Tipičen psihološki profil najstnika, ki morda snuje strelski pohod, NE OBSTAJA!

29. 4. 2021, 19:23 | Odnosi in psihologija

                            Tipičen psihološki profil najstnika, ki morda snuje strelski pohod, NE OBSTAJA! (foto: profimedia) profimedia

Čeravno so strelski pohodi v šolah tipa 'pokol v srednji šoli Columbine' zelo redki tudi onkraj luže, od koder običajno pridejo novice o teh strašnih dogodkih, pa so zaradi števila žrtev in pretresljivosti izkušnje toliko bolj razvpiti.

Odzivi ameriških medijev so običajno usklajeni z iskanjem vzrokov v socialnih faktorjih, kot so najstniško nasilje in vpliv nasilnih vsebin iz medijev. Stroka pa je drugačnega mnenja.

"Ti faktorji enostavno ne morejo razložiti strelskih pohodov v šolah. Nadlegovanje in zasmehovanje je precej razširjena izkušnja po ameriških šolah, medtem ko so strelski pohodi iz maščevanja v resnici zares zelo zelo redki. Isto velja za nasilne računalniške igrice. Na milijone najstnikov igra iste igrice in gleda iste nasilne filme, pa bo le peščica njih 'postala' morilcev."

Tudi poskusi profiliranja 'nevarnega posameznika, ki bo nekoč z brzostrelko vstopil v šolo' niso obrodili sadov. Storilci so si morda lahko v kakšni karakteristiki podobni, zagotovo pa profilu ne ustrezajo vsi. In tako kot je med njimi morda lahko nekaj podobnosti, je še veliko več tega, kar jih dela različne.

In zato psihologi, psihiatri in nekateri izvedenci kriminalistične stroke skušajo fenomen razložiti z nekoliko bolj kompleksnimi tipologijami (torej tipologijo, ki to v resnici ni).

Trije tipi, ki ne razložijo ničesar

Eno od takšnih raziskav je leta 2009 podpisal psiholog Peter Langman. V svojo študijo tipologije masovnih strelcev je vključil deset konkretnih subjektov, ki jih je bilo z dostopnostjo podatkov sploh mogoče raziskovati.

Med njimi so bili 16-letni Evan Ramsey, 13-letni Mitchell Johnson in 16-letni Jeffrey Weise (ki jih je Langman uvrstil v kategorijo travmatiziranih), 14-letni Michael Carneal, 14-letni Andrew Wurst, 15-letni Kip Kinkel, 17-letni Dylan Klebold in 23-letni Seung Hui Cho (ki jih je Langman uvrstil v kategorijo psihotičnih) ter 11-letni Andrew Golden in 18-etni Eric Harris (ki po Langmanovo sodita v kategorijo psihopatskih strelcev).

Ali bolj natančano:

  • Evan Ramsey je leta 1997 na Aljaski ubil dvoje in ranil dvoje ljudi.
  • Michael Carneal je leta 1997 ubil tri in ranil pet ljudi v Kentuckyju.
  • Mitchell Johnson and Andrew Golden sta leta 1998 ubila pet in ranila 10 ljudi v Arkansasu.
  • Andrew Wurst je le leta 1998 ubil enega in ranil tri v Pennsylvaniji.
  • Kip Kinkel je ubil štiri in ranil 25 ljudi v Oregonu leta 1998.
  • Eric Harris in Dylan Klebold sta leta 1999 ubila 13 in ranila 23 ljudi v Coloradu.
  • Jeffrey Weise je leta 2005 v Minnesoti ubil devet in ranil sedem.
  • Seung Hui Cho je ubil 32 in ranil 17 ljudi v Virginiji leta 2007.

V svoji analizi (študija je obljavljena TUKAJ) razvpite deseterice Langman predvsem ugotavlja, kako različni so si strelci med seboj. Glede na dostopne informacije avtor študije vseh deset mladostnikov razdeli v tri tipe:

  • travmatizirane,
  • psihotične
  • in psihopatske.

"Medtem ko trije travmatizirani strelci prihajajo iz nefunkcionalnih družin, v katerih je bilo veliko starševske zlorabe in kriminalnega ozadja, vsi trije so tako redno doživljali fizično nasilje, dva pa sta izkusila tudi spolno nasilje zunaj svojega doma, pa so pri petih psihotičnih strelcih kasneje ugotovili motnje na spektru shizofrenije in shizotipične osebnostne motnje. Vsi so prihajali iz družin, v katerih ni bilo nasilja in zlorab. Dva psihopatična strelca pa nista bila niti zlorabljena niti psihotična, zato pa so pri njima našli močne narcistične tendence, pomanjkanje empatije in vesti, pa tudi sledi sadističnega vedenja," v študiji piše Langman, a takoj nato dodaja:

"VEČINA travmatiziranih, psihotičnih in psihopatskih posameznikov nikoli ne umori nikogar."

Tudi zato je Langman mnenja, da njegova 'tipologija' na podlagi zgolj desetih strelcev v šolah nikakor ni zadostna, zato v iskanju faktorja, ki bi razkril, kaj je tisto, kar nekoga požene v tako brezumno dejanje, poziva k več raziskavam, ki bi kot potencialne sprožilce vključile študije specifičnih družinskih dinamik, vzornikov in nenazadnje vpliva vrstnikov.

A če ne vemo, kdo so nevarni posamezniki, ki morda prav ta hip iz jeze in zamere snujejo smrtonosni napad, kako se lahko takšnih dogodkov sploh ubranimo?

Tako, da smo do drugih ljudi (še najbolj tistih, ki se morda ne zdijo 'vredni' vaše pozornosti) predvsesm: spoštljivi in pristno prijazni.

Ne verjamete? Prisluhnite naslednjemu TEDx govoru ...

Morda vas bo zanimalo tudi: