Serija Unbelievable o vsem, kar je narobe v odnosu družbe do žrtev spolnega nasilja

Aktualno na Netflixu

13. 10. 2019, 08:06 | Odnosi in psihologija | Piše: Nataša Zupanc
Serija Unbelievable o vsem, kar je narobe v odnosu družbe do žrtev spolnega nasilja (foto: profimedia) profimedia

Nova televizijska serija Unbelievable te dni močno razburja gledalce in dviguje veliko prahu. Ob spremljanju Netflixove serije, ki je posneta po resničnih dogodkih, pa še posebno ženske težko ohranjajo mirno kri.

V ospredju serije je Marie, ki policiji prijavi, da je bila posiljena, po interakciji s policisti pa svojo prijavo kmalu umakne.

Policisti, med katerimi so samo moški, jo lovijo na majhnih nedoslednostih v njenih izjavah in kažejo le malo sočutja do mlade ženske v stiski. Neprestano ji dajejo tudi vedeti, da jo zaradi njene ’problematične preteklosti’ vidijo kot manj kredibilno tožnico.

Po resnični zgodbi

Med gledalci onkraj luže je serija zaradi srhljivo avtentičnega portreta ’tipične izkušnje žrtve’ že zanetila žolčne polemike. Še posebno ženske ogorčeno ugotavljajo, kako sistem - in z njim širša družba - obravnava ženske, ki si upajo prijaviti spolno nasilje. Odnos okolja do žrtve je namreč prežet s trdovratnim dvomom.

Po navedba Pulitzerjeve nagrajenke Bri Lee, ki je zgodbo kot prva zapisala, naj bi serija predstavljala dejansko stanje sodobne družbe. Tudi Bri Lee je namreč doživela spolno nasilje in le malo je manjkalo, da bi zaradi obsodb in nejevere, ki jo je doživela ob prijavi, tudi sama ne umaknila prijave zoper posiljevalca.

Medtem ko je morala danes 27-letna Lee tekom dveh let mučnih zaslišanj v svojih pričevanjih neprestano ponavljati in podoživljati grozo, ki jo je kot žrtev spolnega napada doživela, ob tem pa se otepati tudi mnenj ljudi, ki njeni zgodbi niso verjeli, je v njenem primeru roka pravice vendarle delovala. Njenega posiljevalca je sodišče spoznalo za krivega.

»... kar se mi zdi nadvse zanimivo, saj sem bila tako zelo blizu, da od pregona odstopim,« naj bi povedala za ABC Life. »Policisti in popolni neznanci so me neprestano nadlegovali z vprašanjem, kakšno korist bom imela od sodnega pregona in zakaj sploh vztrajam. Kot da iskanje pravice in zahteva, da nasilnež sprejme nase odgovornost za svoje dejanje, nista dovolj.«

Avstralska novinarka Kellie Scott je šla po ogledu serije Unbelievable in pogovorom z Bri Lee v svojem prispevku za ABC Life zato še dlje in razgalila sramotno podcenjujoč in nazadnjaški odnos sodobne družbe do žrtev spolnega nasilja. Njene izčrpne izsledke zato v nadaljevanju povzemamo.

Škodljivi miti in njih posledice!

»Kar 40 % Avstralcev je prepričanih, da ženske lažejo o tem, da so bile žrtve spolnega nasilja,« poroča Kellie Scott, nato pa dodaja: »... resnica je drugačna. Lažne prijave spolnega nasilja so izjemno redke.«

Študije ji glede tega pritrjujejo. Danes vemo, da je lažnih objav zgolj nekje med 1,2 odstotka do največ deset odstotkov, vemo pa tudi, da je spolnega nasilja neprimerno več, kot je uradno prijavljenega. Še več. Poročila avstralskega statističnega urada beležijo, da sta kar dve od petih Avstralk, starejših od 15 let, že doživeli fizično ali spolno nasilje, najpogosteje s strani partnerja ali nekdanjega partnerja, t.j. 40 % vseh avstralskih deklet in žensk.

40 % Avstralcev ne verjame žrtvam spolnega nasilja, zato 9 od 10 žensk, ki so bile žrtve fizičnega ali spolnega napada, tega nikoli ne prijavi!

Kar 90 % napadenih žensk ustavi pri tem, da bi nasilje uradno prijavile, prav strah, da bi jim zaradi mita o tem, da ženske o napadih pogosto lažejo, ne verjeli.

»Policisti so mi večkrat priznali, da so omahovali, ali bi prijavo vzeli resno in sprožili preiskavo, kar me je naravnost šokiralo,« je avstralski novinarki povedala Lee. »Zdi se, kot da najbolj resnih, najbolj groznih stvari, ki se nam lahko zgodijo, nihče ne jemlje resno.«

Mit o pogostosti lažni prijav spolnega nasilja rado podprejo namigovanja, da si ženske stvari izmišljujejo le zato, da bi se tako maščevale svojemu aktualnemu ali bivšemu, neredko pa je slišati tudi, da to počnejo zgolj zato, da bi bile deležne ’tako želene pozornosti’. »Kar je popoln nesmisel,« je še jasna Lee. »Prav neumnosti okoli domnevnega iskanja pozornosti me najbolj jezijo. Se ljudje sploh zavedajo, kako grdo so v teh postopkih obravnavane žrtve spolnega nasilja?«

In potem je tu še teorija o ’obžalovanju’, ki namiguje, da so prijave posilstva zgolj posledica obžalovanja 'razuzdanih žensk', ki so se preveč ’sprostile’, zato naj bi naslednji dan ’prijavile posilstvo, da bi tako ohranile svoj ugled’.

»Takšne insinuacije so naravnost groteskne,« je ogorčena Lee, z njo pa se strinja Kristin Diemer, sociologinja iz Univerze Melbourne, katere specializacija sta prav nasilje v družini in spolni napadi. Kristin je namreč mnenja, da mit o maščevanju temelji na ideji, da ’so ženske vedno na preži, da bi spodnesle moškega’: »O tem so prepričani moški, ki se počutijo ogrožene in v svoji moškosti negotovi, zato v sebi gojijo prepričanje, da so ženske že v osnovi naperjene proti njim.«

In kot da to ne bi bilo dovolj, se kredibilnost žensk, ki si upajo prijaviti spolno nasilje, 'meri' tudi po 'kvaliteti' njenega čustvovanja, še posebno na oko vidni prizadetosti zaradi napada.

V seriji Unbelievable tako Marie obtožijo, da ne reagira ’dovolj čustveno’ za žrtev spolnega napada, pa čeprav raziskave jasno kažejo, da kredibilnost prijave ni v nikakršni korelaciji s čustveno sliko tožnic. Tako v seriji kot v resničnem življenju so v tem oziru pogosti komentarji kot: ’Zdi se mi v redu!’ in »Saj je čisto normalna«, kar poraja dvome v avtentičnost poročane izkušnje.

Vse našteto, so še prepričane Lee, Diemer in Scott, znatno doprinese k temu, da zgolj desetina vseh žrtev fizičnega in spolnega nasilja to tudi uradno prijavi.

To seveda ne pomeni, da bi morale ženske, ki so doživele spolni napad, čutiti kakršenkoli pritisk, da bi morale za vsako ceno napad prijaviti. Odločitev za ta korak ostaja povsem osebna odločitev vsake ženske in dekleta. Pomembno je namreč razumeti, da se mora žrtev napada najprej počutiti dovolj varno, da bi se nato lahko odločila, kaj bo storila: to je lahko nič, lahko se obrne po pomoč na zdravstvene strokovnjake in psihoterapevte, se zaupa nekomu, ki mu zaupa, ali pa napad prijavi na policijo. Izbira je – in bi morala biti – še vedno le njena!

Narobe vs. prav!

Zaključiti gre le še s popisom glavnih razlogov, zaradi katerih ženske umikajo svoje uradno oddane prijave spolnega in fizičnega nasilja:

  • 1. Neučinkovit sodno kazenski sistem, ki žrtve fizičnega in spolnega nasilja neprimerno obravnava, obsoja ali celo ne jemlje resno, k temu pa lahko prištejemo še dolgotrajne in mučne postopke tako v preiskovalnih kot kasnejših postopkovnih fazah.
  • 2. Vseprisoten družbeni pojav obsojanja žrtve je ena največjih preprek za ženske, ki bi si želele o doživeti grozi spregovoriti – naj bo to zasebno, javno ali pa celo v sodno – kazenskih postopkih. O tem fenomenu se lahko prepriča slehernik, ki prebira komentarje pod redke časopisne ’cvetke’ iz dnevne kronike na dano temo. Med njimi namreč kar mrgoli komentarjev v stilu: Gotovo je bila pijana! Kaj pa hodi ponoči sama naokoli. Izzivala je s prekratkim krilom. Moški so pač moški, ne morejo si pomagati.
  • 3. Tu sta še globok sram, ki ga žrtev po takem napadu občuti v sebi, in socialna stigma, ki rado sledi uradni prijavi žrtve - še posebno, če gre za znanega in v družbi uglednega predatorja. Žrtve se pogosto bojijo odziva tako svoje družine in najbližjih kot odziva širšega kroga znancev, sodelavcev in sosedov.

Kaj pa lahko kot posamezniki (in družba v celoti) storimo, da bi žrtve fizičnega in spolnega nasilja podprli?

  • Prisluhnite njihovi zgodbi brez obtoževanja! To je prvi in najpomembnejši ukrep. Na ta način žrtvi sporočate, da je slišana, razumljena in da ji nekdo verjame.
  • Ne silite je k maščevanju za vsako ceno. Storilec bi to lahko izrabil sebi v prid.
  • O temi fizičnega in spolnega nasilje se pogovarjajte z drugimi ljudmi. Tako boste pomagali za tematiko ozavestiti več ljudi. V ogled jim lahko priporočite tudi serijo Unbelievable in filme s podobno tematiko.
  • Pomagajte spreminjati odnos družbe do žrtev spolnega nasilja tako, da najprej sami spremenite pogled nanje. Ženske, ki so se odločile nasilje prijaviti, so namreč zavrgle vlogo 'žrtve', da bi namesto tega postale pogumne bojevnice. »To so prave gladiatorke,« na tem mestu dodaja tudi Lee.
Nataša Zupanc
Novinarka in blogerka

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri