Poročili ste se (ali pa se še boste) z napačno osebo - ampak nič hudega

Morda se poročite, morda ne in zvestobo ohranjate zgolj po tihem dogovoru. Potem pa se nekega dne znajdete v trenutku, ko opazujete to osebo doma na kavču in z mešanico občutkov razmišljate, če boste naslednjih 40 ali več let res morali prenašati vse njene nadležnosti.

Brez skrbi – ta oseba si isto misli o vas.

In ko rečem 'brez skrbi', ne poskušam podtikati kakšnih sarkastičnih opazk. Dejstvo je, da ne glede na to, katero osebo izberemo za trajno romantično zvezo, bomo izbrali narobe, pa čeprav večino obdobja mlajše odraslosti, tja nekje do recimo 30. leta starosti, delamo vse, kar je le mogoče, da se priučimo veščine mojstrskega filtriranja ljudi, zgolj zato, da bi v široki ponudbi našli osebo, ki je za nas popolna. In točno v tem se uštejemo.

Pozabimo, da smo čisto vsi ljudje. Da je nepopolnost edino poroštvo. In da smo obenem čisto vsi malce zmešani, vsak seveda na svoj unikatni način.

Kot je pred leti duhovito napisal esejist Alain de Botton, bi v bistvu morali prve zmenke zato vedno začeti z vprašanjem: »Na kakšen način si pa ti nor/nora?«

Kulturna antropologija nas uči, da so poroke v zgodovini redkokdaj imele karkoli skupnega z romantiko. Institucija poroke se je namreč formirala iz ekonomsko-političnih razlogov, kot vzvod diplomacije ali nekoliko bolj miroljubnega osvajanja ozemelj.

Če je ena nacija želela pridobiti zavezništvo druge nacije, so preprosto princa iz prve poročili s princeso iz druge in naslednji dan so vsi drugi narodi že trepetali pred novo nastalo zvezo. Poroke so v zgodovini torej sledile paradigmi ekonomske logike – njegova družina je bila bogata, stroški vzdrževanja družinskega gradu pa niso nizki.

Ali pa so želeli preprečiti vojno še za kakšno leto ali dve in so miroljubne namene okronali z ohcetjo. Pogosto pa sta bili dve družini preprosto zapriseženi isti interpretaciji nekega svetega teksta in je bilo potemtakem logično, da se pod to krovno skladnostjo združijo še z eno hitro poroko. Kar pa posledično pomeni, da so bile prve oblike porok v bistvu izkoriščevalske, preračunljive, ekspeditivne in zato pogosto tragično neprijetne za oba udeležena.

Pred približno 250 leti se je – vsaj pretežni del razvite civilizacije – odločil to nerazumsko 'razumsko' tvorjenje zakonskih zvez spreobrniti v konstrukt destilirane romantike. V dejanje, ki ga ne vodi razum, ampak čustva.

Zato danes poroko razumemo kot formalno deklaracijo ljubezni in zvestobe, na nekoliko bolj osebni ravni pa je poroka predvsem poskus, da bi kapitalizirali občutek zaljubljenosti, saj bi seveda vsi radi nekako ujeli in zadržali ljubezensko srečo za vselej.

Pravljice nas namreč učijo, da je čarobnost zaljubljenosti možno živeti vse življenje, če le pravi princ poljubi pravo princeso. Žal smo v te pravljice preveč navdušeno verjeli in se zato kolektivno prepričali, da je nekje tam zunaj oseba, ki je za nas tako optimalna, da ob njej ne bomo potrebovali ničesar drugega.

Vendar pa smo resnični ljudje precej bolj kompleksni in zato vsakič znova razočarano ugotovimo, da pravljični arhetip ljubezni ne zdrži korelacije med občutki zaljubljenosti in institucijo zakonske zveze.

Da bi se potem čim bolje izognili potencialno prenagljenim odločitvam za ločitev, moramo le sprejeti, da se bomo torej na koncu zelo verjetno odločili za partnerja, ki se nam bo v neki točki zdel za nas popolnoma napačen. Iz preprostega razloga, ker naša kompleksnost ne more nikoli tvoriti popolne sinhronosti med dvema osebama.

Opustimo torej nauke romantičnih komedij, ki sicer niso nič krive, saj le interpretirajo idejo, ki jo je naša (zahodna) kultura ustvarila v zadnjih dveh stoletjih in pol: da je poroka rezultat ljubezni med dvema osebama, ki drug drugemu lahko izpolnita vse želje, potrebe in pričakovanja.

Zdaj namreč že dobro vemo, da se partnerska zveza iz sprva pretežno čustvene sfere sčasoma prestavi v bolj administrativno.

Zaljubljenca se preselita skupaj v stanovanje ali hišo, najdeta si službi, v kateri se vestno podajata vsak dan, tvorita lastni življenji, ki zahtevata vedno več in več obveznosti in opravkov, potem pa se jima predvidoma pridružijo še podivjani otroci, ki zelo učinkovito ubijejo strast, iz katere so nastali.

Slika o skupni prihodnosti, kakršno sta zaljubljenca imela v začetku, se skozi leta spreminja in spreminja, dokler ne ugotovita, da sta v tej sliki onadva v bistvu edina stalnica.

In če se v teh letih ne naučita, da partnerska zveza v resnici ni rezultat dveh optimalno ujemajočih se sorodnih duš, ampak zavestna odločitev dveh nepopolnih oseb, da se bosta tolerirala do konca življenja, se to seveda lahko hitro spremeni v še eno tragično zgodbo.

Prvi korak do verjetno precej bolj umirjenega sobivanja, posledično pa verjetno tudi do večje sreče v dvoje, je potemtakem spoznanje, da ne glede na to, kolikokrat bomo zamenjali partnerja ali partnerico, v upanju da najdemo tisto popolno osebo za nas, bomo v resnici vedno naleteli le še na enega človeka, ki nas bo na dolgi rok v nekaterih segmentih, trenutkih ali odločitvah zagotovo frustriral, jezil, motil, obnorel ali razočaral.

Ključno pri tem pa je, da vemo, da bomo temu človeku točno to storili tudi mi. Ne zato, ker smo žleht. Ne zato, ker ne ljubimo. Samo zato, ker smo ljudje in ker smo v tisočih parametrih, ki nas definirajo, unikatni.

Naša naloga torej ni, da najdemo osebo, ki je z nami popolnoma skladna in ustreza čisto vsem našim strogo določenim standardom, ampak da najdemo osebo, katere variacijo stvari, ki nas frustrirajo, motijo in razočarajo, najlaže sprejmemo. In potem upamo, da naša variacija teh istih stvari te osebe ne bo pregnala že po prvem zmenku.

Kako pa to ugotovimo?

Odgovor se skriva točno tam, kjer bi morda mislili, da tiči zgolj razlog za ločitev – v nestrinjanjih. Ko pride do nesoglasij glede česarkoli, se pokaže, kako partnerja kot par izpeljeta pogajanja o razlikah.

Če inteligentno prideta do rešitev, s katerimi lahko te razlike premostita brez metanja krožnikov, surovega obsojanja ali, bog ne daj, nasilja, obstaja verjetnost, da drug drugemu niti nista tako zelo napačna.

Premišljeno upravljanje s temi pogajanji vodi do bolj zanesljive kompatibilnosti, to pa je, če smo čisto pošteni, morda celo dosežek prave ljubezni.

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord