"Spremenimo se lahko le tako, da sami s seboj sodelujemo, in ne tako, da se napadamo!"

Dr. Glenn Doyle

29. 10. 2021, 12:28 | Odnosi in psihologija | Piše: N.Z.

                            "Spremenimo se lahko le tako, da sami s seboj sodelujemo, in ne tako, da se napadamo!" (foto: profimedia) profimedia

Dr. Glenn Doyle je psiholog, pisatelj, vplivnež in maratonec. Svoje uvide s področja mentalnega zdravja dnevno deli na svojih družbenih omrežjih, občasno pa se razpiše tudi na svojem blogu. V nadaljevanju povzemamo enega od njegovih zadnjih zapisov.

Ljudje vam bodo skušali dopovedati, koliko ste vredni zgolj na osnovi tega, kaj delate.

Poskušali vam bodo povedati, da zgolj zato, ker počnete ali ne počnete nečesa, to že pomeni, da zato VERJETNO bolj ali manj štejete.

"Če bi si zares želel tega, bi storil X."

"Če bi ti zares bilo do prijateljstva, bi storil Y."

"Če bi zares hotel premagati ta svoj PTSD, bi naredil Z."

"Če bi zares hotel prenehati (vstavite katerokoli odvisnost), bi pač prenehal."

Ko bi vsaj zares bilo tako enostavno.

V resnici je zares težko razumeti, zakaj pogosto počnemo stvari, ki so v nasprotju z našimi vrednotami.

Lahko zelo cenimo prijateljstvo ... pa vseeno počnemo stvari, ki prijateljske odnose krhajo.

Lahko si zelo želimo prekiniti neko odvisnost ... pa hkrati z njo nadaljujemo.

Lahko si zelo želimo čutiti drugače in funkcionirati bolje ... pa vseeno počnemo stvari, ki nas pri tem neprestano aktivno sabotirajo.

In potem si to očitamo. Ker smo si 'sami krivi' za vse te 'strašne izbire'.

Pa vendar izbira človeka v resnici ni tako enostavna, še manj pa premočrtna.

Sploh nima nobene zveze s tem, da 'v kolikor ti je mar za X, boš naredil Y'.

Kaj lahko ZELO MOČNO cenimo X in si ZELO MOČNO želimo narediti Y - a obstajajo razlogi, zakaj nam je tako težko narediti Y, pa čeprav ZELO MOČNO cenimo X.

Še posebno, če je naša preteklost polna bolečih trenutkov in nadvse komplicirana. V tem primeru bomo še kako imeli težave izpeljati zadeve tako, kot (in to sami dobro vemo) bi 'morali'.

Zelo pogosto smo enako zbegani in frustrirani zaradi lastnega vedenja kot tisti drugi okoli nas.

Morda se bojimo narediti tisto, kar vemo, da bi 'morali'.

Morda ne verjamemo, da zmoremo storiti tisto, kar vemo, da bi 'morali'.

Morda se počutimo preveč brezupno in nemočno, da bi storilo to, kar vemo, da bi 'morali'.

Zares veliko je razlogov, zakaj je težko spremeniti svoje vedenje. Prav nihče, ki se bori sam s seboj zaradi svojega 'neprimernega' vedenja, pa v tem nikakor NE UŽIVA.

Pogosto se zgodi, da v trenutkih stiske, ko vemo, da bi 'morali' nekaj narediti, 'zasovražimo' sami sebe, da smo se v takšnih situaciji sploh znašli.

Vendar pa sprememba 'na bolje' ne prihaja po poti sovraštva do samega sebe.

To, kar moramo storiti, je, da poskušamo RAZUMETI tiste dele sebe, ki se spremembi upirajo.

In razumeti jih gre mimo enostavnega 'Verjetno sem len/a!?.

In razumeti jih gre mimo enostavnega 'Morda mi pa sploh ni ZARES do tega!'

K samemu sebi moramo pristopiti z empatijo - kar nikakor ne bo enostavno, še posebno, če v preteklosti empatije nismo bili deležni.

Če so nam neprestano govorili, naj vendarle že 'utihnemo in se spravimo skupaj', potem smo sami sebe dobro izurili, da si ne neprestano ponavljamo prav 'utihni in se že enkrat spravi skupaj!'

Problem je, da 'spravi se že enkrat skupaj' sploh ni zares dober nasvet.

Najpogosteje pomeni zgolj 'potlači svoja neumna ČUSTVA in naredi tako, kot sem ti naročil/a!'

In tak nasvet na dolgi rok nikoli ni učinkovit.

Nič ne izgubimo, če sami k sebi pristopimo s spoštovanjem. Nič ne izgubimo, če se sami s seboj pričnemo pogovarjati podporno. To nas ne naredi 'mehkužce'. Tudi to nikakor niso zgolj 'izgovori' ali 'opravičila.

Če bomo hoteli kdaj zares spremeniti, kako čutimo in funkcioniramo, moramo k sebi pristopiti na način, ki ne bo prožil in aktiviral naših obramb.

Napadanje (in kritiziranje) samih sebe ne more rezultirati v pozitivno spremembo. Norčevanje iz samih sebe ne prinaša spremembe na bolje. To, da se sovražimo, ne naredi prav nič za to, da bi naredili korak naprej.

Ljudje se ne spreminjamo na bolje, če se počutimo ogrožene. Ljudje se skušamo zavarovati, če se počutimo ogrožene. Ljudje se zapremo, če se počutimo ogrožene.

Lahko spremenimo, kako se počutimo in kako stvari počnemo. Ljudje izkušajo spreminjanja čustvenih stanj in funkcionalnosti vsak dan znova.

Vendar pa sprememba prihaja zgolj iz pozicije sodelovanja samim s sabo, nikakor pa s pozicije samonapadanja!