Robert Oravecz: "Na osnovi teh zapisov na družbenih omrežjih sem spoznal, da besede lahko ubijejo!"

Toksični odnosi

22. 9. 2021, 10:11 | Odnosi in psihologija | Piše: Doc. dr. Robert Oravecz

                            Robert Oravecz: "Na osnovi teh zapisov na družbenih omrežjih sem spoznal, da besede lahko ubijejo!" (foto: profimedia) profimedia

Od kar sem zadnje mesece bolj aktiven na Facebooku, se soočam z različnimi, velikokrat nasilnimi manifestacijami sodelujočih v debatah z namenom zavarovanja lastnih realitetnih konstruktov. Čeprav se nekateri »pogovori« lahko odvijajo na razumski ravni, brez vpletanja vehementnih čustev, se »debata« hitro obrne v afektivno modaliteto, ko se kdo od sodelujočih počuti ogrožen in se trudi zaščititi sebe pred vsebinami, ki se ga čustveno dotaknejo.

Pred leti sem observiral internetno skupino »alt.suicide.holidays«, da bi se lahko poglobil v značilnosti predsamomorilne komunikacije. Bilo je zanimivo opazovati odzive članov skupine na objave, ki so se jih čustveno dotaknile. Na osnovi teh zapisov sem se naučil, da besede lahko ubijejo.

Še posebej se mi je zapisala v spomin zgodba mladega Andyja, ki se je priključil skupini v stanju hude čustvene stiske in samomorilne odločenosti.

Ko je vstopil v skupino z izjavo, da mu je zelo hudo in se želi ubiti, je bil odziv s strani drugega člana skupine ciničen, v smislu da je težko zbrati pogum, da bi to dejansko tudi storil. Andy se odzval s serijo izrazito samomorilnih zapisov. Čez čas mu je nekdo svetoval, naj si kupi lovsko puško, kar je tudi storil. (V ZDA to ni problem). Na objavo tega dejstva se je skupina odzvala z molkom, kar je Andyja spodbudilo, da razpreda o smislu in nesmislu svojega trpljenja, da bi kmalu oznanil, da je povsem pripravljen končati življenje.

V tem trenutku so se pojavili trije zelo različni odzivi.

Po eni strani je članica skupine nenehno ponavljala stereotipni zapis, da mu je pripravljena stati ob strani. Na te zapise se Andy ni odzval. Drugi odziv je bil, da »ni lepšega, kot da se ustreliš v glavo in ti možgani letijo povsod okoli,« , med pa se je v tretjem odzivu zrcalila oseba, ki se je pozitivno poistovetila z Andyjem, vendar se je čutilo, da niti sam ne zna najti bolj ustreznih odgovorov kot Andy sam. Najbrž niti ne rabim zapisati, da je na koncu Andy soočil skupino z dejstvom, da ga je sicer strah pred tem, kar ga čaka na drugi strani, vendar ne vidi več nobenega smisla vztrajati pri življenju.

Tako, kot obstajajo sporočila, ki lahko posameznika odvrnejo od samomorilnega dejanja, obstajajo nevtralna, neosebna sporočila ter posredna ali neposredna sporočila, ki v veliki meri prispevajo k stopnjevanju samomorilne ogroženosti posameznika. Virtualni prostor je še posebej priročen za to, da se v njem prepustimo lastnemu egoizmu, ne da bi se poistovetili z drugimi člani skupine. Virtualni prostor je površina, na katero lahko projiciramo svoje predsodke, strahove, nesprejete in nesprejemljive duševne vsebine. Virtualni prostor zagotavlja varnost pred soočanjem s svojimi izjavami.

Domnevam, da se marsikdo ne zaveda teže svojih zapisov, ko objavi, »da bomo vsi cepljeni umrli v treh letih, necepljeni pa bodo živeli«.

Pred desetletji so socialni psihologi izpeljali raziskavo, v kateri so prostovoljce posedli pred napravo, s katero so lahko z elektrošoki kaznovali napačne odgovore drugih raziskovalnih subjektov, ki jih niso videli, le slišali. Kljub temu, da so bili seznanjeni, da so višje vrednosti elektrošokov smrtno nevarne ter slišali boleče krike udeležencev z druge strani, so ob napačnih odgovorih nenehno stopnjevali elektrošoke. Seveda je šlo le za raziskavo, nihče ni bil deležen elektrošokov, vseeno je raziskava potrdila, da je človek sposoben izredne krutosti do drugih , če ni v neposrednem stiku z njimi in se trudi zadostiti določenim pričakovanjem avtoritete.

Virtualen prostor je nevaren prostor, v katerem hitro pride do razosebljanja drugih posameznikov, ki jih nikoli nismo srečali in o katerih oblikujemo svoje mnenje na osnovi svojih notranjih predstav.

Strupeni odnosi v virtualnem prostoru

V tej kolumni nameravam pisati o tistih osebnostnih predpostavkah in obrambnih mehanizmih, ki so izredno škodljivi v medosebnem in virtualnem prostoru in ki jih imenujemo »toksični – strupeni odnosi«.

Susan Forward je pred desetletji napisala čudovito knjigo o tem, kako delujejo strupeni starši. Leta kasneje je Kimberly Brasher objavila delo, v katerem je pojem toksičnega odnosa razširila na celoten spekter medosebnih odnosov od partnerskih, starševskih do poklicnih in poslovnih odnosov.

Smatramo, da so toksični odnosi posebna oblika medosebnih odnosov, z značilnim vedenjem s strani toksične osebe, ki drugim osebam povzroča čustveno in neredko tudi fizično prizadetost. Toksični medosebni odnosi povzročajo negotovost v žrtvah in obenem tudi občutek večvrednosti, dominance in kontrole v toksični osebi. Oseba, ki vztraja v takšnem odnosu kot žrtev, tvega poslabšanje psihičnega in fizičnega stanja.

Generatorji toksičnih, strupenih odnosov so posamezniki z značilnimi osebnostnimi predpostavkami. Med te štejemo osebe z narcisistično, mejno in disocialno osebnostno strukturo ali manifestno osebnostno motnjo.

To so posamezniki, ki so zaradi neustreznih odnosov v času otroštva ali hudih travmatskih izkušenj nezmožni ustvariti funkcionalne medosebne odnose.

Za patološko narcisistične osebe je značilno, da se čutijo nezadostni, neustrezni, nevredni ljubezni, zato se silno trudijo dokazati, da so najboljši, najlepši, na nek način nedotakljivi. Sicer so sposobni čutiti empatijo, vendar je njihova sposobnost sočustvovanja izredno selektivna. Zelo uspešno hlinijo ljubezen, če jim grozi zapuščanje, če pa se čutijo varni v razmerju, se trudijo vzdrževati razdaljo, ker jih čustvena bližina ogroža. Takšna partnerska razmerja so prepredena z vzponi in padci, konflikti in nelojalnostjo.

Njihov odnos do lastnih otrok je še bolj problematičen. Nekoč sem prebral, da »otroku največ škode povzroči to, da ga roditelj prepričuje, da ga ima rad, čeprav tega ni sposoben.« Otrok ob takšnem staršu odrašča v prepričanju, da je toliko vreden, v kolikšni meri zadošča pričakovanjem. Veljajo le dosežki in uspehi na področjih, ki so označeni s strani narcisističnega roditelja.

Kot izredno krhke in ranljive osebe težko prenesejo, da je njihova nepopolnost razkrita, zato uporabijo celo vrsto zelo nefunkcionalnih obrambnih mehanizmov z namenom zaščite lastnega Jaza, običajno v škodo drugih posameznikov. Znajo biti manipulativni, spletkarski in po potrebi odprto agresivni, zaničevalni.

Takšni medosebni dinamiki smo neredko priča ob ločitvenih vojnah, ko se eden od partnerjev na vse pretege trudi dokazati krivdo na strani druge osebe ali ob dvobojih udeležencev resničnostnih oddaj. V sodobnem času smo vajeni, da mediji namenoma ustvarjajo situacije, v katerih narcisistične značilnosti zasijejo v polnem sijaju.

Žal pa se ne zavedamo, da je sodobna družba padla v ljubezensko razmerje s škodljivimi narcisi, ki so dobro sprejeti, kot vodilni kadri na različnih nivojih. Ob tem pa spregledamo trpljenje, ki jih ti posamezniki povzročajo sodelavcem in družinskim članom.

Mejno strukturirane osebe so nestanovitne, negotove v svojih odnosih. Čeprav si želijo bližino in varnost, jim pretekle neugodne izkušnje onemogočajo, da bi takšne odnose trajno ustvarile. Do drugih ljudi so istočasno ljubeči in sovražno naravnani. Njihov svet je »črno-bel«, brez odtenkov. Značilno je, da težko obvladujejo agresijo, tako do drugih kot tudi do sebe. Doživljamo jih kot zapletene osebe, ki so nagnjene k temu, da nam pripisujejo osebnostne lastnosti, katerih ne prepoznamo na sebi. Čeprav so žrtve, zaradi njihovih izkušenj trpijo tudi vsi ostali.

Disocialne, psihopatske osebe so pogosto šarmantne, zapeljive, odločne, uspešne v medosebnih odnosih. To so ti »sanjski moški« ali »sanjske ženske«, ki potem postanejo moški ali ženske iz nočnih mor. Ker ne čutijo empatije in pogosto tudi strahu ne, elegantno prestopajo obrambne okope drugih ljudi, da bi jih izkoriščali ali manipulirali z njimi. So nepremagljivi egoisti, ki živijo na račun drugih. Pomembne so le njihove potrebe, vsi drugi pa so le logistična podpora.

Za vse tri osebnostne predpostavke je značilno, da se poslužujejo z nezrelimi, nefunkcionalnimi obrambnimi mehanizmi.

Ti se uveljavijo v zgodnjem otroštvu, z namenom zaščite porajajočega se Jaza-a pred neugodnimi doživljanji v relaciji z objektom oziroma materjo.

Zame je najbolj neučinkovita obramba zanikanje. Zanikanje storjenega ali potvarjanje resnice z namenom zanikanja ruši medosebne mostove, ustvarja nezaupanje.

Splitting, oziroma razcep, deluje tako, da recimo roditelja vidimo kot idealnega, med tem pa sami sebe, kot povsem nevrednega. Lahko ustvarimo razcep tudi na ta način, da enega roditelja doživljamo kot idealnega, čudovitega, drugega pa kot povsem negativno osebo. Pogosto opažamo ta pojav pri otrocih ločenih staršev, ko otrok, da bi psihološko preživel vojno med staršema, enega roditelja zmerja s slabim, medtem ko drugemu roditelju ponudi popolno lojalnost.

Projekcija pomeni prenos naših nesprejemljivih čustev ali misli v drugega udeleženca. Ko Franček pride zvečer domov in ga žena sooči s tem da je spet pijan, potem reče, »nisem jaz pijan, ampak si ti pijana«. Seveda je takšna obramba povsem neučinkovita, zato preostane le zadnja obramba ,nasilno utišanje osebe, ki s svojimi ugotovitvami ogroža krhko integriteto te osebe.

Osebno vidim, kot najbolj škodljivo nezrelo obrambo projektivno identifikacijo, ki deluje tako, da na drugo osebo prenesemo svoje nesprejemljive vsebine in jo pripravimo do tega, da se identificira, oz. ravna v skladu z njimi. To obrambno strategijo pogosto prepoznamo v strupenih odnosih, ko projektor pripravi svojo žrtev, da prevzame njej namenjeno vlogo.

Pacientka je pred leti prišla na pogovor z zmagoslavnim izrazom na obrazu. Povedala je, da je partnerja pripravila do tega, da ji je prilepil klofuto. Ko sem jo presenečeno vprašal, zakaj je to bilo dobro, je povedala, da mu je tako dokazala, da ni nič boljši od njenega psihopatskega očeta. Svoje nezaupanje do moških je razrešila na takšen, negativen način, saj ni imela kapacitete, da bi v partnerju prepoznala osebo, kakršna je.

Projektivna identifikacija je na delu pri bolezenski ljubosumnosti, ko projektor pripravi svojo žrtev, da se poistoveti z nezvesto osebo, nato pa neuspešno dokazuje, da sama ni takšna.

Medtem ko vidimo, da so na strani projektorjev prisotne določene osebnostne značilnosti, ki se manifestirajo v uporabi nezrelih, manj funkcionalnih obrambnih mehanizmih, se lahko postavi vprašanje, kdo so te osebe, ki postanejo žrtve njihove agresije, manipulacije in izkoriščanja.

Žrtve toksičnih oseb

Študentka ki je to vsebino obdelala v svoji diplomski nalogi , je prišla do zaključka, da so žrtve toksičnih oseb ranljivi, odvisnostno naravnani posamezniki z nizko samopodobo.

Nekateri avtorji vidimo, da je najbolj pomembna lastnost teh oseb sposobnost empatije, kar je zelo tragično, saj oseba, ki zaupa v dobre namere drugih ljudi pristane v odnosu, v katerem mora dokazovati, da je vreden ljubezni in zaupanja.

Osebno smatram, da je kulturni vpliv zelo pomemben. Odraščali smo v prepričanju, da je zakon svet ter da ljubezen vse premaga.

Spomnim se, da sem v času študija poslušal oddajo, v kateri je psiholog izjavil, da se z nekaterimi osebami da živeti, z drugimi pa ne. Takrat sem bil zgrožen nad njegovo izjavo, prepričan v vsemogočnost ljubezni. Danes, star 61 let, sem prepričan, da to velja le v primeru, če sta obe osebi sposobni čutiti empatijo in dovolj zreli, da se ne bi posluževali nezrelih obrambnih mehanizmov. Torej, z nekaterimi osebami se da živeti, z drugimi pa ne. Modrost je v sposobnosti razlikovanja med temi.

Vedno rečem, da se ne smemo zaljubljati v iluzijo, temveč ljubiti človeka, ki to zasluži.

Sestop s toksičnega vrtiljaka

Kulturni koncepti marsikomu preprečujejo, da izstopi iz srhljivo toksičnega razmerja, v katerem se sooča z občutki nemoči in niti ne prepozna sebe kot osebo, kakršna je bila pred tem.

S projektivno identifikacijo je mogoče prebuditi močne občutke krivde in odgovornosti v drugi osebi, ki se nato na vse pretege trudi dokazati, da je vreden naklonjenosti in ljubezni. Seveda, neredko se zgodi, da oseba, ki odrašča poleg narcisističnega ali drugačno motenega roditelja, se v odraslosti vplete v podobno razmerje, v katerem ostane ujet.

Iz takšnega razmerja vodi pot skozi osebnostno rast v smislu individuacije, ko posameznik začne razmišljati s svojo glavo, ne da bi poslušal ponotranjene glasove toksičnih oseb, separacije, ko se ob prepoznavanju svojih resničnih vrednot distancira od oseb, ki škodljivo delujejo nanj, do integracije, ko si na osnovi novih spoznanj lahko zgradi novo življenje, novo socialno omrežje.

Opažamo, da se ta proces uveljavi šele ob korektivni izkušnji v terapiji. Terapevt mora pri tem nuditi zanesljivost, varnost, verodostojnost in resnično brezpogojno sprejemanje in poistovetenje s trpljenjem posameznika.

Kot je Sándor Ferenczi napisal, da je pacientu potrebno povrniti ljubezen, čigar pomanjkanje ga je naredilo bolnega.

Ugotavljamo, da ogromno ljudi živi v toksičnih odnosih, prepuščeni milosti in nemilosti toksičnih oseb. Na podeželju je separacija od roditelja, ki si tega ne želi ali od partnerja veliki izziv. Za osamosvajanje je potrebno zadostiti materialnim in psihološkim predpostavkam. Čeprav je družba veliko bolj naklonjena žrtvam nasilja, kot je bila kdaj prej, se posameznik brez izobrazbe, zaposlitve, vozniškega dovoljenja težko odloči za osamosvajanje, predvsem če je poleg tudi kakšen otrok. Ločitev je še marsikje huda sramota, razlog za izgubo podpore družine ali skupnosti.

Dolgo nisem razumel izreka: »Le meč, ki prizadene rano, to rano tudi zazdravi«.

Ko mi je nek pacient rekel, »da je preseksal celo Evropo in je bil povsod zaželen samec, razen pri svoji ženi« sem končno razumel, da če je kdo vpleten v toksično razmerje, si ne more »nabildati« samozavesti pri neki drugi osebi, zato se grešniki in grešnice vračajo nazaj v toksično razmerje, da bi s še večjim hendikepom dokazovali, da so vredni ljubezni partnerja, roditelja.

Vitomil Zupan je krasno opisal dinamiko takšnega, disfunkcionalnega, toksičnega razmerja v romanu »Igra s hudičevim repom«. V nekem trenutku zgodbe se lik zateče k prostitutki, ki po spolnem odnosu izreče stavek: »Dober si!« Čeprav ta stavek ne zadošča, vendar je snežinka v snežni kepi, ki se začne kotaliti po hribu navzdol, da bi pisec tragičnega junaka na koncu romana odrešil toksičnega razmerja.

Toksična razmerja lahko na žalost iz žrtev različnega nasilja in zlorab v času otroštva sčasoma spremenijo v storilce.

Toksičnost na družbenih omrežjih

Če se na koncu vrnemo nazaj k začetni temi, lahko opazimo, da so izredno nezrele in nefunkcionalne obrambe prisotne v komunikaciji na družabnih omrežjih, sicer pa se zadnje čase učinkovito uveljavljajo tudi v političnem prostoru.

Anonimnost in nevidnost prispevata k temu, da posameznik z ustreznimi osebnostnimi predpostavkami hitro prestopi meje racionalnega in se prepusti primarnim afektom, ki narekujejo potrebo po zaščiti integritete Jaza, predvsem na račun poniževanj in groženj. Žal so enaki obrambni mehanizmi na delu tudi v političnem diskurzu, ko se kdo poskuša uveljaviti na račun nizkotne diskreditacije drugih oseb.

Ali kot je nekdo že zapisal na Facebooku: »Eni politiki so nekredibilni, drugi pa bodo diskreditirani po izvolitvi ali celo že pred tem.«

Družabna omrežja so zelo slabo regulirana, kar pomeni, da se posamezniki lahko povsem neodgovorno spravljajo na druge, ki jih tako ali drugače ogrožajo ali pa niti ne.

Družabna omrežja so postala »peskovnik« osebnostno motenih posameznikov, ki se trudijo uveljaviti na račun zatiranja drugih, ki niso pripravljeni dvigniti rokavico in vztrajati v prostoru kljub občutkom prizadetosti. Saj vemo, da je diskreditacija pomembno orožje vseh toksičnih oseb, začenši od odvisnikov od alkohola do nasilnih psihopatov. Vsi se trudijo doseči totalitarni nadzor nas svojim življenjskim in po novem tudi virtualnim prostorom. Vsak, ki poseže v ta prostor, je sovražnik, ki ga je potrebno eliminirati. Povsem evolucijsko pogojena reakcija. V krhki realnosti, ki ga ustvari odvisnik ali blodnjavi ljubosumnež je možno preživeti le, če nihče s svojimi trditvami ne ogrozi občutke navidezne varnosti. Pri tem se pojavi le en edini cilj, eliminirati moteče diskurze iz prostora in zagotoviti občutek varnosti. V internetnem prostoru se to zgodi običajno ob mobilizaciji isto mislečih, po načelu danes ti pomagaš meni, jutri pa bom jaz tebi. Konfrontacija z drugače mislečimi krepi šibko identiteto pripadnikov določene skupnosti.

Takšno dinamiko v virtualnem prostoru lahko enačimo s propagandno vojno, uveljavljeno s strani nacistične in nato komunistične oblasti, saj sta obe težili k izključljivosti, z namenom uveljavljanja svojih krhkih političnih predpostavk.

Jasno je, da če gre za vojno, čeprav virtualno, potem je edina rešitev generiranje korektivnega diskurza, ki onemogoča uporabo nezrelih obramb in resnic, ki stojijo na krhkih temeljih.

Osebno mislim, da skrb za humanizacijo virtualnega družabnega prostora kliče po intelektualnem aktivizmu, s ciljem obvarovanja mlajše generacije pred nasilnim, totalitarnim diskurzom v tem, za njih tako pomembnem prostoru.

 

Doc. dr. Robert Oravecz
dr. med., psihiater in psihoterapevt