Protest je legitimen le, če ne ogroža drugače mislečih (ali, kaj nas o tem uči psihologija množic)

Psihologija stavke

4. 10. 2021, 10:50 | Odnosi in psihologija | Piše: Vid Legradić

                            Protest je legitimen le, če ne ogroža drugače mislečih (ali, kaj nas o tem uči psihologija množic) (foto: profimedia) profimedia

Štrajk! Stavka! Protest! V današnjih časih popularna oblika javnega izražanja prepričanj in sredstvo za doseganje ciljev. Protest pomeni tudi vršenje pritiska na avtoriteto. Zbrani vedno stojijo proti nasprotni avtoriteti, množica pa se obnaša kot ena sama zaključena enota. Kako deluje? Ali morda obstajajo morda pravila obnašanja takšnega več-človeškega organizma? Odgovor ponujata socialna psihologija in psihologija množic. Odgovor je, da zakonitosti obnašanja množic obstajajo.

Udeleženci protesta potrjujejo stvari, v katere že verjamejo.

Psihologija množic pravi, da ljudje na shodih iščejo stvari, ki potrjujejo njihova obstoječa prepričanja, in hkrati zanemarjajo informacije, ki so v nasprotju s tem, kar že mislijo. Temu fenomenu rečemo potrditev pričakovanj. Zaradi njega so udeleženci protesta pristranski in se izogibajo argumentom, ki izpodbijajo njihovo razmišljanje o svetu.

Množica se na protestu oblikuje zaradi potrebe po skladnosti. Ta vodi ljudi do tega, da stopijo skupaj, in oblikujejo skupino enako mislečih. Potreba po skladnosti je včasih celo tako velika, da se bodo protestni skupini pridružili posamezniki, ki imajo drugačna mnenja kot protestniki. Temu fenomenu bi po domače lahko rekli čredni nagon. Opazimo ga lahko povsod, na primer med čakajočimi pred semaforjem ali med skandiranjem na športnem tekmovanju. Nekaj prijateljev dvigne roke in množica ponovi …

Na vedenje skupine, protestniške ali katerekoli druge, vpliva prisotnost drugih ljudi.

Zgodi se prometna nesreča: več, ko je v množici opazovalcev, manj je verjetnosti, da bo kdo stopil naprej in pomagal. To je učinek opazovalca. Množica je skupek opazovalcev. Prav zaradi tega potrebuje nekoga, ki dejanja oziroma premike vodi. Voditelj, še posebej na protestih, mora zastopati in zagovarjati enaka prepričanja, kot jih ima množica. Ko mu to uspe, se bodo protestniki - sledilci avtoritete - zelo potrudili, da jo bodo ubogali.

Ta ubogljivost je predvsem v množici nalezljiva. Udeležence lahko zaslepi do take mere, da jih zapelje v stvarna dejanja. Psiholog Stanley Milgram je v svojih poskusih poslušnosti ugotovil, da bi bili ljudje pod vplivom množice pripravljeni celo ubiti, če bi jim v pravem trenutku to naročil vodja. Na tej točki se z opisom že spogledujemo z obnašanjem množic iz obdobja pred in med drugo svetovno vojno.

Seveda ni vsega kriva le množica. Tudi avtoriteta je lahko fanatično zapeljana, toda ne s strani množice, temveč s strani položaja moči izbranih posameznikov. Da to drži, je jasno pokazal znan poskus, po katerem je bil posnet tudi film. V Stanfordskem zapornem poskusu je psiholog Philip Zimbardo spoznal, da so udeleženci eksperimentalne skupine prevzeli dodeljene vloge s takšno predanostjo, da je bilo treba po šestih dneh poskus prekiniti. Tisti, ki so bili postavljeni v avtoritarne vloge paznikov, so začeli zlorabljati svojo moč. Tisti, ki pa so bili v vlogi zapornikov, so se podredili.

V množici, predvsem protestniški ali takšni, ki nečemu nasprotuje, pričakovanja protestnikov vplivajo na to, kako gledajo na druge. Pomembno je tudi, kako mislijo, da bi se drugi morali obnašati. Dojemanje drugih pogosto temelji družbeni kategorizaciji. Zato protestniki razloge za svoje probleme pripisujejo zunanjim elementom, druge ljudi pa krivijo za lastno nesrečo. Svoje zadovoljstvo pripisujejo notranjim dejavnikom, negativne rezultate pa zunanjim silam, nasprotnikom oziroma tistim, proti katerim protestirajo.

Včasih se je veliko lažje pridružiti množici, kot pa se za svoja prepričanja boriti sam. V skupini je lažje, saj z njo človek poenoti svoje mnenje. Ker se tudi ostali strinjajo z njim, okolica ne povzroča motenj. Mnenja ali cilji so zastopani še močneje, če je skupina pod stresom ali v prisotnosti karizmatičnega vodje. Takrat se v človeku rodi drugačen jaz, drugačna osebnost, ki je povezana z množico. Ko se to zgodi, dobi masa ljudi moč, ki jo je težko ustaviti in nadzorovati.

Zato si, če ali ko boste protestnik, velja zapomniti, da je protest legitimen le, če ne ogroža drugače mislečih.

Vid Legradić
Popotnik in avtor knjig