Presenetilo me je, koliko stvari me je začelo jeziti v času karantene (piše: Darjo Hrib)

Kolumna

19. 4. 2020, 11:12 | Odnosi in psihologija | Piše: Darjo Hrib
Presenetilo me je, koliko stvari me je začelo jeziti v času karantene (piše: Darjo Hrib) (foto: Profimedia) Profimedia

Na začetku karantene sem približno predvideval, katere stvari me bodo najverjetneje spravljale ob živce. Tista oseba ali dve, ki bosta edini na voljo za interakcije v živo, tisti daljinski upravljalnik, ki bi mu verjetno pred karanteno moral zamenjati baterije, in Skype konference, ki so mi že pred karanteno bile izredno neprijetne. Nisem pa pomislil na …

Zavržena hrana

Stojim pred smetmi, v rokah držim sadni jogurt s pretečenim rokom in dve gnili jabolki. Čutim, kako se mi nekje v notranjosti nabira bes. Vse tiste stare lekcije od nonota, da se hrana ne sme metati stran, so v teh tednih privrele na dan. Pa sem rekel, da naročita samo, kar bosta dejansko pojedla! Spet bom moral v trgovino prej, kot sem načrtoval.

Drugi ljudje

V času samoizolacije bi človek pričakoval, da bo ob redkih trenutkih izhoda (do trgovine, recimo) vesel pogleda na druge ljudi, ki so ravno tako za kratek čas prihiteli iz svojih gnezdec. Ne vem, kaj točno se je v teh tednih premaknilo v meni, ampak ta pandemija me je prepričala, da so vsi okoli mene grožnja. Vsakogar, ki se mi približa na manj kot tri metre, hitro ocenim, da če že nima virusa, si pa zagotovo ne zna tako dobro razkužiti roke kot jaz, zagotovo ima slabšo masko, zagotovo se požvižga na vse ukrepe in jih tu, v trgovini, upošteva samo zato, da si lahko kupi to žalostno kumaro.

Jaz v trgovini

Oh, kako mi uspe, da si vsakič, ko grem v trgovino, pritisk dvignem na nezdrave obrate. Ker mi stvari nikoli ne gredo po načrtu. Na začetku se mi zdi, da vse naredim prav – razkužene roke, obrazna maska, upoštevanje pravil pri dostopu do vozička. Vstopim v trgovino, ponosen, kako obvladam tole pandemijo, potem pa gre v trenutku vse narobe. Začnem nabirati stvari na listku, a predkoronski nagoni prevladajo. Nenadoma tavam med policami, da vidim, ali potrebujem še kaj, kar ni na listku. Nakar ugotovim, da sem vmes pozabil nabrati stvari, ki dejansko so na listku, tečem nazaj, ugotovim, da za pol stvari, ki so na listku, itak ne vem, kje so, ker tega pred karanteno nikoli nismo kupovali, iščem, begam, sprašujem … in postajam vedno bolj jezen nase in na vse skupaj.

Moji lasje

Sem resno mislil, da bodo frizerski saloni odprti po dveh tednih karantene? Resno? Zakaj nisem šel na striženje takoj, ko je prvi človek zakašljal v Evropi? Zakaj? Vsak dan znova mi 75 % jeze povzročajo lasje. Ki že tri tedne na glavi počnejo, kar hočejo. Rastejo v šest različnih smeri, me motijo na vratu, ob ušesih, povsod. In moj frizer me še kar ne pokliče, da mi vsaj zagotovi termin na čisto prvi dan odprtja.

Pospravljanje

Nisem vedel, kakšne svinje smo ljudje, dokler nismo bili več tednov trije skupaj zaprti v stanovanju in prepuščeni samo lastnim vzgibom za pospravljanje. Ko smo ves čas vsi doma, to pomeni, da vsi ves čas proizvajamo smeti. Kar naprej je nekje neka nepospravljena posoda, kar naprej od nas nekaj odpada, tako da bi lahko sesali od jutra do večera, potem se pa še maček ravno v teh tednih guli, kot da ima takoj po karanteni res pomemben zmenek na plaži.

Moje telo

Ker se sicer rekreiram tako, da se s slušalkami v ušesih zaprem v fitnes center in gonim dodobra naučene programe, sem bil prepričan, da bom svoje štiridesetletno telo čez karanteno brez večjih težav pripeljal bolj ali manj nedotaknjeno. In sem si tudi vse pripravil: tisto utež ali dve, ki ju imam doma, pa podlago, pa ustrezen program, še celo neke vaje sem izbrskal, ki jih nisem delal že od srednje šole. Pet tednov pozneje sem popolnoma skregan s tehtnico, bolj kot z utežmi pa se borim z občutkom krivde, ker karkoli že delam, gre samo na slabše. Mislim, da se moje telo v karanteni odziva samo na hrano.

Jamranje

Predvsem svoje lastno. Visim na Facebooku in nejevoljno prebiram, kako se ljudje pritožujejo nad gnečo v tem ali onem parku. Potem pa grem na kratek sprehod in se ves čas pritožujem, ker naletim na toliko ljudi. Češ, zakaj se oni sprehajajo ravno takrat, ko se sprehajam sam. Jamram tudi, ker moram nakupljeno blago puščati na balkonu, saj je na embalaži menda lahko virus. Pa jamram, kako pogrešam kavarne. Kako pogrešam prijatelje. In frizerja. Predvsem frizerja. Potem pa me dodatno jezi, ker se vedno znova ujamem v tem jamranju. Da je mera res polna, mi potem še nekdo reče: "Lahko bi bilo še slabše."

Kolumna izraža stališča avtorja in ne odraža nujno stališča uredništva Metropolitan.si.

Izbrali smo drugačen pristop. Ga boste podprli?
V nasprotju z ostalimi mediji smo se odločili, da svoje spletne vsebine ohranimo brezplačne za vse. V času, ko je sledenje aktualnim informacijam nujno, verjamemo, da si vsak od nas zasluži dostop do natančnega in celovitega pregleda vsebin. Poleg tega pa tudi neomejen dostop do kakovostnih lifestyle vsebin.
Vsak prispevek, velik ali majhen, je dragocen in ključnega pomena za našo uredniško neodvisnost.

Podpri in prispevaj

Darjo Hrib
Novinar in kolumnist

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri