalno izobraževalnem centru MIT, v okviru raziskave Začne se v družini, pri kateri je bil eden izmed nosilcev tudi socialni pedagog Matej Zaplotnik, ki že od leta 2008 dela z mladostniki v Stanovanjski skupnosti Postojna.

Pri delu je prepoznal, da ima zelo veliko mladostnikov s težavami na področju vedenja in čustvovanja za seboj izkušnjo ločitve staršev. Ta ugotovitev je bila povod za njegovo začetno navdušenje raziskovanja in dela na področju ločitve staršev.

Zaradi velikega pomanjkanja podpore, usmeritev in pomoči družinam v procesu ločitve staršev se je odločil, da svoje delo in energijo usmeri v iskanje rešitev na tem področju.

Matej Zaplotnik Osebni arhiv

Matej Zaplotnik

Njegov cilj je pomoč čim večjemu številu staršev in njihovim otrokom, da se slednji pet, deset ali celo več let po ločitvi ne bodo soočali s tako močnimi čustvenimi in vedenjskimi težavami, da bi bila potrebna namestitev mladostnika v stanovanjsko skupino ali vzgojni zavod.

Zaradi vprašanja kako slovenska sodna praksa, ki v večini primerov tožbenih razvez deluje po sistemu “en starš skrbnik, drugi starš ima stike vsak drugi vikend in vsako drugo sredo“, vpliva na odraščajočega otroka, vas slovensko socialni sodni sistem ne podpira. Razlog?

Strokovnjaki ob posameznih primerih ne želijo moje pomoči in doprinosa razrešitev najtežjih družinskih dinamik, do katerih lahko privede ločitev staršev. To pa zato, ker moji strokovno podprti argumenti, ki so usmerjeni v zagotavljanje resnične največje koristi otroka, ponavadi močno odstopajo od slovenske sodne prakse.

Ob ločitvi so v večini primerov še prisotna močna čustva, bodisi jeza, žalost, zamera, razočaranje, starša sta v konfliktnem odnosu, a posameznik se mora ob vsem tem ukvarjati z birokracijo, ki vključuje razdelitev premoženja, dodelitev skrbništva in preživnine. Bi bilo morda bolje, da se s temi zadevami malo počaka, da se nekdanja partnerja pomirita s situacijo in pogovorita s 'trezno' glavo?

V kolikor sta to sposobna narediti, s tem pokažeta določeno stopnjo zrelosti. Pri sebi prepoznata, da ju imajo čustva še pod nadzorom in je bolje, če se ta del za določeno obdobje preloži. To absolutno podpiram, a takšnih primerov je izredno malo. Vsi bi radi zadevo končali čimprej, zato takoj brezglavo drvijo na sodišče.

Pri tem pa se ne zavedajo, da vsaka kasnejša sprememba na sodišču zahteva ponovno obravnavo, čas in denar, tako da je zato res pomembno, kaj se dogovoriš na začetku.

Tako je. Dobro je, da se pri teh dogovorih, sploh pri določanju stikov, upošteva čim več dejavnikov, a dejstvo je, da otroci odraščajo, s tem pa se spreminjajo tudi njihove potrebe. Vsaj prvi dve leti je zato priporočljivo, da se stvari peljejo tako, kot je dogovorjeno, da je za otroka to neko stabilno obdobje, v tem času pa se čustva tudi toliko ohladijo, da lahko bivša partnerja postaneta bolj prilagodljiva. No, vsaj naj bi se, ni vedno tako (smeh).

Kamorkoli prideš kot razvezan starš, na center za socialno delo ali na sodišče, povsod se na veliko izpostavlja 'v korist otroka'. Se mi samo dozdeva, da kljub temu, da bi starši in službe morali delovati tako, to pogosto žal ni ni tako? Ker to korist vsak starš vidi drugače, skozi svoj pogled oziroma skozi pogled vnaprej določenega sistema. Kaj sploh pomeni 'v korist otroka'?

'V korist otroka' je po mojem mnenju ena najbolj zlorabljenih dikcij, v kateremkoli spektru uporabe in prav tako v naši zakonodaji. Roko na srce, ta dikcija niti ni nikjer jasno definirana. V nobeni državi, nikjer na svetu. 'V dobro ali korist' otroka si jaz utemeljujem na podlagi raziskav, ki dokazujejo, da je čimbolj enakovredno preživet čas z obema staršema tudi po njuni ločitvi otroku najbolj v korist.

Kasneje imajo ti otroci najmanj težav s prilagoditvijo, najmanj vedenjskih težav in tudi manj zdravstvenih težav, kot pa tisti, ki živijo v enostarševskih družinah z omejenimi stiki drugega starša. Govorim seveda o odgovornih starših z urejenim življenjem, ko niso prisotne kakšne zlorabe otrok, tisto je povsem druga zgodba.

A še vedno pri nas prevladuje že leta utečena praksa, da je mati primarna skrbnica, očetu pa se določijo stiki. Karkoli je drugače, je zgolj izjema, ne pravilo. Naš sodno socialni sistem ščiti predvsem matere. Kako to?

Imate prav, kajti to pravilo se vleče še iz časov, ko je bila mama razumljena kot edina oseba, ki je lahko najbolj povezana z otrokom, ga razume, se mu prilagaja, ga vzgaja in očitno je to ostalo zakoreninjeno v globoki podzavesti naše družbe. Tudi večina očetov starta v ločitev tako, da sploh ne vidijo nobene druge možnosti. »Bojim se prositi za skrbništvo, ker je to tako ali tako izgubljena bitka. Skušal si bom izboriti vsaj čim več stikov,« so njihove besede.

Le tam, kjer sta prisotni dve zreli osebi, se da dogovoriti o sostarševstu oziroma deljenem skrbništvu, sicer pa statistika pravi, da je 69 odstotkov dodeljenih mami, 6 očetom očetom, 21 odstotkov je takšnih, ki se uspejo dogovoriti za sostarševstvo, ostalo pa je dodeljenim tretjim osebam. Ti podatki nam povedo, v kolikih odstotkih se starša uspeta dogovoriti sama in da v približno treh četrtinah o usodi otrok odloča sodišče.

Vidite tovrstno razliko morda tudi v tem, da je večina socialnih delavk žensk, na družinskih oddelkih sodišč pa zaposlene sodnice in so zaradi tega očetje diskriminirani?

To so zgolj dejstva, ki pa nujno ne povzročajo diskriminacije. Večjo težavo vidim v podajanju lažnih ovadb nasilništva, ki lahko pomeni takojšnjo prepoved stika z otrokom. Z obtožbo se namreč vzpostavi nek sum, da je obtoženi starš slab starš. Kar v glavah strokovnjakov ne spremeni niti dejstvo, da je ta obtožba kasneje zavržena.

Obtoženi starš si v izjemno redkih primerih lahko kasneje izbori skupno starševstvo ali enostarševsko skrb nad otrokom. Četudi je pozneje v postopku predloženih cel kup dokazov, da ima obtoženi starš v resnici bistveno boljše starševske kapacitete od starša, ki je podal lažno ovadbo.

Kakšni so najpogostejši motivi žensk za lažno ovadbo?

Različni. Pogosto gre za maščevanje bivšemu partnerju, motiv pa je lahko tudi materialne narave, kot je povišanje preživnine in ostalih socialnih transferjev. Poznam celo primere, v katerih je sodišče določilo višjo preživnino kot socialna podpora, ki jo je oče prejemal.

Se še vedno dogaja, da se na zaslišanjih na otroke čustveno pritiska z vprašanji kot so 'Pri kom bi raje živel?' Upam, da ne!

Žal vas moram razočarati, saj se jih to še vedno sprašuje. Velik del stroke se namreč še vedno sklicuje na Konvencijo o otrokovih pravicah, po kateri ima otrok pravico izraziti svoje mnenje. Otrok je tako postavljen pred težko izbiro, ohraniti ljubezen enega starša, zavrniti drugega, to so zanj velike stiske.

Žalostno pri nas je, da se pogosto upošteva otrokova volja, četudi se prepozna, da gre pri tem za negativno manipulacijo enega starša in ga na ta način puščajo v okolju, v katerem je čustveno zlorabljen.

Hočete reči, da se otrok bodisi zaradi strahu ali negativne slike, ki jo o drugem partnerju ustvari eden od staršev, odloči za starša, pri katerem si v resnici sploh ne želi biti?

Tako je. In tudi zaradi tega, ker čuti, da bo starš, ki ga je otrok s to izbiro zavrnil, razumel in ga imel rad, ne glede na vse. Neverjetno, res, a otroci so zelo inteligentni in skušajo narediti vse, da bo 'mir v hiši', da poravnajo spor med starši, skratka prevzemajo odgovornost, ki je kot otroci ne bi smeli.

Pred leti mi je stranka pokazala sodno izvedensko mnenje. Deklica je bila dodeljena materi, očetu so določili stike trikrat na teden po tri ure. V štirih letih deklica ni še nikoli prespala pri očetu. Glavna utemeljitev sodne izvedenke pa je bila, citiram: »Šestletna deklica je jasno izrazila svoje mnenje in se zaveda odgovornosti svojih odločitev.« Verjetno ni odveč dodati, da je to svoje mnenje izrazila deklica, ko je sedela pri (manipulativni) mami v naročju.

In vse to je tisto, od česar želite odvrniti starše in o čemer boste še z drugimi strokovnjaki predavali na seminarju Kvadrant od-ločitve, ki se obeta 21. marca v Ljubljani. Kaj lahko pričakujejo udeleženci?

Predvsem informacije, odgovore na številna vprašanja, ki se jim porajajo ob ločitvi. Kakšni so uradni postopki na CSD? Kako delujejo sodišča, kakšne so skrite pasti zakonodaje, nevarnosti, katere prežijo na nas, ko enkrat predamo moč odločanja o usodi naše družine sistemu, kakšni so tipi odnosov po razvezi …

Ponudili bomo konkretne vsebine, ki jih mora vsebovati kvaliteten starševski načrt, saj se premalo staršev zaveda, kaj pomeni sporazumna in kaj tožbena razveza. Oseba, ki jo boste v tožbeni razvezi najbolj pogosto srečevali, je zagotovo vaš odvetnik in verjemite mi, da ti obiski niso brezplačni. Vsako naslednje sodno izvedensko mnenje vas bo prav tako precej stalo.

Zato apeliram na starše, da se potrudijo, poiščejo čim več informacij in naredijo, kar se da največ na sebi in svojih čustvih, da ne bodo zameglila njihovega razuma in da bodo uspeli sami v komunikacij z bivšim partnerjem najti rešitve, ki bodo znotraj načrta starševske skrbi najbolje zadovoljevale potrebe vseh članov družine.

Preberite še: Tomislav Kuljiš: V partnerstvo prenesemo svoje zgodnje otroštvo ALI Življenje z najstnikom: "Staršem je težko, ker jim otroci zaupajo manj o sebi"

PRIPOROČAMO TUDI: Je sedmo leto za pare res usodno ali je to zgolj mit?

Izbrali smo drugačen pristop. Ga boste podprli?
V nasprotju z ostalimi mediji smo se odločili, da svoje spletne vsebine ohranimo brezplačne za vse. V času, ko je sledenje aktualnim informacijam nujno, verjamemo, da si vsak od nas zasluži dostop do natančnega in celovitega pregleda vsebin. Poleg tega pa tudi neomejen dostop do kakovostnih lifestyle vsebin.
Vsak prispevek, velik ali majhen, je dragocen in ključnega pomena za našo uredniško neodvisnost.

Podpri in prispevaj

Katja Štingl
Novinarka

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri