Trnova pot Rozmanov do starševske sreče: posvojitev dvojčkov iz Gvineje Biassauo

Kaj zares storiti, ko par pride do točke, ko je pod streho njuna kariera, materialno pa sta preskrbljena?

Alenka Planinc Rozman in Igor Rozman sta se namesto za več planinskih in kolesarskih izletov odločila za starševstvo ne da bi takrat slutila, da se s tem podajata na prag neverjetne odisejade poguma, odločnosti in vztrajnosti, ki jo bosta po številnih preprekah vendarle kronala z uspešno posvojitvijo ljubkih dvojčkov Jakoba in Žaka iz Gvineje Bissauo.

Zgodbo o številnih preprekah, ki so Alenko in Igorja pričakale na poti do starševstva, sta zapisala v knjigi Srce bije v dvoji, da bi tako z ljudmi delila sporočilo o dragocenosti sobivanja z drugačnostjo in drugačnimi, pa tudi, da prek svoje resnične zgodbe pomagala vsem tistim, ki ta hip razmišljajo o posvojitvi otroka iz tujine.

Odločitev za pozno starševstvo

Igor je ob dveh že odraslih otrocih iz prejšnjega zakona odločitev o novi družini sprejel po nekaj nočeh premlevanja in z njo močno razveselil Alenko. Žal sta zaradi prezgodnje menopavze, neuspelem poskusu umetne oploditve in diagnozi nepravilnosti maternice kmalu opustila načrte o biološkem potomstvu ter se soočila z dejstvom, da si družino lahko ustvarita zgolj s posvojitvijo.

»Sprva sploh nisva razmišljala o tem, da bi iskala otroka zunaj Slovenije,« Rozmanova pišeta v knjigi. »Z izzivi, ki bi jih prinesla drugačna kultura, tuj jezik, drugačen videz, se ne bi znala spoprijeti,« sta bila prepričana takrat.

Še več. Ko sta se odločila za posvojitev, sta si določila tri posvojitvena pravila. Želela sta si posvojiti dojenčka. Ta bi seveda moral biti zdrav, saj se nista čutila dovolj močna, da bi življenje posvetila otroku, ki bi bil resno bolan. In pa, želela sta si posvojiti siroto.

»Na svetu je toliko sirot, ki nimajo nikogar, ki bi skrbel zanje. Ni vrag, da nama sreča ne bo naklonila posvojiti eno od njih.«

Motila sta se.

Sirot v Sloveniji skoraj ni, politika centrov za socialno delo pa bolj kot posvojitve spodbuja sistem rejništvo. Takrat 53-letni Igor in 40-letna Alenka sta soočena z neprijetnimi in dolgotrajnimi postopki posvojitev v Sloveniji kmalu spoznala, da v resnici nimata časa čakati.

Svojim začetnim ciljem sta se morala kmalu odreči kmalu zatem, ko je postalo jasno, da njuna pot do otroka pelje le preko mednarodne posvojitve.

»Kaj pa Ukrajina?« sem vprašal Alenko, ki je ves čas zavzeto pridobivala informacije po različnih poteh in jih delila z mano.

»Ne, Ukrajina ima starostno omejitev. Med otrokom in najstarejšim staršem imajo omejitev 47 let, kar bi ob tvojih letih pomenilo, da lahko dobiva šest let starega otroka ali še starejšega, torej bi morala prekršiti tvoje pravilo, da posvojiva dojenčka.« Najina posvojitvena pravila so bila tako trdna, da sva Ukrajino takoj črtala.

»Makedonija?« Slovenija ima o posvojitvah podpisan sporazum z Makedonijo. To dejstvo nama je nudilo nekakšno varnost. A sva že ob nadaljnjih informacijah odpisala tudi to državo, saj sporazum ni omogočal hitre poti do cilja. Zaradi najine starosti je bila hitrost za naju poglavitna. Na to, da morda posvojiva otroka, nisva mogla čakati deset let.

»Kaj pa Rusija?«

Nekaj dni in tednov raziskovanj, govoricam o nujnosti podkupnin in lažnih poročilih o zdravju otroka sta na Igorjevo željo opustila tudi ruski scenarij, da bi ju iskanje možnosti za posvojitev pripeljala na misel …

»Iz Afrike?«

Pomisleki o rasizmu, ki bi gotovo spremljala posvojitev temnopoltega otroka v Sloveniji, so se nazadnje umaknili močni želji po starševstvu. Tako sta Rozmanova prišla v stik s Slovenko v Gani, ki je pri posvojitvi pomagala že več parov. Žal se v njunem primeru poskus ni tako dobro končal. Tako, kot se ni dobro končal niti poskus v Kongu.

»Vse se je tako lepo začelo, otrok naju je že čakal, odvetnik je začel delati … in potem ta šok. Bila sva tako strašljivo blizu tega, da bi se znašla v novicah med pari, ki so se v Kongu zapletli v mrežo izsiljevanj, in bi iz naju zbezali ves denar, kar ga imava ali celo nimava … Tako blizu … A hujša kot ta je bila misel, da sva ponovno – brez otroka in na na začetku poti.«

Rozmanova sta bila na tej točki tako obupana, da sta bila tik pred tem, da dvigneta roke. Pravzaprav je bil Igor tisti, ki je bil odločen, da se ne gre več, med ko je Alenka še vedno upala.

Potem pa je prišel sms, v katerem je pisalo, naj se 29. oktobra 2013 zglasita ob 10:30 na sodišču v Bissauu.

»Dobro se še spominjam, takrat sva bila na dopustu, kolesarila sva po Provansi, ko je prišel SMS: Imamo fantka dvojčka, lahko posvojita enega. Jaz sem bil takrat ravno v fazi zanikanja in sem rekel Alenki: Glej, na dopustu sva, o tem bova razmislila in odgovorila, ko prideva domov. Ampak takoj mi je začelo v duši kljuvati, kako lahko posvojiva le enega od dvojčkov. In ko sva doma odprla to temo, sva se samo spogledala in sva vedela, da bova vprašala, ali lahko posvojiva oba. In kmalu so nama odgovorili, da lahko. Strašno bi nama bilo posvojiti le enega in bi mu morala čez čas povedati, da ima nekje na svetu, morda celo v Sloveniji, brata dvojčka. Na koncu pa sva tako ali tako izvedela, da zakoni Gvineje Bissaua določajo, da se lahko dvojčka posvoji samo v paru,« je Igor povedal v intervjuju za Mladinsko knjigo o tem, kako sta z Alenko vendarle postale starša dečkoma, ki sta bila sicer stara leto in pol, a sta bila zaradi podhranjenosti videti veliko mlajša.

»Njune drobne roke so bile videti dolge, manjši jih sploh ni kaj dosti premikal. Ležal je. Samo ležal. Želeli so ga posesti, a se je zgrudil, saj ni imel dovolj moči. Opazno razredčeni drobni laski svetlo oranžne barve in tiste posebne oči, oči bolezni, oči stradanja …«

Njuna slabotna in bolna mama pa je tisti hip vedela le eno. Izaque in Jaco morata preživeti, čeprav je to pomenilo, da ju bo izgubila.

Srce bije v dvojini

Srce bije v dvojini je odkritosrčna in neposredna zgodba o paru, ki se mora zato, da bi lahko ljubil, ščitil in vzgajal siroto ter skrbel zanjo, spoprijeti z domačo birokracijo, v tujini pa s pokvarjenostjo nedelujočih sistemov, kjer se posamezniki okoriščajo z obupano željo po otroku.

Zgodba Rozmanovih je zgodba o tem, kaj vse ljubezen je: pogum, vztrajnost, razočaranje, obup in nazadnje solze sreče.

Iz intervjuja z Alenko in Igorjem:

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord