Robert Oravecz: "Relativno mlada, izobražena gospa vstopi v ordinacijo brez zaščitne maske ..."

Kolumna

18. 9. 2021, 11:04 | Odnosi in psihologija | Piše: Doc. dr. Robert Oravecz

                            Robert Oravecz: "Relativno mlada, izobražena gospa vstopi v ordinacijo brez zaščitne maske ..." (foto: Osebni arhiv Robert Oravecz) Osebni arhiv Robert Oravecz

V času Covida 19, parafrazirano po naslovu romana Gabriela Garcie Marqueza 'V času kolere'.

Predlani je prišla prva novica o izbruhu novega korona virusa v Wuhanu. Vsak dan sem se spotikal ob prizore z wuhanske živilske tržnice, kot dr. Bernard Rieux v podganja trupla v romanu Alberta Camusa 'Kuga'. Nato, kot strela iz jasnega, se razvije zgodba Bergamo. Včeraj še dogajanje na Marsu, danes že trka na vrata gospa z dolgo koso v roki. Ob novicah in fotografijah se pojavijo prvi sramežljivi dvomljivi zapisi zanikovalcev epidemije.

Menjava vlade, pomirjajoče vzdušje leta 1991. Občutek kompetentnosti na vladni strani. Prvi krizni sestanki v bolnišnici. Soočanje z nepripravljenostjo. Črni in manj črni scenariji. Psihiatrično delo prek telefona. Za nekaj časa konec s psihoterapijo. Povsod prazne ceste, tišina pred neurjem.

Pripravljam se na nujno potovanje v Vojvodino, zaprtje meje v zadnjem trenutku. Reševanje problemov s pooblastili. Vsak dan na trnih zaradi roka plačila pod grožnjo izgube predplačila. 4. aprila vzdih, rešitev pred gongom.

Junija počitnice na Lošinju, prazen kamping. Upamo na razum. Nato pa julijske in avgustovske žurke mladih na otokih. Navijam za zaprtje mej, kar neskončno in nerazumno zamuja, češ da Slovenija ni otok. Z bohotenjem epidemije postopno upada moje zaupanje v kompetenco vlade. Kot leta 2008, ko je 'bil pilot na letalu, vendar bruha na stranišču'.

Novembra sva z Mirjano zbolela za koronavirusno bolezen. Jaz sem kriv, jaz sem ga prinesel v hišo. (Čeprav sploh ne obstaja, a ne?) Staknil sem virus kljub FFP maski, med terapevtskim pogovorom.

Čeprav pričakovan zaplet, vseeno občutki odgovornosti. Navijam za to, da se Mirjani kaj ne zgodi.

Kljub mišičnim bolečinam in vročini sem sprva optimističen, saj viroze vedno premagam v enem dnevu. Telesno temperaturo navijem na 38-39 stopinj C, se spotim in sem drug dan že kot nov. Tokrat pa se računica ne izide.

Mirjana je zbolela tri dni za mano, s hudo vrtoglavico in bruhanjem. Tisti dan sem bil še operativen, da sem se peljal do bolnišnice po nujno potrebna zdravila. Dan za tem pa me je virus dokončno podrl v posteljo.

Lebdenje med budnostjo in spanjem, bolečina po celem telesu, nočne more, močna izguba zanimanja, brezvoljnost, onemoglost. Oditi na pritličje, skuhati kavo in prinesti na prvo nadstropje, postane življenjski izziv. Kot plezanje na Himalajo. Vse je obupno slano, praktično nič ne jem, le kakšen puding. Soočaš se z občutkom, kako je biti star 90 let. Ponoči na skrivaj merim saturacijo s kisikom. Številke skačejo od 88 do 93%. Na srečo večkrat 93, kot 88.

Stanje se ne izboljšuje, hospitalizacija postaja realna opcija. Kolegica, ki je pomladno epidemijo preživela kot prostovoljka v DSO Ljutomer prišepne, da ni redko, da se kdo zruši 15. dan ali celo pozneje. Res me je potolažila.

Razrešitev pride deseto noč. Zjutraj se zbudim brez vročine. Končno se lahko dotaknem lasišča, ne da bi čutil bolečino. Veselja je hitro konec, saj kmalu opazim srbeče izpuščaje po celem telesu. Za nameček nastopi še neprijeten občutek v grlu. Posežem po visokem odmerku Medrola, ki ga hranim še od takrat, ko sem prebolel Bellovo parezo. Izpuščajo postopno izzvenijo. Kot poslovilno darilo me naslednji dan virus preseneti s hudim otekanjem ustnic. Za dva dni se prisilim v post, saj vem, da hrana lahko sproži ponovni izbruh alergije.

Mirjana okreva kakšen dan pred mano.

V službo se vrnem po dveh tednih. Prve dni prihajam domov 'po vseh štirih'. Le posteljo še vidim pred sabo.

Izvem, da je kolega, dr. Pakevič v bolnišnici zaradi koronavirusne bolezni. Sedem let mlajši od mene, motorist, roker, zdrav, kot dren. Kmalu po sprejemu v bolnišnico pristane na ventilatorju. Umre po treh mesecih, kljub vsem trudu in negi s strani zdravnikov - prijateljev.

Kmalu za tem pride novica, da je umrla tudi prijateljica, psihologinja Lénárd Kata v Budimpešti. Niti 50 let stara.

Čeprav taščo obvarujemo naših virusov, čez tri tedne zboli. Še sama ne ve, kje se je okužila. Bolezen preboli brez zapletov.

Soseda, stara 71 let, preživi 8 tednov na ventilatorju. Hoditi se uči tri mesece. Na ulici jo še do danes nisem videl.

Januar 2021. Cepivo začne pritekati po kapljicah.

S prihodom cepiva se stopnjujejo teorije zarot. Sprva sramežljivo, tu pa tam, nato prava ofenziva natolcevanj, dokazovanj, strašenja neukih, starejših ljudi. Sprva se smejiš, greš mimo, ne posvečaš nobene pozornosti. Od kolegice patologinje sem slišal izrek, da je 'božji živalski vrt zadosti velik, da vsi stanemo noter'.

S kolegom fiziologom na fakulteti debatiramo o škodljivosti teorij zarot. Skleneva, da gre pri tem pravzaprav za zdravstveni terorizem.

Z objavami na družbenih omrežjih lahko pobiješ več ljudi, kot če bi dvignil avtobus v zrak.

Da o gospodarski škodi niti ne govorimo. Pridem do elaborata EU glede lažnih novic. Konflikt družbenih interesov in spoštovanja človekovih pravic. Tipična EU indiferentnost in inertnost.

Po preboleli okužbi imava z Mirjano okoli 90 protitelesni titer. Tašča je imela toliko le okoli 23. maja. Pred iztekom polletnega roka ponovim preiskavo, ki pokaže 164 enot. Vprašam kolegico v ZD, ki koordinira cepljenje, ali se mi izplača cepiti. Razloži, da gre za drugačne vrste odpornosti, in doda, da prebolelost ne zagotavlja popolne dolgoročne zaščite. Pristopimo k cepljenju z vakcino Pfizerja. Ni mi do tega, da bi se Izkušnja z boleznijo ponovila.

Glede morebitnih stranskih učinkov cepiva me nikoli ni preveč skrbelo. Jasno mi je, da si nobene farmacevtska tovarna ne more dovoliti, da bi ob priporočenem jemanju zdravil kdo umrl za stranskimi učinki. Glede na titer protiteles pa sem vseeno pričakoval reakcijo. Prvi dan me je bolela roka, drug dan sem bil slaboten in sem dan preležal.

Po eni strani zaupam presoji medicine, po drugi strani pa vem, da smo vsi nagnjeni k nocebo učinku zdravil.

Kar pomeni, da kar prebereš, opaziš na sebi.

Pacientom vedno govorim, da niso pomembni stranski učinki, ki so opisani v navodilih, ampak občutki in znaki, ki jih človek sam opazi pri sebi.

Z izboljšanim dotokom cepiva se stopnjujejo anticepilski zapisi na družabnih omrežjih. Jezi me, da znanost in stroka gledata povsem pasivno na ta dogajanja. Proticepilska kampanja je agresivna, vendo bolj srhljiva. Meri v čustveni odziv posameznikov. Vrstijo se objave: "Cepljeni boste umrli že do septembra" in "Boste postali zombiji, mi pa bomo živeli".

Na zdravnike se vsuje plaz obtožb, zaničevanj ter celo groženj. Na vsak razumen argument se vrstijo protiargumenti, žalitve, grožnje, vtikanje v osebne ali poklicne sfere posameznika.

Egoizem zacveti v svoji najboljši formi. Pomemben sem le jaz in moje pravice. Svoboda je dojeta kot univerzalna pravica brez ozira na druge prebivalce skupnosti ali celo družine. Socialna odgovornost je pojem iz neke oddaljene preteklosti. Vsi, ki naj bi omejevali mojo svobodo, so moji zakleti sovražniki. "Vem kje živiš!" "Jaz bi ga kar s sekiro."

Družbeni diskurz je prepojen s paranoidnimi vsebinami, ki jim ni možno oporekati z zdravim razumom.

Zmagalo je verovanje nad znanostjo, empirično potrjenimi podatki. Glede na to, da za njih virusa itak ni, pandemija je plandemija, ne rabijo prevzeti moralno odgovornost za preštevilne smrti, ki itak ne obstajajo. Konec razsvetljenstva, ki ga poznamo iz preteklih stoletij.

Rodil se je nov človek, ki se hrani s kvazi znanostjo, nekritično verjame v naravo, bio-eko-organsko življenje. Zemlja je ploščata, med nami živijo 'veliki sivi', Elvis živi na Luni in se pripravlja na veliki 'come back'.

Čeprav se otepam predstavitve terapevtskih primerov, ker ni prijetno, če se kdo, kljub pisnem soglasju k objavi sooči z videnjem svoje osebe s strani nekoga drugega, ki je skupno izkušnjo doživel po svoje, sem se odločil, da predstavim tri primere iz psihiatrične ambulante. Podatke teh posameznikov sem spremenil, da bi se izognil naključnem prepoznavanju teh oseb.

Uvodoma je pomembno izpostaviti, da je večina naših starejših uporabnikov s hudimi duševnimi motnjami cepljena proti covidu 19. Stranskih učinkov ni navedel nihče. Med tem se srečujemo z množico moških in žensk, mlajših in srednjih let, ki nasprotujejo cepljenju in navajajo strašne izkušnje tistih, ki so bili cepljeni. Še najbolj srhljivo je, da te, običajno nižje izobražene osebe srednje generacije odsvetujejo ali celo prepovedujejo starejšim družinskim članom, da bi se cepili.

Gospa mojih let je te dni prišla na ponovni pregled in me takoj pribila na steno s tem, da ni pravično, da morajo upokojenci plačevati za testiranje, ker sicer ne morejo iti nikamor. Odgovor, da ima na razpolago brezplačno cepivo, ni naletelo na plodna tla. Takoj me je soočila z vsemi možnimi argumenti proti cepljenju. Ko sem ji razložil, da po starosti, kajenju in astmi sodi v tvegano skupino prebivalcev, je rekla da o tem ni pripravljena razpravljati. Na hodniku je še dolgo in glasno razpredala o nerazumnem početju nas zdravnikov, ki smo v službi kapitala.

Druga starejša gospa je sredi pogovora načela temo, da ne ve, ali naj se cepi. Bila je že oblečena, da bi se šla cepiti, vendar so jo premagale čenče, ki jih je slišala na pokopališču. Tiste o tem, da bomo v treh letih umrli vsi, ki smo cepljeni. Prosila me je, naj ji pomagam razrešiti to ambivalenco.

Vzel sem si čas in ji razložil o delovanju cepiva, o teorijah zarot. Kot argument 'za' sem navedel celo to, da če bi bilo cepivo problematično, se zdravniki zagotovo ne bi cepili. Na koncu pogovora sem ugotovil, da je ostala enako neodločna kot ob vstopu v ordinacijo.

Znanost očitno nima dovolj 'močnih' argumentov proti govoricam žensk s pokopališča, ki so prepričane, da bomo vsi cepljeni umrli v treh letih. Vera namreč ne potrebuje potrditve v dejstvih.

Tretja zgodba je še najbolj zanimiva. Relativno mlada, izobražena gospa vstopi v ordinacijo brez zaščitne maske. Nonšalantno pove, da ne nosi maske, kar je bilo itak očitno. Kmalu izvem, da ni cepljena, ni prebolela in odklanja testiranje. Na psihiatrični pregled je prišla zaradi hude stiske, ki jo doživlja ob tem, da jo je delodajalec zaradi nespoštovanja PCT pogojev odstranil z delovnega mesta. Osebni zdravnik ji je odprl bolniški stalež.

Huhhh.

Preštel sem do 10, da ne bi rekel kaj neprimernega. Očitna stiska, jasno vidna na njenem obrazu, je vplivala na spremembo moje naravnanosti. Razkrila je, da njeni otroci prav tako niso cepljeni in da se njen mož ne strinja povsem z njenimi načeli. PCT pogojev ne spoštuje, ker so protizakoniti in protiustavni. Pozna svoje pravice. Njeno telo je nedotakljivo.

Vladnim virom informacij ne zaupa.

Na vprašanje, kaj meni o tem, da je toliko ljudi okuženih, hospitaliziranih in umrlih, stoično reče, da tem podatkom ne prisluhne. Ko jo vprašam, ali je pričakoval takšen ukrep delodajalca, reče da 'ne'. Razložim ji, da bo upravičena do bolniškega staleža le, če se potrdi, da njena prepričanja izvirajo iz bolezenskih predstav, zaradi česar bi jo moral napotiti h kliničnemu psihologu. Šele ta bo nato lahko potrdil prisotnost blodenj ali drugih patoloških miselnih elementov. Z olajšanjem pristane na ta scenarij.

Sklepam, da bi ji bilo lažje, če bi jo spoznali za noro, kot pa, da bi sprejela 'vsiljen' PCT pogoj.

Takoj po njenem odhodu me administratorka opozori, da v psihiatrični bolnišnici, kamor je bila napotena na klinično - psihološki pregled, veljajo strogi PCT pogoji. Brez testiranja se ne bo mogla udeležiti pregleda, če se odlok do takrat ne spremeni. Krog se je zaprl. Nastopila je situacija 'kavelj 22'.

Kolumna izraža stališča avtorja in ne odraža nujno stališča uredništva Metropolitan.si.

Doc. dr. Robert Oravecz
dr. med., psihiater in psihoterapevt