Prvi korak na poti v novo je korak vase (piše: Maja Megla)

Kolumna

21. 1. 2020, 06:00 | Odnosi in psihologija | Piše: Maja Megla
Prvi korak na poti v novo je korak vase (piše: Maja Megla) (foto: Unsplash) Unsplash

Odnos s sabo je osrednji odnos v našem življenju, mar ne? Če ne poznamo vseh strani sebe, svetlih in temnih, svojih ran, talentov in moči, psiholoških programov, ne moremo ustvariti v življenju tistega, kar želimo. Če hočemo karkoli spremeniti v svojih razmerjih z zunanjim svetom, je prvi korak na tej poti korak vase. Spremembe v zunanjem se začnejo s spremembami v sebi.

Ko sem pred leti v svojem okolju opazovala pogosto neuravnovešene partnerske odnose, tudi nasilne, odvisniške, manipulativne, koristoljubne, so-odvisnostne, patološke (ko eden od partnerjev ni bil v vlogi partnerja, temveč očeta ali matere), obarvane z vsemi mogočimi deviacijami in neravnotežji, sem se spraševala, mar mi sploh vemo, kam gremo?

Potem sem začela prijateljem v šali in igri zastavljati vprašanje, kakšni so po njihovem mnenju temelji dobrega partnerskega odnosa, na katerih vrednotah naj bi temeljil in kaj je zanje pomembno za uspešno sožitje? Prosila sem, da mi navedejo deset ključnih vsebin.

Ženska srednjih let mi je odgovorila, da je zanjo najpomembnejši humor. Brez dobrega humorja ne more biti dobrega partnerstva. Ja, res je poživljajoča kvaliteta, kaj pa ostalo? Več ni zmogla. Ohromilo jo je. Pogovor je povzročil močno zadrego.

Moški prijatelj, prav tako srednjih let, razigrana in vedra oseba, se je ob vprašanju razdražil in vznemiril. Prizadeto je utihnil, kot da ga žalim. Trmasto je molčal in ni sprejel mojega smeha, da je vse skupaj zgolj zabava. Tudi rezultati, ki sem jih uspela izvrtati, so bili nenavadni. Večina recimo na seznam sploh ni uvrstila zvestobe, podpore, resnicoljubnosti, varnosti, sprejetosti, topline.

Da se razumemo: to so bili artikulirani, inteligentni, odprti ljudje, ki so bili sposobni jasno izraziti mnenje o zelo zapletenih temah. Niso pa znali pojasniti, kaj so zanje temelji dobrih medčloveških odnosov.

Če tega ne vedo, kako naj te vsebine poiščejo, prepoznajo, gradijo, vzpostavijo? Ne morejo! Ker ne vedo, katere so njihove potrebe, kako jih zadovoljiti in kakšni cilji so za to potrebni. Smo civilizacija, ki uči mladostnike, kako naj računajo integrale, ti pa kot odrasli ne vedo osnovnih stvari o odnosih. Integrale bodo potrebovali redki. V odnosih pa živimo vsi.

Kaj torej želimo? Kaj potrebujemo? Kaj hočemo? Če izberemo, se omejimo, kajne? Če se za nekaj odločimo, moramo nekaj drugega opustiti. Odločitev ZA nekaj pomeni IZGUBO nečesa drugega. Mi pa se pogosto nočemo omejiti. Želimo živeti življenje brez mej.

Vse je moje in do vsega imam pravico. Celo čas želimo nadvladati in se s kirurškimi posegi pomlajevati. Živimo, kot da bomo živeli večno. Pač ni tako. Vse ima svoje omejitve in nimamo pravice do vsega.

Srečanje z mejami in omejitvami je prva stopnica na poti soočanja s seboj, s svojimi potrebami in željami. Živimo pod pritiskom čim več in čim bolje. Prizadevamo si doseči neke cilje in nato še višje cilje in za njimi vršace. Pehamo se, ja, do izgorelosti, sodobne bolezni psihofizične izčrpanosti, katere gojišče je ravno v nepriznavanju meja.

Tam je vrtnarija tega sodobnega demona. Tam zasejemo semena in žanjemo posevke. Sprejeti meje in omejitve pomeni se spočiti, sprostiti, se razvedriti, ne biti prvi, imeti gube, živeti uravnoteženo do svojih potreb, v zadovoljstvu in sprejemanju tega, kar imamo, in ne v hlastanju za tistim, kar bi si mi želeli, a je nedosegljivo.

Problem je seveda v tem, da ne želimo imeti meja in omejitev! Cena, ki jo plačujemo, je pokvečen odnos do sebe: tekmujemo z drugimi, se neprestano primerjamo, priganjamo, zastavljamo cilje, izdelujemo sezname nalog in opravil. Nič ni dovolj dobro, ker bi lahko bilo še bolje.

Imeli bi lahko še večjo hišo, še boljši avto, pametnejšega otroka, bolj uslužnega moža ali ženo, bolj pomemben naziv in položaj v družbi. Usmerjeni smo navzven, na zunanje cilje, kajti če bi se obrnili vase, bi se morebiti soočili s prevelikim smetiščem, s svojim slabim karakterjem, sebičnostjo, puhlostjo in drugim.

Če ne bi bilo smetišče, bi lahko naleteli na grozljivo praznino; nekateri zato ne zmorejo biti sami in neprestano potrebujejo trušč družbe, prijateljev, zapolnjen dan. In če nič od obojega, bi se lahko srečali vsaj s kopico ran, ki jih od otroštva nosimo s seboj. In ni človeka, ki jih nima. Razlika je le v tem, da so jih nekateri oskrbeli, drugi pa jih zalivajo z lažnimi anestetiki (denarjem, močjo, kariero, drogo idr.).

Če se podamo v svoje globine, uzremo, da naše vedenje oziroma tisto, za kar si prizadevamo, najpogosteje motivirata dva negativna psihološka zapisa: nevrednost in neljubljenost.

Ko nas poganjata, naj bo v surovi obliki ali pa v kakšni od svojih permutacij, variacij in kombinacij, bomo v vsem, kar bomo počeli, delovali tako, da bomo te rane oskrbovali, jih hranili, negovali, razkuževali, obvijali s povoji, ščitili z obliži. Saj razumete, nevede in nehote se bomo ukvarjali z njimi. Naša življenja bomo živeli iz ran, ne iz zdravja in zdravega.

Tisti, ki so v otroštvu ustvarili psihološki zapis, da niso vredni (lahko kot posledico nedolžnega primerjanja s kakšno drugo punčko ali fantkom, kako on ali ona počne nekaj bolje od nas, lahko pa zaradi hujših fizičnih, psihičnih in spolnih zlorab), bodo kot odrasli naredili vse, da bodo svetu dokazali, da so vredni (pomembni, sposobni, nadpovprečni, spoštovani).

In kaj vse storimo, ko dokazujemo, da smo vredni!? Študiramo in si prizadevamo za čim višjo izobrazbo. Nazivi dr., mag., dipl., dvojni dr. (drr.) v družbi kažejo na tiste, ki so pametnejši od povprečja. Dobro se je stlačiti v to čredo. Hlastamo tudi za različnimi nazivi, ki kažejo, kako visoko smo karierno splezali in kje stojimo na družbeni lestvici.

Na tej poti pehanja, sklepamo nečastne kompromise, marsikoga pohodimo, tudi lastna prepričanja in vrednote ter precej ponečedimo po sebi.

Resnični geniji človeštva tovrstnega pompa niso potrebovali. Si predstavljate pogum Steva Jobsa, računalniškega genija, ki je zapustil fakulteto za tem, ko se je soočil z dejstvom, da bi njegovo šolanje pogoltnilo vse življenjske prihranke revnih staršev, ki sta ga posvojila in varčevala zanj celo njegovo življenje?

S tem, da je zapustil fakulteto, je izkazal izjemen pogum, visoko etiko in izredno stopnjo empatije (nesebičnosti)!!! Živel je na tleh pri prijateljih, obiskoval brezplačna predavanja in se dobro najedel le enkrat na teden na nedeljskem, brezplačnem kosilu, ki so ga nudili pripadniki skupnosti Hare Krišna.

Nevredni pa niso edini z velikansko rano. Družbo jim delajo tisti, ki so v otroštvu ponotranjili psihološki zapis, da so neželeni, neljubljeni, nesprejeti (ker so jih v družini ali vrstniki zavračali, ker jim v otroštvu niso dali pohval in vzpodbud, ipd.), takšni bodo ljubezen kupovali, trgovali zanjo.

Zlahka jih boste prepoznali: ne zmorejo reči ne, so vedno prijazni in uslužni, vsem ustrežejo, bojijo se zameriti, izogibajo se konfliktov, strah jih je zavrnitve, zato tudi ne izražajo svojih mnenj in pogledov, pogosto za nameček zapadejo v toksične odnose, v katerih čepijo in vztrajajo, četudi jih žalijo in pretepajo.

Ko kupujemo ljubezen ali dokazujemo vrednost, gotovo zavozimo. Ubiramo takšne korake, da ti hranijo našo rano, in ne izbiramo poti, ki si jih resnično želimo ali pa so dobre za nas.

Počnemo reči, ki si jih ne želimo in niso v skladu z našimi vrednotami. Z vsakim korakom pohodimo del nas. Čez leta je poteptanega že veliko, čez desetletja postanemo kot od toče stolčeni posevki na prostrani njivi.

Kako naj tako obgriženi, obglodani in izvotleni ljudje razvijejo pristno samozavest, samozavedanje in samospoštovanje?

Ne bodo jih zmogli. Ukvarjali se bodo z drugimi osebami, s filmskimi zvezdami, z dogajanjem v kraljevskih sobanah, s počitnicami starlet, s porokami, razhodi in rojstvi otrok zvezdnikov. Vse nepomembno drugo bo postalo bolj pomembno od njih samih.

In ker imamo zavožen odnos do sebe, imamo posledično tudi neuravnovešen odnos do drugih.

Oseba, ki nima pristne samozavesti, samospoštovanja in samozavedanja, ki ne zmore reči ne, da ne bi bila zavrnjena, ker bi potem zopet občutila staro rano neljubljenosti in nevrednosti, težko goji odnose s svetom, ki so skladni z njenimi potrebami in vrednotami.

Kdor ne zmore gledati v obraz užaljenemu, čustvenemu izsiljevalcu, manipulantu, nasilniku, kdor ne prenese spora, bo slabo opremljen za igranje človeških iger. Najraje bo stisnil rep med noge in se umaknil.

A vidite, kako to gre? In kam?

Vse se začne pri nas, v nas, v naših ranah, v naših sencah, v naših pridobljenih psiholoških softverih, v naših prepričanjih, v naših škodljivih obrambnih sistemih. Če se ne soočimo s sabo, ne bomo v življenju naredili nobenega kakovostnega premika.

To velja tudi za izgorele in na vse druge načine razbolele ljudi.

Če želimo izbrati skladno z našimi potrebami in željami, moramo vedeti, kaj te potrebe in želje so, mar ne? In strah pred tovrstnim soočenjem je prepreka, ki mnoge zaustavi. Videti v sebe. Ker tam je vse, tudi neprijetno, strašljivo in boleče. A naj bo karkoli! Vse to ste vi! Najpomembnejši odnos v vašem življenju je odnos s sabo. Živite ga.

Že na starem antičnem delfskem preročišču je zapisano vodilo: »Spoznaj samega sebe.«

Tam se naše potovanje začne. In tam se naše potovanje tudi konča. Vse vmes so samo različni kadri.

Kolumna izraža stališča avtorja in ne odraža nujno stališča uredništva Metropolitan.si.

Maja Megla
Novinarka, založnica in publicistka

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri