Tako počasi izgubljamo sposobnost polnega, pristnega čustvovanja

2. 12. 2019, 18:15 | Odnosi in psihologija | Piše: Alenka Lanz
Tako počasi izgubljamo sposobnost polnega, pristnega čustvovanja (foto: Unsplash) Unsplash

Življenje nam prinaša kopico različnih izkušenj. Nekatere so prijetne, druge malo manj, vse pa v nas prebujajo določena čustva. Kadar se nam zgodi kaj težkega, bolečega ali celo travmatičnega, nas lahko neprijetna čustva povsem preplavijo. Takrat se naši možgani želijo ubraniti bolečine in kadar je dogodek tako zelo ogrožujoč za našo notranjost, da se z njim ne moremo v celoti spoprijeti, se v nas povsem naravno in samodejno vključijo številni mehanizmi obrambe.

Obrambni mehanizmi nastanejo z razlogom: ščitijo nas pred izgubo samospoštovanja in porušenim občutkom lastne vrednosti. Pogosto nas ščitijo pred nekim notranjim konfliktom, ki znotraj nas ni povsem ozaveščen, bolečino ali tesnobo, s katero se še ne moremo učinkovito spoprijeti. Prav zato se zanje uporablja tudi izraz mehanizmi spoprijemanja, saj niso slabi sami po sebi.

Vzemimo primer, ki ga je spisalo življenje:

Majhna deklica je vse preveč pogosto opazovala svojo mamo, kako je zvečer pijana obležala na kavču v dnevni sobi. Bilo jo je strah, saj sta bili sami doma, vse dokler se pozno ponoči ni vrnil še oče z dela. Deklica je v tem času potlačila strah, osramočenost in boleč občutek  nevrednosti globoko vase, saj je le tako lahko preživela mamino opijanje.

Potlačevanje občutkov ji je prišlo v navado. Ko sta bili z mamo sami, je zaradi te obrambe lažje pričakala očetov prihod. Šele ob njem je spet začutila varnost in toplino, ki jo je tako zelo pogrešala. Kot odrasli ženski pa ji čustvovanje predstavlja izziv, saj je začela opažati, da izgublja stik sama s sabo. Včasih niti ne ve, kdo pravzaprav je.

Bližnji ji včasih povedo, da se jim zdi hladna in nedostopna, in čeprav se tudi sama počuti v svoji notranjosti osiromašeno, nekje globoko čuti tudi veliko bolečino. Le solze nikoli nočejo priteči na plan. Šele po nekaj paničnih napadih se je opogumila in poiskala terapevtsko pomoč. Njena bolečina se je začela počasi, toda zanesljivo topiti, telo pa se je umirilo.

Obrambni mehanizmi zakrijejo ali preprečijo neprijetna čustva, toda dolgoročno lahko naredijo več škode kot koristi. So kot bergle, ki jih uporabljamo v času, ko zaradi rane na nogi težko hodimo. Bergla ni namenjena temu, da bi z njo hodili vse življenje, saj bi nas ovirala pri mnogih aktivnostih. Daje nam čas, da se nam rana zaceli, toda njena dolgoročna uporaba bi povzročila, da bi naše mišice oslabele in bi lahko hodili še težje kot na začetku.

Čustvena rana, ki jo prekrijejo obrambni mehanizmi, nam jemlje ogromno čustvene in telesne energije in zahteva našo pozornost.

Naš nezavedni del ve, da jo je treba prej ali slej zaceliti in na to nas spominja prek mnogo sprožilcev (npr. vonj po alkoholu ali prizor opitega človeka, je omenjeni ženski sprožil ogromno tesnobe, strahu in panike, pod tem pa je vrela bolečina, povezana z mamo).

Pogosto se naš zavedni del s to bolečino še ne želi soočiti, zato jo tlači globlje, kar povzroči veliko notranje napetosti. Kot bi bili v stalnem notranjem konfliktu. Neprijetna izkušnja ostaja, saj spomina nanjo ni mogoče kar tako izbrisati, prav tako pa vztraja tudi bolečina.

Dokler se ne ozavesti in razreši vzrok, se težave ne morejo odpraviti.

Poglejmo si najpogostejše obrambne mehanizme, ki jih ljudje uporabljamo, ko se želimo zaščititi pred neprijetnimi čustvi.

  • Zanikanje nastane, kadar zavračamo neprijetne ali potlačene občutke, misli ali dejanja. Slednjih se lahko tudi zavedamo. Npr. rečemo, da nismo žalostni, čeprav smo. Zanikamo lahko tudi odgovornost za lastno napačno dejanje. Obrambni mehanizem zanikanja je močno prisoten tudi pri odvisnikih.

  • Potlačitev: nesprejemljive občutke in misli zavestno potisnemo iz naše zavesti. Zgodi ne nam npr. kaj bolečega, pa si ne dovolimo misliti na to ali pa začnemo razmišljati o čem drugem, kar nas čustveno ne ogroža. Potlačevanje čustev pogosto vodi v zaplete pri celjenju čustvenih ran ali spoprijemanjem z izgubami, kar onemogoča okrevanje.

  • Racionalizacija nastane, kadar razum izkrivi resničnost. Naše napačno vedenje prekrijemo z izmišljevanjem argumentov, opravičil ali razumskih razlag, s katerimi želimo opravičiti svoje napake ali neuspehe. Racionalizacija ščiti tudi naše samospoštovanje. Ljudje z dobrim samospoštovanjem bodo znali svoje napake priznati, se z njimi soočiti, se opravičiti zanje ali jih kako drugače popraviti. Ljudje z nizkim samospoštovanjem pa bodo izkrivili dejstva ali dogodke, saj tako zaščitijo svojo šibko osebnost.

  • Introjekcija nastane, kadar v svojo notranjost vnašamo mnenja in vrednote drugih oseb do te mere, da izgubimo stik z lastnim pristnim doživljanjem. Resnični občutki, mnenja in vrednote, ostanejo neizraženi, prevzemamo pa mnenja drugih ljudi. Ta obrambni mehanizem pogosteje uporabljajo osebe, ki so nagnjene k izogibanju konfliktom.

  • Projekcija nastane, kadar določenih napak pri sebi ne prepoznamo, hitro pa jih opazimo pri ljudeh okoli sebe. Tako projeciramo lastne neprijetne občutke na druge ljudi. Npr. ves čas si prizadevamo, da bi nas drugi ljudje hvalili, pa tega pri sebi ne prepoznamo, zelo pa nas moti, kadar drugi iščejo potrditev, hvalo ali pozornost, in se jezimo nanje. Vzrok za lastno slabo počutje tako iščemo zunaj sebe.

  • Premeščanje občutkov ali impulzov, ki ne morejo biti izraženi v situaciji, v kateri so nastali. Pogosto se premešča jeza. Npr. šef se razjezi na svojega delavca, delavec pride domov in se razjezi na svojo ženo, ta pa kasneje na svojega otroka, ki se preveč glasno igra.

  • Kompenzacija nastane, kadar želimo nadomestiti oz. ublažiti neko razočaranje tako, da smo bolj uspešni na nekem drugem področju. Npr. mož se po propadlem zakonu vrže v kariero in prične nizati uspehe. Tako blaži čustveni primanjkljaj, ki je nastal v partnerskem odnosu, z občutkom uspešnosti na nekem drugem področju.

  • Reakcijska formacija se pojavi, kadar povsem zatremo nesprejemljive občutke in uveljavimo njihovo popolno nasprotje. Npr. nekdo nam gre močno na živce in se nočemo družiti z njim, vendar te občutke zatremo in se prisilimo, da smo v njegovi družbi veseli in do njega zelo prijazni.

  • Sprevračanje v nasprotje. Človek zavzame stališče, ki je povsem nasprotno njegovim resničnim občutkom. Te občutke zatre, uveljavijo pa se občutki, ki so v popolnem nasprotju.

  • Regresija se pojavi takrat, kadar se pred neprijetnimi občutki želimo ubraniti z neprimernim, celo otročjim vedenjem. Npr. po partnerskem prepiru »kuhamo mulo«. Regresija je pogosta tudi pri majhnih otrocih, katerim se je zgodilo kaj hudega. Takrat pričnejo prevzemati vedenja, ki so jih že prerasli, npr. začnejo močiti posteljo, čeprav so že dlje časa spali suhi, sesajo palec, govorijo bolj otročje itd. 

Našteti obrambni mehanizmi so taktike odlašanja. Z njimi odložimo spoprijemanje z neprijetnimi čustvi, mislimi in vedenji, zato lahko le ti vztrajajo ter vplivajo na različna področja našega življenja. Ker se neprijetna čustva ne morejo sprostiti, lahko to negativno vpliva tudi na naše telo in imunski sistem ter resno ogrozi naše psihično zdravje.

Močne, dlje časa vztrajajoče obrambne mehanizme tako najdemo pri ljudeh, ki so samomorilni, imajo težave z odvisnostmi, motnjami hranjenja in so izpostavljeni ponavljajočim travmatičnim dogodkom tekom življenja. 

Ker obrambni mehanizmi zanikajo ali prekrijejo določene dele nas samih, nam tudi onemogočajo, da bi sebe zares poznali.

Kadar ne poznamo dobro sebe, tudi drugih ne moremo, prav tako pa nas bližnji ne morejo zares začutiti in sprejeti v tem, kar smo. Pogosto prav to ponavlja prvotne rane. Ker tudi izkrivljajo naše zaznavanje resničnosti, sebe ne vidimo jasno. Težave bomo težje reševali na konstruktiven način, z našimi obrambami pa pogosto ranimo tudi ljudi okoli sebe.

Dobro pa je vedeti tudi to, da nas ne branijo le pred neprijetnimi in bolečimi čustvi, ampak okrnijo tudi doživljanje prijetnih.

Počasi lahko tako izgubljamo sposobnost polnega, pristnega čustvovanja, saj nas »varujejo« tudi pred tem, da bi doživljali veselje, zanimanje, naklonjenost, zaupanje, ponos, hvaležnost ter sposobnost odpuščanja.

Vse to nam daje razlog več, da se vprašamo: »Kdaj in kako pa jaz uporabljam obrambne mehanizme?«

Alenka Lanz
Zakonska in družinska terapevtka

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri