Strah pred samoto: kje so vzroki in kako si lahko pomagamo

18. 4. 2020, 06:00 | Odnosi in psihologija | Piše: Danaja Lorenčič
Strah pred samoto: kje so vzroki in kako si lahko pomagamo (foto: Unsplash) Unsplash

Samota marsikomu vzbuja neprijetne občutke, zato ji skuša ubežati. Strah pred samoto, ki se imenuje tudi monofobija, je precej pogost in se izraža na različne načine. Nekateri se bojijo živeti sami, drugi se bojijo biti sami doma, nekateri pa se bojijo biti sami v javnosti.

Danijela Moškov, specialistka psihiatrije in certificirana psihoterapevtka, se pri terapevtskem delu pogosto srečuje z ljudmi, ki jih je strah samote. Opaža, da imajo največkrat tudi druge težave in strahove, specifično življenjsko zgodbo in osebnostno strukturo.

"Ljudje čas, ko so sami s seboj, zelo različno doživljajo. Najtežje je tistim, ki jim le nenehna interakcija z drugimi daje občutek, da so vredni in da niso zapuščeni. To so ljudje, ki se na nek način morajo ves čas zrcaliti v drugem. Ki  zaznavajo svojo vrednost le skozi drugega.

Po drugi strani pa se zelo samotno lahko počutijo ljudje, ki so nedavno izgubili bližnjega in predelajo te občutke skozi  žalovanje."

Ameriška klinična psihologinja Karin Arndt, ki je pri številnih svojih pacientih prepoznala strah pred samoto, je opazila, da je le-ta bolj razširjen med ženskami. Nekatere se bojijo biti same vsakodnevno, medtem ko se druge bojijo, da bi ostale same na stara leta.

Neka pacientka ji je razkrila, da se je odločila za materinstvo, ker jo je bilo strah, da bi bila sama. Danijela Moškov meni, da ženske pogosteje spregovorijo o strahu pred samoto, verjetno zato, ker tudi sicer lažje in drugače kot moški govorijo o svojih čustvih.

Unsplash
Vzroki za strah pred samoto

Psihiatrinja in psihologinja meni, da strah pred samoto v osnovi izvira iz pomanjkanja občutkov varnosti in lastne vrednosti. "Kdor jo je po sreči in spletu ugodnih okoliščin srečno odnesel skozi otroštvo in adolescenco brez večje škode in čustvene drame, bo lažje prenesel tudi obdobja, ko bo sam.

Veliko težje bo tistemu, ki mu starši niso dali občutka varnosti in občutka, da je tudi svet, v katerega vstopa, varen. In tistemu, ki se ne zaveda lastne vrednosti. Tako se ne počuti vrednega ljubezni, uspeha in veselja."

Globalna raziskava o duševnem zdravju, ki jo je izvedla Svetovna zdravstvena organizacija (WHO),  je pokazala, da so bile težave v otroštvu in življenjska travma pomembni dejavniki tveganja za strah pred samoto.

Obstajajo različne oblike strahu pred samoto in vsaka ima lahko različne psihološke vzroke.

Strah pred samoto v javnosti je lahko povezan s socialno fobijo ali agorafobijo (strah pred odprtimi prostori). Lahko ga sprožijo občutki osamljenosti ali pa je povezan s travmatičnimi spomini na nevarne situacije (vlom v stanovanje), zato se nekateri bojijo biti sami v svojem domu.

Obstajajo torej tudi povsem legitimni razlogi za občutek strahu pred samoto, recimo, če živite v soseski z visoko stopnjo kriminala.

Pri ljudeh, ki se bojijo samote, se lahko pojavi občutek ogroženosti, bojijo se, da bo nekdo vlomil v njihov dom, preplavi jih anksioznost, občutek imajo, da ne morejo dihati, da bodo omedleli ali umrli.

Nekateri ne morejo več jasno razmišljati, izgubijo nadzor nad svojim telesom; začnejo prehitro ali pregloboko dihati, občutijo slabost ali vrtoglavico.

Osebe, ki zelo intenzivno čutijo strah pred samoto, se težko spopadajo z vsakodnevnim življenjem in se pogosto zatekajo v odnose, čeprav jih ti ne izpolnjujejo, veliko časa preživijo na telefonu ali imajo doma pogosto vključen televizor, da se izognejo tišini, ki jih navdaja s tesnobo.

Strah lahko poglablja predvsem uporaba družbenih omrežij, saj dobijo osebe občutek, da imajo vsi drugi bolj zanimivo življenje, iz katerega so oni izključeni. Pomislijo lahko, da nikomur ni mar zanje, da so nepomembni, nezaželeni in da so zapuščeni.

Ustrezna pomoč

Večino časa so ti občutki blagi in relativno kratkotrajni, kadar pa so dolgotrajni, lahko ogrožajo posameznikovo življenje, saj je zaradi strahu pod nenehnim stresom.

Dolgotrajna stiska se lahko v skrajnih primerih razvije v anksiozno motnjo, zato je zelo pomembno, da se v takšnem primeru poišče ustrezna strokovna pomoč.

Monofobija je včasih povezana z drugimi strahovi in psihoterapevt lahko pripravi ustrezen načrt zdravljenja za različne strahove in skrbi.

Danijela Moškov pravi, da je psihoterapevtski pristop ključen pri dolgotrajnih oblikah strahu pred samoto in kadar je ta strah del drugih težav v duševnem zdravju oziroma patologije v partnerskih ali družinskih odnosih.

Danijela Moškov Osebni arhiv

Danijela Moškov

Poudarja, da je pri spopadanju s strahom pred samoto pomemben posameznikov notranji proces, ko raziskuje vzroke, ki so po eni strani pripeljali do tega, da je sam ali da se počuti samega. In da zbere moč in gre v nove izkušnje, do novih ljudi, do novih aktivnosti.

Psihoterapevtka izpostavlja tudi pomen vadbe, ki ljudem ne  daje samo fizično, temveč tudi psihično moč.

Strah pred samoto je mogoče ublažiti tudi tako, da se zmanšajo tveganja, ki so lahko osnova za ta strah. Četudi je posameznikov odziv nesorazmeren glede na situacijo, ga je mogoče razumeti kot opozorilo na potrebno ukrepanje v njegovem okolju.

Koristne so lahko tudi sprostitvene vaje – osredotočenost na dihanje, meditacija in aromaterapija.

Toda potrebno je ločevati med spopadanjem s samoto in bežanjem pred njo. Branje, telefonski pogovori, zatekanje k delu in določeni stiki z ljudmi lahko namreč postanejo način, kako se izogniti obravnavanju osnovnih vzrokov strahu.

Danijela Moškov opozarja: "Uporaba pametnih telefonov in družbenih omrežij lahko služi zmanjševanju občutka osamljenosti, a pogosto gre pri prekomerni rabi že za odvisniške oblike vedenja, ko pa so vzroki drugje in je potreben tudi drugačen pristop k reševanju.

Tudi deloholizem, ki pogosto nastopa skupaj z izgorelostjo, lahko v sebi nosi strah pred samoto, a pogosteje so vzroki v zahtevnosti do sebe, težavah pri varovanju lastnih meja in težnji po popolnosti."

Psihoterapevtka poudarja, da občutku samote ne moremo uiti. "To, kar lahko naredimo, je, da z osebnostnim razvojem ter psihično in fizično močjo dobimo občutek, da imamo svoje življenje v svojih rokah. In to je občutek miru in zaupanja, da je in da bo vse v redu."

Ameriška psihologinja Karin Arndt pravi, da je mogoče obvladovati strah pred samoto, tudi če so bili posamezniki v otroštvu prikrajšani za občutke varnosti, ljubezni in sprejemanja. Vendar poudarja, da ukvarjanje z različnimi dejavnostmi in hobiji niso ustrezen način za spopadanje s samoto.

Ključno je, da posameznik razvije večjo toleranco za doživljanje lastnih izkušenj. Mnogo ljudi namreč dandanes živi v stanju kroničnega odvračanja od lastnih izkušenj, kar pomeni, da na različne načine bežijo pred stikom s samim seboj.

Biti sam pomeni, da je človek zmožen v celoti zaobjeti lastne izkušnje in se ne izgubi v stiku z okolico, zato je dragoceno usvojiti umetnost samote.

Kdor zna uživati v samoti in jo sprejeti kot darilo, se lahko poveže s svojim bistvom, prepozna svoje potrebe, vrline in pomanjkljivosti ter se jih nauči sprejeti.

V samoti je mogoče razvijati globoko sočutje do sebe in obenem izboljšati kakovost odnosov z drugimi, saj se ne opiramo nanje zaradi strahu ali želje po izpolnjevanju lastne praznine.

Izbrali smo drugačen pristop. Ga boste podprli?
V nasprotju z ostalimi mediji smo se odločili, da svoje spletne vsebine ohranimo brezplačne za vse. V času, ko je sledenje aktualnim informacijam nujno, verjamemo, da si vsak od nas zasluži dostop do natančnega in celovitega pregleda vsebin. Poleg tega pa tudi neomejen dostop do kakovostnih lifestyle vsebin.
Vsak prispevek, velik ali majhen, je dragocen in ključnega pomena za našo uredniško neodvisnost.

Podpri in prispevaj

Danaja Lorenčič
Novinarka

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri